Ura je osem zjutraj. Za seboj imate že nekaj ur dela, kajne?

Vstajam ob 5.15. Nato ob šesti uri pripravim program za trening, spijem kavo in ob šestih začnem trening, nato sledi delo v pisarni, pri katerem mi pomagata Igor Trbovc in Urška Žolnir. Po kosilu od enih do dveh počivam, nato imam še dve uri časa za urejanje osebnih zadev. Ob 16. uri me že čaka sestanek s trenerji, da naredimo načrt za večerni trening, ki traja od 19. do 21. ure. Takrat trenirajo reprezentanti. Nadzorujem vse treninge, od judo vrtca, v katerem so štiriletni otroci, do olimpijcev. Danes sem moral vstati še prej, ker sem moral pripraviti še druge stvari. En človek mi pomaga kositi, urejamo avtobus, istočasno imamo trening, na obisku so švedski judoisti, pa še pisarno pospravljam. Od 4.30 do zdaj sem imel kar veliko dela.

Ob velikih uspehih je čas za pogled v preteklost, ko ste trenirali po gozdovih, v gasilskem domu, gostilnah...

Nismo imeli blazin, prostora za trening. Če je bil dež, smo vadili v moji dnevni sobi. Največ smo trenirali v gozdu, priprave smo imeli ob Šmartinskem jezeru. Spali smo pod nekakšno uto, kjer je bil zložen les. To je bilo pred približno dvajsetimi leti. Potem smo se preselili v gasilski dom, nato v sosedovo porušeno hišo. Notri smo se naselili kot Romi. Bilo je prav smešno. Tako smo se selili sem ter tja, dokler nisem začel graditi male dvorane na svojem zemljišču, velike devet krat devet metrov. Izolacije ni bilo, zato je pozimi pihal veter skozi špranje. Treninge za telesno pripravljenost smo opravljali zunaj, saj v telovadnici ni bilo orodij. Pozimi, ko je bilo zelo mrzlo, smo imeli sod z oljem, ki smo ga kurili, da smo si pogreli roke. Sčasoma se je vse skupaj začelo razvijati. To je videl župan Bojan Šrot, ki je pomagal. Za pomoč nikoli nisem sam prosil, saj me je bilo sram. Počasi je zrasla velika telovadnica in objekt, ki ga vidite zdaj. Naši prostori so vedno odklenjeni, kot cerkev, saj lahko pride, kdor želi. Članarina znaša 20 evrov. Plačuje polovica, saj me je sram prosjačiti za članarino.

Vsi morajo upoštevati določena pravila?

Pravila so napisana, vsem je jasno, kakšna so. So tudi nepisana pravila.

Vladata red in disciplina?

Brez tega ne gre. Delamo stoodstotno, vse ostalo bi bila rekreacija.

To pomeni, da tekmovalci in tekmovalke ne smejo zamujati, pa tudi če zgolj za minuto?

Zamudijo lahko le zaradi višje sile. Zaradi nepredvidljivih stvari mora tekmovalec od doma oditi pol ure prej.

Kaj se zgodi, če zamudi?

Ostane pred vrati telovadnice. Če je razlog tehten, potem je to opravičljivo. Če pa zaspi, potem gre lahko domov.

Torej to ni način dela za ljudi, ki sta jim red in disciplina tuja?

Je tudi zanje, kajti mi ljudi prevzgojimo. Dobimo veliko nevzgojenih otrok, ki jih vzgojimo. Ravno na tem mestu, kjer sedim, učim otroke pozdravljati, kajti tega ne znajo. Prav tako ne znajo zložiti obleke. Najprej jih moramo naučiti osnov življenja. Judo je način življenja. Ni pomembno, ali je otrok talent. Najtežje mi je, ko moram poslušati starše, ki pravijo, kako dober je njihov otrok. To je povsem nepomembno. Pomembno je, da otroci dobijo družbo, da so zadovoljni, da se imajo lepo. Otroci pri nas ne trenirajo, ampak se učijo. Otroški dril, ki je značilen za nekatere športe, je nesmiseln. Otroških rezultatov nimam. Rezultate začnem delati šele pri kadetski selekciji. Nekateri pa delajo male šampione. In kaj se zgodi? Zadovoljni so trenerji, starši in otroci. Ne pomislijo pa, kaj bo, ko bo otrok mladinec ali član. Zavedati se morajo, da bo enkrat poražen. Kako bo pa takrat reagiral?

Denarja niste nikoli imeli na pretek, sistem pa deluje. Kakšen je?

