Ponedeljek, 6. avgusta: Dream Team *

Po dveh tednih sem nazaj v službi. Ko hitro pregledam e-pošto in spregovorim nekaj besedah s sodelavci, ugotovim, da se med mojo odsotnostjo ni zgodilo nič pretresljivega. Včasih sem mislil, da zmorem vse sam, pa sem jih nekajkrat dobil po glavi. Ekipa je tista, ki zmaguje tekme na dolge proge. Ekipa mora delovati usklajeno - kot dobro namazan stroj. Če en del odpove, potem se celoten mehanizem zaustavi... Trudim se in najlepše je, ko ti nekdo reče, da z veseljem pride v službo. Saj sploh ne vem, če bi temu rekel služba. Upam, da moja žena ne bo preveč jezna, če temu raje rečem dom. :) Po petih letih trdega dela še vedno neizmerno uživam v delu, izzivih in družbi prijateljev. Sam tega ne bi zmogel nikoli, z dobro ekipo pa je bilo potovanje do sem pravi užitek.

(* sanjska ekipa)

Torek, 7. avgusta: Daj, premakni že svojo zadnjico!

Poletno zatišje vsako leto bolj izginja, kar pa sploh ni slabo za posel. Mogoče se kdo ob tem zmrduje, saj pravih dopustov ni več, ampak roko na srce moramo glede na ekonomsko stanje in konkurenco, ki preti iz tujine, v Sloveniji na področju delovne etike še marsikaj spremeniti. Gospodarsko krizo so že zakrivili čudni posli, pokvarjeni gospodarstveniki in slaba politika, ampak v težavah smo vsi. Prosim, nehajte že govoriti, kdo je kriv in kaj je šlo narobe ter ves čas jamrati in svojo energijo raje usmerite v reševanje problemov. To velja za vse - politiko, gospodarstvo in ljudstvo.

Sreda, 8. avgusta: Bolezenska hiperaktivnost

Današnji dan je bil eden bolj živahnih v zadnjem času. Verjetno zato, ker smo tik pred lansiranjem nove spletne aplikacije polno zakopani v številne druge projekte, jutri lansiramo nov Red Orbit Newsletter, drug teden dve novi AdWords kampanji (to bo Google vesel :)) in še kaj bi se našlo. Ekipa seveda suvereno drži vse pod kontrolo, ampak jaz ne bi bil jaz, če ne bi hotel vedeti, kaj se dogaja. Tako sem ves dan skakal naokoli od enega projekta do drugega in poskušal maksimalno multitaskirati.

Četrtek, 9. avgusta: Slovenija, prebudi se!

Včeraj zvečer smo šli trije redorbitovci na pivo. Začeli smo se spraševati, zakaj namenjamo v Sloveniji spletnemu marketingu tako majhno pozornost. Slovenija je s stališča tehnološkega razvoja izredno razvit trg. Imamo dobro infrastrukturo, visoko penetracijo interneta in zdi se, da smo vedno vsi povezani s spletom. Lahko bi celo dejal, da je internet v Sloveniji eden izmed najpomembnejših medijev. Imamo tehnologijo, imamo uporabnike, kje so torej podjetja? Nastopi podjetij na spletu precej zaostajajo za preostalima dvema dejavnikoma. Celo Google Slovenijo uvršča med tako imenovane "gap countries" oziroma države s prepadom.

Petek, 10. avgusta: Kaj imajo skupnega moj avto, Nizozemec in New York?

Naročil sem čiščenje avtomobila. Čez dobro uro mi zazvoni mobitel. Na drugi strani zaslišim glas tujca. Vpraša me, če govorim angleško, in ko mu pritrdim, mi s tekočo angleščino pove, da je prišel po avto in da me čaka zunaj. Meni nič jasno ... Grem iz pisarne in tam res srečam prijaznega Nizozemca, ki je prišel po avto z majhnim motorjem. Med hojo do avta mi razloži, da se je iz Nizozemske preselil v Slovenijo in tukaj odprl inovativno taksi podjetje, kjer zvečer, ko si ga malce preveč spil, pride pote s skuterjem, ga zloži, da v tvoj avto in te odpelje domov. In res - svoj mali skuterček zloži v kocko, veliko kakšnih 50 x 50 centimetrov, obleče v torbo (da ti ne umaže avtomobila) in se odpelje (več na http://www.scooterbilly.si). Genialno!

