V njem so sedeli po en predstavnik Albancev, Bošnjakov, Črnogorcev, Hrvatov, Makedoncev in Srbov (ABČHMS) ter šest predstavnikov vlade. Nazadnje se je svet sestal novembra lani, ko je Pahorjeva vlada opravljala tehnične posle. Po znamenitem pismu Tomaža Majerja in Janševem prevzemu oblasti je nastala tišina, nato pa so člani Exyumak iz medijev izvedeli, da je bil dialog z državo ukinjen. Do danes niso z Gregorčičeve prejeli še nobenega uradnega obvestila in nikakršnega odziva.

Predsednik zveze Veselin Lakić pravi, da razumejo, v kakšnem času živimo, vendar niso pripravljeni čakati v neskončnost. Lakić zastopa interese desetih odstotkov prebivalcev Slovenije, približno 200.000 ljudi, ki so se k nam priselili v času nekdanje skupne države, in njihovih potomcev, ki so se rodili v Sloveniji. Zanima jih, ali jim lahko država ponudi še kaj drugega kot možnost, da vsak pri sebi doma živi svojo nacionalno in kulturno identiteto. Brez institucionalnih možnosti za razvijanje kolektivne identitete namreč lahko narodne manjšine, bogastvo multikulturnega sobivanja, hitro ugasnejo oziroma se asimilirajo v večinsko prebivalstvo in za vedno izginejo.

"Mislim, da je bila ukinitev našega sveta prenagljena," je rekel Lakić, sicer tudi predsednik zveze črnogorskih društev v Sloveniji. Ukinjanje svetov in komisij je vlada "opravičevala" z ekonomsko logiko - nižanjem stroškov delovanja. "Vendar delovanje našega sveta ni stalo niti evra," opozarja Lakić. "Nikoli nismo prejeli sejnine. Delali smo zastonj." Zveza, ki ji predseduje, je vlado v pismu 4. julija pozvala, naj sklep o ukinitvi sveta odpravi in ponovno vzpostavi dialog z jugoslovanskimi manjšinami.

Slovenija se s temi manjšinami ni ukvarjala dvajset let, vse od izbrisa pripadnikov narodov nekdanje Jugoslavije iz registra stalnega prebivalstva. Lani spomladi pa je parlament na pobudo Exyumak ter stranke SD vendarle sprejel posebno deklaracijo, ki jo je Exyumak označila za "zgodovinski dokument". Deklaracija je poleg ustanovitve sveta za vprašanja narodnih skupnosti nekdanje SFRJ tem priznala pravico, da "uživajo in razvijajo kulturo svojega naroda, negujejo svoj jezik in pisavo, ohranjajo svojo zgodovino ter v sodelovanju s pripadniki večinskega naroda in drugih narodnih skupnosti prispevajo k multikulturnosti Slovenije". Dokument, ki so ga v parlamentu sprejeli z več kot dvotretjinsko večino, tudi ob polni podpori poslancev SDS, je Slovenijo zavezal, da mora dejavnosti ABČHMS materialno podpirati.

Na prvih dveh sejah sveta, dokler je ta še deloval, se je med drugim izkazalo, da za ustrezno delovanje društev, ki skrbijo predvsem za prenašanje kulturnega izročila na mlajše generacije, manjka pravna osnova. Pripadniki ABČHMS v nasprotju z Italijani, Madžari in Romi namreč niso vključeni v ustavo. Zato jih zanima, ali bi Slovenija na podlagi deklaracije lahko sprejela vsaj zakonodajo, ki bi pripadnikom ABČHMS in državi predstavljala pravno osnovo za urejanje njihovega položaja. Tudi urad varuha človekovih pravic že dolgo opozarja, da je treba v Sloveniji uresničevati kolektivne (in ne le individualne) pravice tistih manjšin, ki jih ustava ne omenja posebej, so pa tako številne, da bi se država do njih morala opredeliti.