V športu denar ni vse. Pomembno je, da si entuziast, da imaš ob sebi strokovnjaka, ki te zna usmeriti. To sta najbolj pomembni stvari. Lahko vam pokažem 50 spalnih vreč, pa več kot 40 ležišč za tekmovalce... Vabimo judoiste iz vse Evrope. Vse imajo zastonj, moja partnerica jim kuha. Ko gremo na tekmovanja, včasih prespimo na bencinski črpalki ali v gozdu. Tako prihranimo nekaj denarja. Sploh nimamo težav z denarjem. Če bo huda kriza, bomo pripravljeni in bomo že preživeli.

V čem je vaš sistem boljši od drugih?

Nikdar nismo iskali zdravniške pomoči z izjemo rehabilitacije. Sistemi treninga so naši. Nikoli nikogar v Sloveniji nisem za nič prosil in se od nikogar nisem učil. Osem let sem bil v Avstriji in še dandanes se učim. Kdor misli, da vse ve, nima pojma. Včasih je smešno, ko trenerji hodijo z dvignjeno glavo in mislijo, kako veliko znajo. Potrebujem več znanja, da se bom obdržal na ravni, na kateri sem.

Kje se učite zdaj?

Vsepovsod. Delam primerjave, analize. Doma imam mali laboratorij. Vse pišem in rišem, računalnika pa za to ne uporabljam. Skrivnost uspeha je le ena. V tradiciji. Dvainštirideset let sem v judu in v tem času sem pridobil znanje. Pomembno je, da ne delamo otroških šampionov, ampak načrtno za velike rezultate. Tretja stvar je, da ne uporabljamo nobenih dodatnih prehranjevalnih sredstev, ki jih sploh ne poznam. Vem pa, da je v prosti prodaji veliko raznih napitkov. Tega nikdar nismo uporabljali. Najboljših pet, ki so bili na olimpijskih igrah, ne smem videti piti kavo, kokakolo ali jemati aspirine. Na priprave ne jemljejo mobitelov in računalnikov.

Zakaj jim to prepovedujete?

Kava je poživilo. Aspirin pa vzameš le, če imaš zares močan glavobol. Ampak telo samo pove, kaj potrebuje. Recimo več sadja.

Jim alkohol dovolite piti?

Kje pa. Zakaj bi športniki potrebovali alkohol?

Ga lahko pijejo v obdobju, ko ne trenirajo?

Ne. Naj ga pijejo, ko končajo kariero. Tekmovalcem čestitam le, ko osvojijo kolajno na svetovnem prvenstvu ali olimpijskih igrah. Nikdar jim nisem čestital za manjše dosežke. Zakaj bi se tega veselil in skakal v zrak, ko pa imamo že tri olimpijske kolajne?

Tudi ob zlati kolajni Urške Žolnir niste pretirano slavili.

Zakaj bi? Vem, da sem v to vložil veliko časa in zdravja. Dosti bolezni imam, tudi srčni infarkt sem že doživel. Čutim osebno zadovoljstvo, a ne vem, zakaj bi se veselil. Vsak me sprašuje, ali sem vesel. Odgovorim, da je v redu. Ampak v trenutku, ko je bilo konec, sem že razmišljal, kaj nas čaka v prihodnje.

Je težko tekmovalce nadzorovati, da ne uživajo kave, kokakole in alkohola?

Vseh ne moreš nadzorovati. A tisti, ki se tega ne držijo, se tudi ne držijo treninga.

Tiste, ki ne spoštujejo pravil, izključite iz kluba?

Ne. Ignoriram jih. To je dovolj. Če se nekdo ne drži pravil, s tem ruši cel sistem. V športu mora biti složna ekipa. Če nekdo ponočuje, ne drži z ekipo.

In potem se počuti izločenega in sam konča treninge?

Ja. Kasneje pride na obisk in naveževa veliko večje prijateljske stike. Do ostalih imam distanco, do njega ne več. Kaj bi mučil človeka, če ni za to.

Potemtakem ni povzdignjenih glasov?

Ne. Sistematično se sam izloči. Ekipa ga izloči. Nikoli nisem nikogar nagnal iz kluba. Smo imeli že takšne, ki so jemali drogo, pa prestopnike... Skozi naš klub so šli tako najboljši kot najslabši. Tisti, ki se ne more držati režima, se obrne proti klubu in govori negativno. A je večina pozitivna, zato glas tistih drugih ni tako slišen.

Zakaj jim ne dovolite uporabe računalnikov in mobitela?

Ker ne vem, zakaj bi jih lahko potrebovali. Imamo klubski mobitel in se lahko pogovarja prek njega.

