V vaši poslanski skupini ste se odločili, da protestno ne boste sodelovali na zadnjem izrednem zasedanju parlamenta. Vas to sprošča, ste jezna, žalostna?

Jezna sem na sam način dela v parlamentu, ki je res nemogoč. Zato smo se tudi odločili za obstrukcijo. Težko je delati, če ima tudi o pomembnih zadevah cela poslanska skupina le 10 minut časa za razpravo. Nisem ne vem kako dobra v računstvu, a to je približno 20 sekund na poslanca Pozitivne Slovenije. Samo poglejte televizijo, 20 sekund je kratka izjava, stavek ali dva. To, kar se dogaja, je nadaljevanje ustvarjanja občutka izrednih razmer, da se prikrije rokohitrsko vladanje. Seveda mi to ni všeč.

Z nesodelovanjem ste tudi vi prispevali k nadrealističnemu prizoru parlamentarne demokracije, ko so bili pri razpravi o pomembnih zakonih v dvorani samo predsednik Gregor Virant in štirje poslanci koalicijskih strank, ki so brali očitno v vladnih kabinetih napisane razprave.

Ja, toda tudi, če nas v dvorani sedi 90, je naša moč v tem mandatu zelo relativna, saj nam skoraj ne pustijo govoriti. Mi smo obstrukcijo vsaj napovedali in razložili, zakaj smo se odločili zanjo, medtem ko kakšen dan v dvorani ni tudi nikogar od poslancev SDS. Se pravi, da so sejo obstruirali tudi oni. Nenapovedano. Ne vem, delo parlamenta sem si vseeno predstavljala malce drugače.

So za to, da biti poslanec ni ravno spoštovana služba, krivi mediji?

Dostikrat verjamem, da ljudje nimajo celovitih informacij. Včasih se, ko gledam prispevek s kakšne seje, sprašujem, ali sem bila na isti seji, kot tisti, ki o tem poroča. A mislim, da ni prav vse krivde naprtiti medijem. Gre za cel splet vrednot, spoštovanja, odgovornosti. Tudi odgovornosti medijev. Na to sem večkrat opozarjala tudi, ko sem bila urednica. Vedeti je treba, da so med novinarji, poslanci in na splošno med ljudmi boljši in slabši. Posploševanj, da politiki, poslanci nič ne delajo, je veliko preveč.

Kaj je vas iz novinarstva pripeljalo v politiko? Vas je privabila podoba Jankovića kot učinkovitega človeka?

Zagotovo je bilo tudi to. Po drugi strani sem začutila, da moram iz novinarstva, ker bi drugače tam ostala za veke vekomaj. Za dinamičnega človeka, kot sem, se mi to ni zdelo sprejemljivo. K sodelovanju v novonastali stranki so me povabili. Sprva sem razmišljala, a ne prav dolgo. Jaz po navadi kar skočim, kot sem na POP TV, kjer sem sodelovala od njenega prvega dne. Odločila sem se tudi zato, ker me zanima nova izkušnja.

Zdaj ste v parlamentu, v središču politike, pravijo. Kaj je tisto, kar vpliva na vaše odločitve?

Večkrat me provokativno sprašujejo, ali glasujem tako, kot šef reče, oziroma če bi si upala glasovati za nekaj, kar bi bilo proti splošnemu stališču stranke. Seveda bi si upala, če bi do tega prišlo. A doslej še ni.

Vtis, da ste poslanci nekakšne lutke na vrvicah, ki jih vleče nekdo iz ozadja, torej ne drži?

Ne vem, kako je videti. Lahko pa rečem, da zame to, da si ne bi upala povedati svojega stališča, ne velja. To vedo vsi, ki me poznajo.

V razpravi o predlogu, da bi Janez Janša prevzel vodenje vlade, ste rekli, da mu ne zaupate. Zakaj mu ne zaupate?

Seveda mu ne zaupam.

Mislite, da je nesposoben?

Ne, ne, tega, da je nesposoben, nisem nikoli mislila. Ima meni tuj način delovanja, ki je njegov osnovni problem, ker rad stvari pripelje do neke točke, a mu v nekem kritičnem trenutku, ne vem, popustijo živci ali nekaj takega. Ima neko svoje ozadje, čez katerega ni sposoben stopiti. To je njegov glavni problem.

Kako se razumete s poslanci strank vladajoče koalicije?

Moram priznati, da dam vsakemu človeku priložnost, ne glede na to, kaj o njem prej slišim. Za zdaj nimam z nikomer težav, čeprav včasih med sejami državnega zbora iz njihovih klopi prileti kakšna ostra ali nesramna pripomba. Morda ima z mano kakšen minister težave, a sama jih načeloma nimam.

Včasih ima opazovalec občutek, da se nekateri poslanci sicer med seboj naslavljajo s spoštovani, čeprav bi se najraje utopili v žlici vode. Drži?

To je pač igra. Če nam je všeč ali ne, politika je tudi igra. Vso zgodovino je bila igra. Je pa res, da se včasih preveč igramo "spoštovani, tra la la la", da je že kar groteskno.

