Suša jim je namreč močno načela koruzo - na posameznih njivah je stanje že alarmantno, pravi agrometeorologinja Andreja Sušnik - zelenjave brez namakanja letos skoraj ni mogoče pridelovati, znamenja suše se kažejo tudi v vinogradih in gozdovih. "Na Primorskem je vse požgano že od suše, dodatno škodo s podtikanjem požarov pa povzroča še človek," je ogorčena Sušnikova.

Na Primorskem poštenega dežja ni bilo že od lanskega oktobra, vreme ne prizanaša niti Vipavski dolini, Krasu in Goriški, ki so jo po oceni Sušnikove letos najslabše odnesli, zadnji teden pa so suša in visoke temperature, ki dodatno izčrpavajo rastline, prizadele tudi druge regije (del Dolenjske, območje Celja, osrednjo Štajersko, brežiško-krško območje in del Notranjske). "Najhuje je to, da vročina kar noče ponehati in da prihaja letos že četrti vročinski val. Obilnejšega dežja ne bo vsaj do 20. avgusta, v sredo bodo le lokalne nevihte, ki pa ne pripomorejo k boljšemu stanju v državi. Rešijo lahko morda nekaj njiv," nam je pojasnila Sušnikova.

Kmetje obupavajo

Iz novogoriške občine so, potem ko je župan Matej Arčon konec minulega tedna obiskal najbolj prizadete kmetije, včeraj sporočili: "Kmetje poudarjajo, da so se neugodne razmere začele že v začetku leta z orkansko burjo, nadaljevalo se je s spomladansko pozebo, nato ponekod s točo, vse skupaj je kronala še suša, ki jo nenehno spremlja veter, kar dodatno izsušuje zemljo. Kmetje obupavajo, saj vode za namakanje ni, zaradi uničenega pridelka pa ne vedo, kako bodo nahranili živino." Branimir Radikon, direktor novogoriškega kmetijsko-gozdarskega zavoda, dodaja, da tako katastrofalne suše v Brdih, na Krasu, v Vipavski dolini in na Koprskem ni bilo niti v doslej najhujšem letu 2003. Posledice suše in vročine so po njegovih besedah opazne na vseh kulturah, še najbolj na vinski trti - rastlini, ki je sicer najbolj odporna na sušo. Sušnikova pojasnjuje, da je trta zaradi suše odvrgla listje, zato grozdje prisilno dozoreva, trpi tudi njegova kakovost, saj je porušeno razmerje med kislinami in sladkorji.

Bi namakanje ublažilo negativne posledice suše in visokih temperatur? Sušnikova odgovarja pritrdilno, a opozarja, da sončni ožig in vročinski stres utrudita tudi namakano rastlino, zato je niti z namakanjem ni mogoče povsem obvarovati. Namakalni sistemi bi tam, kjer je vode dovolj, pomagali predvsem pri pridelavi zelenjave, ki si je brez namakanja ne moremo več predstavljati, meni agrometeorologinja in obžaluje, ker v Sloveniji mnogo že zgrajenih namakalnih sistemov ne izkoriščamo v celoti. Tak primer je zbiralnik Vogršček, ki bi lahko letos pred uničevalno sušo rešil številne kulture. "Država je več let obljublja njegovo sanacijo, vendar se nič ne zgodi," ugotavlja Branimir Radikon.

Še vedno namakamo le za vzorec

Na ministrstvu za kmetijstvo in okolje (MKO) smo preverili, koliko kmetijskih površin v Sloveniji sploh namakamo. Zelo malo! Skupaj z dvema velikima namakalnima sistemoma, ki bosta zgrajena v kratkem, bo namakalna infrastruktura zajela 7820 hektarjev površin (od tega 682 hektarjev mali namakalni sistemi), kar je pičlih 1,65 odstotka kmetijskih zemljišč v uporabi. Pri velikih namakalnih sistemih investitor plača le DDV, medtem ko dobi za upravičene stroške ves denar povrnjen (75 odstotkov iz evropskega kmetijskega sklada in 25 odstotkov iz slovenskega proračuna), naložbeniki v male namakalne sisteme pa dobijo povrnjenih od 40 do 60 odstotkov upravičenih stroškov.

