Zdaj 28-letni Nikola je bil rojen v Nišu v mešanem zakonu: njegov oče Branko je Hrvat iz Trogirja (lani je izgubil boj z rakom; v mladosti je bil rokometaš Železničarja iz Niša), mama Radmila pa Srbkinja iz Aleksinca. Pri štirih letih je družina odšla v Francijo, ker je oče tam dobil trenersko delo, Nikola pa je bil pred dobrega pol leta na EP v Srbiji s strani velikega dela domačih navijačev na vsakem koraku deležen žvižgov: "Mislim, da si tega nisem zaslužil. Seveda ni prijetno, če ti žvižgajo v domovini tvojega očeta, a sem se že sprijaznil s tem. Vsak gledalec si za svoj denar kupi vstopnico in ima pravico navijati, kakor ga je volja, od vsakega posameznika pa je odvisno, ali bo prestopil prag normalnosti."

Kar 196 centimetrov visoki in 102 kilograma težki desničar je v dosedanji 12-letni karieri igral le za dva velika kluba. Med letoma 2000 in 2005 je bil član Montpelliera, nato je štiri sezone nosil dres nemškega Kiela, leta 2009 pa se je vrnil v domači Montpellier, čeprav je imel pogodbo z Nemci do letos. V Nemčiji je bil njegov trener Zvonimir Serdarušić, nekdanji selektor reprezentance Slovenije (prav on je Karabatića leta 2005 pripeljal v Kiel), v Montpellieru pa je trenutno obkrožen s tremi slovenskimi igralci: Vidom Kavtičnikom, Draganom Gajićem in Primožem Proštom. "Za Serdarušića lahko rečem, da je moj drugi oče, za Kavtičnika pa, da je moj drugi brat," pravi Nikola, katerega letna plača v Kielu je znašala okoli 500.000 evrov.

Karabatić je največji zvezdnik francoskega rokometa in eden največjih v Evropi. Lani je bil v močni domači konkurenci izbran tudi za športnika leta v Franciji, ima pa tudi svojo spletno stran (www.nikolakarabatic.com) - in to kar v štirih jezikih: francoščini, angleščini, nemščini in španščini. Z zmago v Londonu je svoje zlate reprezentančne uspehe na treh največjih tekmovanjih zaokrožil na številko 2: dvema naslovoma evropskega (Švica 2006, Avstrija 2010) in svetovnega prvaka (Hrvaška 2009, Švedska 2011) je dodal še drugo olimpijsko najžlahtnejše odličje za Pekingom 2008.

V Londonu je Francozom kot prvim v rokometni zgodovini uspelo obraniti naslov olimpijskega prvaka, potem ko so bili najboljši že pred štirimi leti. Poleg zlate kolajne je Karabatić včeraj dobil še eno nagrado - izbran je bil v idealno sedmerico OI na položaju srednjega zunanjega igralca (na lanskem SP na Švedskem je bil izbran za MVP). Poleg njega so med sedmimi najboljšimi v Londonu še njegov rojak Omeyer (vratar), Šveda Källman (levo krilo) in Andersson (desni zunanji), Hrvat Čupić (desno krilo), Španec Aguinagalde (krožni napadalec) in Islandec Palmarsson (levi zunanji).

Francozi veljajo za reprezentanco veteranov, saj so imeli med petnajsterico igralcev v Londonu več kot polovico starejših od 30 let: G. Gille in Karaboue jih imata po 36, Fernandez, Omeyer in Dinart po 35, B. Gille 34, Narcisse 32, Guigou pa 31. "Nekateri se bodo verjetno po olimpijskem zlatu poslovili od reprezentance. A sem prepričan, da imamo kader, ki bo dostojno nasledil odhajajočo generacijo," napoveduje Nikola, ki v prostem času rad nakupuje v trgovinah ali obišče kino. Fant z vzdevkoma Kara in Niko (pred dvema letoma naj bi imel ljubezensko zvezo s hrvaško atletinjo Blanko Vlašić) rad igra tudi kitaro ("če bi lahko igral v kakšni skupini, bi rad bil član zasedbe Red Hot Chili Peppers," pravi Karabatić), na vprašanje, kaj bi rad bil, če ne bi bil rokometaš, pa odgovarja: "Želel bi biti francoski kralj."