Kaj pa, če dekle pokliče fanta?

To bi pomenilo, da tekmovalec na pripravah dela polovično. Njegove misli so že usmerjene malo drugam. V tem primeru naj se raje pogovarja z dekletom.

So v času priprav, torej nekaj tednov, tekmovalci povsem izolirani?

Ne. Lahko dobijo moj telefon. Če morajo delati za šolo, lahko uporabljajo računalnik. Odstopanja so. Ne morejo pa vsi imeti v sobah računalnika. Ne razumem, zakaj bi ga morali imeti. Ne zdi se mi normalno, da ima človek, ki je usmerjen k cilju, s seboj računalnik in poleg vadbe počne še nekaj drugega.

Verjetno imajo tudi med pripravami nekaj prostega časa.

Kako naj ima prosti čas? Potem ko se tekmovalec zbudi, sta najprej na sporedu tek in zajtrk, nato jutranji trening. Tako se ob dvanajstih uleže v posteljo, ker je utrujen. Dopoldanski trening je naporen, na njem izgubi dva do dva kilograma in pol. Kako naj ima moči za računalnik? Če jo ima, pa na ta način troši dodatno energijo za stvar, ki ni povezana s treningom. Zaradi tega potem ni zbran na popoldanskem treningu. Ko se to večkrat ponovi, se pozna. To trdim, ker sem že toliko let v tem športu in sem to dokazal.

Treningi pod vašo taktirko so zelo naporni. So bolj naporni kot vadba drugih reprezentanc?

Japonci več trenirajo kot mi, pa so se na olimpijskih igrah slabo odrezali. V nekaterih primerih izkoristimo slovensko mentaliteto. Ne moremo jih tepsti z njihovim orožjem, ampak moramo imeti svoje. Mora nas zanimati, kaj delamo mi, ne pa, kaj počnejo oni. Z drugimi borci se ne ukvarjamo.

Koliko judoistov odneha zaradi napornega načina dela?

Veliko otrok odneha. Med tistimi, ki pridejo med mladince in člane, pa jih veliko več še naprej vztraja. Jaz imam v primerjavi z ostalimi športi narobe obrnjeno piramido. Članov imam okoli 30, otrok pa v zoženi, perspektivni skupini 25. Na koncu imamo torej približno enako število članov. Od tega jih je 12, ki imajo vsaj evropsko kolajno. Med njimi ni nobenega talenta. Vse smo dosegli z delom, na pošten, dovoljen način. Brez dodatnih pripomočkov, na zdrav način.

Koliko odstotkov judoistov odneha v najstniških letih?

Okoli 80. Od desetih ostaneta eden ali dva. Vic je v tem, da v drugih športih delajo male šampione, nas pa to ne zanima. Zdrav kmečki fantič z ulice lahko po petih mesecih treninga z nami osvoji kolajno na državnem prvenstvu. Toda kaj nam to pomaga? Nekdo, ki ni talentiran in bo trdo treniral ter se vsak dan spraševal, kaj lahko izboljša, bo čez pet let prehitel tega kmečkega fantiča. Slednjemu ni treba toliko skrbeti za tehniko, ker je močan, zato ne naredi toliko za razvoj kot fant, ki je manj talentiran. Z leti se stvari obrnejo, talent izgubiš, tisti, ki ni talentiran, a priden, pa postane boljši. Selekcioniranje je velika napaka. V vsaki sekciji so trije najboljši. Če v skupino pripelješ zgolj liderje iz različnih sekcij, potem nihče ni več lider. In ker ti niso več liderji, odnehajo. To je enostavna matematika, ki sem jo že davno prepoznal.

So treningi prenaporni za otroke, ki so v vašem klubu?

Ne. Otroke do osmih let starosti učimo padati, zlagati kimono, pozdravljati... Učimo jih življenja. Starši jih doma ne morejo vzgojiti v vojake. Zdajšnje generacije so zelo razvajene.

Vi jih vzgojite v vojake?

Zagotovo. S pomočjo staršev, če sodelujejo. Če ne sodelujejo, tega ne moremo početi.

Starši vedo, kako vzgajate otroke?

Starši vedo vse. Trenutno imamo 220 otrok v klubu, vseh članov je 360.

Gre za špartanski način vzgoje?