Greste kdaj na kavo tudi s človekom iz nasprotnega tabora?

Seveda. Včasih jih skušam prepričevati, ker se glede določenih stvari ne strinjamo. Tudi z ministrom sva se že na poti iz garaže prepričevala, kako in kaj.

Je bil to notranji minister Gorenak?

Ne, ne, mislim, da se on ne bi z menoj pogovarjal, čeprav sama nimam nič proti njemu. Je pa res, da se ne bi, če bi se on z mano "pogovarjal", kot se je na zadnji seji komisije za človekove pravice.

Bi ga pa vseeno naslovila s spoštovani gospod minister, dobrodošli na seji komisije...

Ne, za vse uporabljam enake besede in se nikomur ne prilizujem.

Morda bi to storila z ironijo kot marsikateri poslanec?

Ja, nekateri res skušajo s tonom povedati, kaj o "spoštovanem" mislijo. A so med poslanci redki, ki si to privoščijo.

Pravite, da doslej še niste glasovali drugače kot vaši kolegi v poslanski skupini. Ali to pomeni, da so vaša stališča povsem enaka stališčem stranke?

No, ni čisto tako. Kje se že rahlo razlikujemo. Recimo pri fiskalnem pravilu. Stranka je bila v začetku načeloma za, a z določenimi pogoji. Jaz sem brezpogojno proti.

Ali tudi vam napišejo razprave?

Ne, te si sama pripravim. Potrebujem pa včasih pomoč strokovnih sodelavcev, ko gre za stvari, ki jih manj poznam. Zelo težko bi brala besedilo, ki bi ga napisal kdo drug, še zlasti, če ga ne bi razumela. Najboljše bi bilo brez papirja pred sabo, govoriti iz glave. A dajte nam še malo časa. Poglejte, kakšne velike količine zakonov nam pošiljajo. Niti prebrati se jih ne da, kaj šele natančno preučiti.

Koalicija praviloma preglasuje vse vaše predloge. Vas kdaj prešine misel, da vaše delo nima smisla?

Seveda me. Ampak se potem pogovorim s seboj na poti v Krško domov ali nazaj v Ljubljano v službo in si rečem, glej, saj v vsakem trenutku lahko greš, a kaj pa potem ostane in koliko sem naredila. Ne vem, na vse to trenutno dogajanje v državnem zboru gledam kot na obdobje, ki se bo zagotovo spremenilo. Da bi kar zbežala, se mi ne zdi v redu.

Kaj bi bili vi, če bi bil premier vaš predsednik stranke Zoran Janković? Ministrica?

Ne. Mislim, da ne. Najbrž poslanka. Tudi če bi mi ponudili kaj drugega, ne bi sprejela. Prepričana sem, da najprej potrebujem nekaj več poslanske kilometrine. Ne bi si upala, že to, da sem kandidirala za poslanko, je bil velik korak.

Si želite postati ministrica, če bi vaša stranka zmagala na prihodnjih volitvah?

Tako daleč pa ne razmišljam. Moja želja je narediti doktorat iz sociologije in se posvetiti človekovim pravicam.

Čez novinarstvo ste torej napravili križ?

V naši državi je povratek v novinarstvo, ko enkrat stopiš v politiko, zelo težak.

So nove predčasne volitve realna stvar?

V tem času kar koli reči, da ni realno, je zelo težko. Tudi predčasne volitve so lahko realne. A kdaj bodo, še jasnovidka, ki bere iz kart, ne ve.

Za vašo poslansko skupino je značilno, da ženski del "nosi hlače". Vendar je hkrati slišati, da se med seboj ne gledate vedno najbolj prijazno.

Kakšnih sprtih ženskih frakcij nisem zaznala. Odkrito povem: seveda se znamo spreti, kot se upam znajo tudi v drugih poslanskih skupinah. In res je, da so ženske pri nas zelo močne. Med nami so poslanke z daljšim stažem, ki o sistemu veliko vedo, smo tudi novinke, ki včasih kakšne vzorce presekamo. Tu gre za dopolnjevanje.

Velja, da ste ženske, ker naj bi bile bolj umirjene in vztrajne, bolj primerne za politiko. Je to zdaj, ko vas je v parlamentu trikrat več kot v prejšnjem mandatu, potrjeno?

Do zdaj nismo imele niti možnosti to domnevo potrditi. Znajo pa moški kolegi, ko jim popustijo zavore vljudnosti, postati zelo šovinistični. Do žensk so veliko bolj kritični in nesramni kot do svojih moških kolegov. Ne vem, morda je to njihov obrambni mehanizem.

Vam je kdaj prišlo na misel, da bi poslanke ustanovile nekakšen ženski poslanski klub?

To bi bilo smiselno. Lahko pa bi imeli tudi klub moških poslancev, čeprav neformalnega že imajo. Se pa že nekaj časa poigravam z idejo, da bi ustanovili poslanski bralni klub/čitalnico. Da bi se malo posvetili literaturi, imeli debate o knjigah in podobno.