Na kmetijskem ministrstvu letos javnega razpisa za gradnjo in prenovo velikih namakalnih sistemov še niso objavili, so pa v proračunu za letos za ta namen rezervirali 1,09 milijona evrov in jih 0,44 milijona že porabili. To pomeni, da denar ne bo zadoščal niti za povrnitev stroškov za gradnjo namakalnega sistema Ormož-Velika Nedelja, ki ga bodo odprli v petek in katerega gradnja je brez DDV stala 1,5 milijona evrov. Ta sistem bo omogočal namakanje 449 hektarjev površin in je nadgradnja že delujočega namakalnega sistema Ormož-Osluševci, ki je bil zgrajen leta 2004. Po navedbah Mirana Klinca, svetovalca za kmetijstvo v občini Ormož, bodo po novem namakali 720 hektarjev površin, njihov cilj pa je obseg namakanih površin povečati na 1100 hektarjev.

Skoraj greh je ne namakati

"Načrtujemo, da bi namakali predvsem vrtnine, ob sedanjih visokih cenah koruze in pšenice pa bo ekonomično namakati tudi poljščine. Skoraj greh je ne namakati, če imaš ob njivi vodo," je prepričan Klinc. Pravi, da bodo vodo za namakanje črpali iz Drave, ki je alpska reka in zagotavlja namakanje okoli 30.000 kmetijskih zemljišč, a jih trenutno le okoli 1500 hektarjev.

Na vprašanje, zakaj v tem pogledu v Sloveniji tako zaostajamo, Klinc ponudi več odgovorov. Prvič zato, ker upravni postopki za gradnjo namakalnih sistemov trajajo predolgo. V Ormožu so na gradbeno dovoljenje čakali več kot dve leti, namakalni sistem pa so gradili manj kot eno leto. V bistvu so bili še hitri, kajti po podatkih kmetijskega ministrstva od zamisli o gradnji velikega namakalnega sistema do začetka njegovega delovanja preteče od štiri do pet let. Drugi razlog za skromen interes za gradnjo namakalnih sistemov je po Klinčevem mnenju sistem financiranja. V konkretnem primeru občina Ormož gradnjo v celoti kreditira tako dolgo, dokler ne pridobi uporabnega dovoljenja. Šele takrat lahko Agencijo za kmetijske trge in razvoj podeželja zaprosi za povrnitev upravičenih stroškov. V Sloveniji zelo malo namakamo tudi zato, pravi Miran Klinc, ker primanjkuje namakalne opreme, ker ni ustreznih znanj, ker kmetje svojih proizvodov ne prodajajo organizirano in ker poslovne verige, kot je zelenjadarska, ne delujejo. Pridelovalec in kupec bi se po Klinčevem mnenju morala že konec leta dogovoriti o naročeni proizvodnji za prihodnje leto, kajti: "Proizvodnja zelenjave je predraga, da bi tvegali proizvodnjo za neznanega kupca."

Klinc ocenjuje, da je bistvo vsega namakanje. Če ni namakanja, ni naslednjih korakov, to je prestrukturiranja kmetijstva. "Slovenija je le 35-odstotno samooskrbna z zelenjavo. Je izrazita neto uvoznica hrane, zato menim, da je namakanje osnovni pogoj za povečanje pridelave hrane. In če želimo povečati samooskrbo, se morajo zganiti vsi: ministrstva, svetovalne službe, kmetje, zadruge in poslovni subjekti. To, da takrat, ko je suša, le govorimo o njej, a ne ukrepamo, nas ne bo nikamor pripeljalo," še opozarja Klinc.