Tudi 28-letna Štajerka Nuša Rajher je dvakrat neutolažljivo zajokala. Najprej, ko je v kategoriji nad 67 kilogramov izgubila dvoboj četrtfinala z evropsko prvakinjo Rusinjo Barišnikovo, drugič ko je ostala brez možnosti za repesaž in s tem bojev za bronasto kolajno. Če bi Barišnikova premagala Srbkinjo Mandićevo, ki je kasneje postala olimpijska prvakinja, bi jo z uvrstitvijo v finale potegnila v repesaž.

"Žal ni nič od kolajne. Dala sem vse od sebe, a očitno ni bilo dovolj. Vsi smo žalostni, v tem letu sem med pripravami naredila vse, kar je mogoče. Kaj naj vam še povem? Imela sem dobljeno borbo. Če bi se do konca le umikala in branila vodstvo, bi lahko slavila, tako pa sem še naprej napadala in izgubila," je med neutolažljivim jokom povedala Nuša Rajher, zaposlena v Slovenski vojski, ki je olimpijski nastop končala na devetem mestu.

Že v prvem krogu je poskrbela za pravo dramo v obračunu s Kazahstanko Feruzo Jergošovo in vsem Slovencem v dvorani dvignila srčni utrip. Potem ko se je na ogrevanju dobro počutila, je zaradi živčnosti povsem otrpnila, ko je stopila na tatami. "Zmaga v dodatni rundi je sploh prva zlata točka v moji karieri. S trenerjem sva imela dogovor, da če grem v napad in izgubim, ni težav. Nikoli si ne bi oprostila, če bi bila poražena po obrambni drži," je bila vesela Rajherjeva, štiri ure kasneje pa je neutolažljivo jokala.

V trenutkih razočaranja je pomembno vlogo odigral trener Tomislav Bučanac iz Zagreba, ki je namesto svoje varovanke stopil pred medije. "Ko vidim, kako je razočarana ona, sem jaz še bolj. Njen boj v četrtfinalu je bil odličen do zadnjih desetih sekund, ko je prejela udarec, ki se je točkoval kot glava, a je bil dvomljiv. Ker smo izgubili karton z neuspešno pritožbo že v prvem dvoboju, se nismo mogli več pritožiti na sodniško odločitev. To so olimpijske igre, odločajo malenkosti, ena majhna napaka. Tudi Rusinja Barišnikova je polfinale izgubila dvomljivo. Izid 11:3 kaže na čisto zmago Mandićeve, vendar bi morala na začetku Rusinja povesti s 4:0, a ji niso priznali krožnega udarca v glavo. Če bi nam uspelo s protestom, bi tekma šla v drugo smer in bi bili zdaj veliko bolj veseli. Splet okoliščin je pač takšen, da nismo bili v borbi za kolajno. Pri Rajherjevi je srečna okoliščina, da nima težav s poškodbami, zato ima moči še za en olimpijski ciklus, če se bo odločila zanj. V preteklosti so tekmovalke pri 32 letih osvajale kolajne. Ne smemo pozabiti, da je edina tekmovalka iz verzije ITF, ki je prišla v WTF in se prebila na olimpijske igre," je povedal Tomislav Bučanac.

Potem ko je Ivan Trajkovič v prvem krogu izgubil z branilcem naslova olimpijskega prvaka Doingminom Chajem iz Južne Koreje, se je vrnil v olimpijsko vas in upal, da ga bo prvi nosilec s prebojem v finale potegnil v repesaž. A upov je bilo konec že v naslednjem krogu, ko je po taktičnem boju, izid po dveh rundah je bil 0:0, slavil Turek Bahri Tanrikulu.

Ivan Trajkovič, sicer študent matematike, si je dvoboj za svoje preživetje na olimpijskem turnirju ogledal na televiziji. "Sam sem kriv, na razplet boja v drugem krogu pa nisem imel vpliva. Jezen sem, ker sem v prvem krogu izpustil zmago iz rok. Vodstvo me je uspavalo, vodil sem pet od šestih minut, nato pa prejel udarec v glavo. Ko sem zaradi zaostanka napadal, je tekmec še povišal vodstvo. Prepričan sem, da sem bil v prvi rundi oškodovan, saj sem čutil, da sem tekmeca zadel v glavo, a mi tega po videoanalizi niso priznali. Če bi se za takšen udarec pritožil tekmec, bi bil zaradi moči azijskega lobija verjetno uspešen. Razočaranje je veliko, a to je dobra izkušnja, da bo v Riu de Janieru bolje," je po 11. mestu v kategoriji nad 80 kilogramov povedal Ivan Trajkovič.