Še bolj genialno, kot je ta ideja, se mi zdi to, da se je mladi Nizozemec za realizacijo svoje ideje preselil v Slovenijo. Slovenci smo v primerjavi s tem popolnoma nemobilni. Kot da bi živeli v srednjem veku, kjer razdalja 50 kilometrov predstavlja življenjski podvig. Prijatelj ima že nekaj časa uspešno IT podjetje, ki je bilo do nedavnega locirano v Tržiču. Delajo za nemški trg in ponujajo za slovenski trg kar dobre plače. Kljub temu niso in niso mogli pridobiti novih kadrov. Razlog? Potencialnim kandidatom iz Ljubljane se ni dalo voziti do Tržiča. Posledično so se kakšno leto nazaj preselili bližje Ljubljani. Ni mi jasno, kako lahko potem nekateri tarnajo, da ne dobijo službe?!

Sobota, 11. avgusta: 1911

Kljub malenkost slabši vremenski napovedi se nas je sedem gora željnih avanturistov odločilo, da gremo danes v hribe. Za izhodiščno točko smo si izbrali Vršič in se nato po jugovzhodnem pobočju Mojstrovke odpravili na Slemenovo špico (1911 m). Tura je lahka, primerna za sproščen sobotni izlet. Startali smo tipično "zgodaj" in že na počivališču Voklo naleteli na neizmerno gnečo. Videti je, da se poletje res počasi bliža koncu, saj že vsi bežijo nazaj domov. Podobna zgodba se je odvila tudi na Vršiču. Počutil sem se kot v ljubljanskem BTC... Z nami je bila tudi 84-letna Špela, ki je pokazala neizmerno vitalnost in vseskozi skakala naokoli. Proti vrhu je sicer malce omagala, vendar je na vrh prišla kot druga, krepkih 5 minut pred ostalimi.

Z Jako (agencija ENKI) sva ob kosilu padla v debato, zakaj smo včasih znali snemati filme, kot je Kekec, sedaj pa se temu nikakor ne moremo približati. Je razlog v tem, da so včasih pošteno premislili, kako bodo uporabili vsak centimeter filmskega traku, sedaj pa filme "štancajo" kot po tekočem traku?

Nedelja, 12. avgusta: Hočem manj!

Ko si na vrhu, se zdi, da je vse mogoče. Ideje letijo okoli tebe in večina od njih je res dobrih. Podobno se dogaja tudi na Red Orbitu in pogovorov o naših novih ciljih in usmeritvah sem že dokaj vajen. Ključnega pomena je, da ostanemo zbrani in fokusirani. Čeprav so vse ideje dobre, ni nujno, da so vse dobre tudi za nas. Pot naprej naj bo ena, jasna in ciljno usmerjena. Da ohranimo fokus, je potrebno izmed vseh dobrih idej izbrati tiste, ki so res najboljše. Vprašajmo se, ali je določena ideja resnično odlična ali se nam zdi samo povprečno dobra. Ali ideja sledi našim primarnim ciljem in usmeritvi? Ali je ideja za nas nujna ali zgolj nekaj, kar bi bilo "kul" imeti? Razum mora prevladati nad čustvi.

Tega se moramo odvaditi vsi. Ne samo mladi podjetniki, temveč tudi gospodarstveniki, politiki in preostali državljani. To, da je nekaj "kul", še ne pomeni, da moramo to tudi imeti. Vprašajmo se, kakšno dodano vrednost nam to prinaša in koliko smo resnično pripravljeni plačati za to. Namesto da smo vedno v zasledovanju "več", raje iščimo pot do "manj". Pot do "manj" je posledica razumskega in strateškega odstranjevanja vseh nebistvenih ciljev, rešitev in stvari. To se ne sme dogajati samo enkrat letno ob sprejemanju proračuna, temveč mora v nas prevladati težnja po konstantni minimizaciji in fokusiranju. Ko nam bo to uspelo, bomo na pravi poti do uspeha.