Ja. A ljudje ne odpadajo toliko kot drugje. Malokdo ima takšno člansko vrsto kot mi. Po Evropi poskušajo na vsemogoče načine, pa ne gre. Nekateri starši delajo primerjave. Potem ko njihov otrok neha trenirati, vidijo, kakšno je ozadje. Da je bilo veliko stvari vmes, da je opustil trening. Spoštujem tiste, ki so pridni v šoli. Šola in šport gresta skupaj. Vsi člani prve ekipe z izjemo enega obiskujejo fakulteto. Če se ukvarjajo še s tretjo stvarjo, mislim, da vsega hkrati ne morejo obvladati. Imeli smo primer športnika, ki po treningu ni počival, ampak je moral doma tri, štiri ure fizično delati. Govorim o Roku Drakšiču. Bil je najboljši na srednji tehnični šoli, zdaj ima končano tudi fakulteto.

Gre pri špartanski vzgoji zgolj za red in disciplino ali je prisotna tudi grobost?

Poglejte, pravila so jasna in kdor jih ne spoštuje, naj gre. Ne naredim nič slabega, če človeka naučim zložiti copate, pozdravljati, stati v ravni vrsti...

Je razigrane otroke to težko naučiti?

Ne, saj me poslušajo. Za vse, česar se otroci ne naučijo, smo krivi trenerji.

Kakšen odnos imajo otroci do vas? Se vas bojijo?

Ne. Z njimi se najbolje razumem. Jih ne maltretiram.

Torej ni kazni v obliki udarcev?

Ne. Malo drugačni sistemi so pri starejših. Tam ni debatiranja. Pade tudi kakšna klofuta. Če ne zaleže, ko človeku desetkrat rečeš, kako naj se vrže, ker sicer lahko postane invalid, je bolje, da mu dam eno okoli ušes ali s palico po zadnji plati, kot da ga bom gledal, kako se bo vozil z invalidskim vozičkom, ker me ni poslušal. Govoriš mu mesec, dva, nato se poškoduje... Toliko časa še toleriraš. Potem ko si mu že vse pokazal in povedal, pa več ne gre. Druga možnost je, da ga naženeš, česar pa ne počnem. Raje vse stvari rešimo v klubu. Usedemo se in pogovorimo. Če je treba, tudi najboljšega trenerja zamenjamo.

Se tisti, ki so pri vas trenirali, vračajo? V kakšnem odnosu ste z njimi?

Z globokim spoštovanjem me pozdravljajo. Tisti, ki so šli zaradi svojih izmišljotin, malo odkimavajo z glavo, preostali pa se smejijo in se spominjamo skupnih treningov. Neki fant je šel v vojsko v ZDA in je dejal, da se me bo tam velikokrat spomnil. Zanj bo tam vse lahko. Pa tudi ostali se bodo zaradi izkušenj, ki so jih pridobili v našem klubu, ob marsikaterem koraku name spomnili. Ker sem jih naučil marsikaj in jim povedal, da vse ni tako, kot je videti. Da življenje ni lahko. Da te vsepovsod čakajo goljufije, tatvine... Z življenjem garantiram, da so v našem klubu zrasli ljudje brez umazane preteklosti.

Vzgoja naj bi bila v domeni staršev. So zaradi tega...

Ljubosumni? Ja, tisti, ki se pritožujejo, so ljubosumni. Ker vidijo, da otroka sčasoma naučimo nekaterih stvari, kar njim ni uspelo. Potem vidijo, da nam otrok vedno bolj verjame, ker smo ga mi naučili, kar ga oni niso.

Potem sčasoma vi postanete njihov drugi oče?

Ne, ne, to ne. Potem bi šlo že za sekto. Saj veste, besedi oče in guru sta povezani s tem. (Smeh.)

Ste pa njihov zaupnik?

Zaupajo mi zelo. A starše morajo kljub temu obdržati. Nekoč bodo imeli družino. Imeli bodo fante, dekleta, poročili se bodo. To morajo imeti. A tisti, ki hoče doseči vrhunski rezultat, se od dvajsetega leta naprej, ko je vrhunec kariere, kaj veliko ne more posvečati partnerju.

Torej je v času kariere vrhunskega športnika priporočljivo, da nimajo partnerjev?

Lahko imajo partnerja. Le na drugačen način, na razumen in pameten. Normalno, da imajo partnerje. Saj jih imamo vsi. Jaz nisem imel boljših rezultatov ravno zaradi tega. Bil sem popularen, pa sem mislil, da sem nekaj. V tistem trenutku sem končal z vrhunskimi dosežki. Zakaj bi se enako dogajalo članom našega kluba?

Na svojih napakah učite druge?

Ja. Naredil sem precej napak in si želim, da sedanji rod ne bi storil enakih.

Kakšen je razumen način, ki ga omenjate v povezavi s partnersko zvezo tekmovalk in tekmovalcev?

Ne bom rekel, pri kateri letih ima dekle lahko fanta. To zraste počasi iz prijateljstva. V večini primerov vem, kateri imajo parterja oziroma partnerico. V to se ne spuščam in ne vohljam za njimi. Ampak ko je tekmovalec ali tekmovalka psihično oziroma čustveno na dnu, se na treningu takoj vidi. Treba je vedeti, da pred resno zvezo kakšno dekle pusti fanta in nasprotno.

Kaj jim rečete takrat?

Povem jim, naj to skušajo prilagoditi načinu življenja, ki ga imajo. Takšnemu tekmovalcu rečem, da bo moral dati judo malo na stran.

Čustva torej motijo proces treninga, ampak jih je težko izklopiti?

Zagotovo. Ampak zakaj bi si otroci partnerja iskali. Naj se gredo v tem primeru zgolj rekreirat. Ne moreš biti vrhunski športnik, imeti partnerja, hoditi v šolo, pa si na glavo nakopati še cel kup obveznosti... To je toliko obveznosti, da se sam izključiš. Ni problematično, če imaš partnerja. Ampak če se greš neko veliko ljubezen, neke drame in imaš zaradi tega probleme. Če imaš te stvari urejene, si sposoben vrhunskih rezultatov. Športnik mora biti sposoben imeti fanta oziroma dekle, trenirati, hoditi v šolo in imeti odnos s starši. Če je vse to sposoben združiti, naj ima partnerja. Če ne zna, je bolje, da se s športom ukvarja le rekreativno.

Koliko odstotkov članov vašega kluba ima partnerja oziroma partnerico?

V prvi skupini jih ima polovica. Od tistih, ki so bili na olimpijskih igrah, pa skoraj vsi, za enega ali dva ne vem. Ampak so pametni. Vedo, kaj je šport. Jih je pa veliko, ki tega ne vedo. Se noro zaljubijo, na treningu so z mislimi drugje, se poškodujejo... Težko se obvladuješ. Moraš biti velik človek in športnik, da ti to uspe. Sam sem v svojih letih mislil, da sem bil tega sposoben, pa nisem bil. Vseskozi sem govoril, da me to ne moti, pa me je. Nekateri tudi ponočujejo, a takšni ne bodo daleč prišli.

Vi greste ven in spijete kakšno pivo?

Ponočujem ne, tudi zaradi njih ne. Spijem deciliter ali dva dobrega vina. V dnevu, ko je trening ali tekma, bog ne daj, da bi spil kapljico alkohola.

Urška Žolnir je najbolj sijoč produkt vaše šole. Ona pooseblja lastnosti, o katerih ste doslej govorili?

Ne le ona, ampak še nekaj je takšnih, ki so tega sposobni. Držala se je športnega načina življenja. Prepričan sem, da kave, kokakole in alkohola ni nikoli poskusila. Za zdravila pa je prosila le, kadar je bila zares bolna. Dostikrat je bila poškodovana, ker je šla prek svojih meja. Nikoli je ni bilo treba siliti k treningu. Pred olimpijski igrami so bili napeti dnevi, a je vse zdržala. Ni odklonila niti enega nasveta. Bila je bolje pripravljena kot v Pekingu. Tam je bila za rezultat kriva zastava, ki jo je nosila na otvoritveni slovesnosti, kar je ustvarilo pritisk.

Potemtakem živi asketsko življenje?

Ja. Živi za rezultat. Je pametno, da je denar, ki ga je zaslužila, vložila v hišo? Je, kajne? Ni si kupovala dragih avtomobilov. Zdravo je živela, ni uživala raznih substanc. Imam povsem čisto vest ob zadnjem delu njene kariere. A mislim, da še ni rekla zadnje besede. Točno vem, kako bo glede nadaljevanja njene kariere, a ne bom povedal.

Kdo se bo odločil - ona ali vi?

Ona. Je olimpijska prvakinja, zato zdaj odloča ona. S tistimi, ki imajo olimpijsko ali svetovno kolajno, se normalno pogovarjamo. Bog ne daj, da bi takšni tekmovalki rekel žal besedo. Dokler ne dosežejo takšnih rezultatov, pa drugače komuniciramo.

Do takrat vlada hierarhija?

Ja. Ko enkrat doseže tako raven, je treba dati tekmovalki vse spoštovanje. Ne v dvorani, ampak izven nje. Pogovarjamo se o življenjskih rečeh, pred tem pa ne. Olimpijsko prvakinjo je treba spoštovati. Urška bo vedno imela mojo pomoč.