Ker je 29-letna Mariborčanka v četrtfinalu izgubila, so vsi z nestrpnostjo pričakovali dvoboj Rusinje Anastazije Barišnikove in Srbkinje Milice Mandić. "Zdaj navijamo za Rusijo," je Cvetka Rajher prebrala sporočilo, ki ga je iz Londona poslala dve leti in pol starejša hči Nina. Ko je Peter Rajher prinesel še razkosanega odojka, je bilo vse pripravljeno za spremljanje borbe med Rusinjo in Srbkinjo. Le trinajstletni pes Sky je bil osredotočen na nekaj drugega. Upal je, da bo kaj padlo z mize.

Ko je ruska tekmovalka tekmico z obratom zadela v glavo, je kazalo, da bo dvoboj potekal v želeni smeri, a ji sodniki niso priznali točk. "To je zagotovo sodniška napaka," je s "havajsko" ogrlico v barvah slovenske zastave dejala 14-letna strokovnjakinja, ki je sedala za mizo. Ime ji je Urška Gazvoda in je že evropska prvakinja ter svetovna podrpvakinja v neolimpijskem tekvondoju do 18 let, podobne uspehe ima tudi njen brat Nejc. Medtem ko je pojasnjevala, kakšna je razlika med olimpijskim in neolimpijskim tekvondojem, ki ni ravno majhna, je Rusinja začela izgubljati. "Glede na to, koliko sreče ima Nuša, bo Rusinja gotovo izgubila." je dejala mama Cvetka in imela prav. Tako njena hčer ni dobila še ene priložnosti za boj za kolajne, a zaradi tega nasmehi niso splahneli z obrazov, ampak se je družinsko-sosedska zabava, ki je zaznamovala vso soboto, nadaljevala. Da bi ji pokazali, kako jo podpirajo, so Nuši prek mobilnega telefona poslali fotografijo vseh zbranih.

Medtem ko je Nuša Rajher v Londonu točila morje solza, starša nista bila razočarana. Malce žalostna sta bila le zato, ker sta delila čustva hčerke, sicer pa sta bila ponosna. V en glas sta dejala, da je velik uspeh že uvrstitev na olimpijske igre in da se bo hčer zagotovo kmalu pobrala. "Kadar ne zmaga, je vedno zelo razočarana," je dejal Peter Rajher. Ko je pred približno 14 leti Nuša začela pot med najboljše tekvondoistke sveta, najprej v neolimpijski disciplini (osvojila je vsemogoče naslove, večkrat tudi naslov svetovne prvakinje), starša nista bila najbolj navdušena nad tem športom, ker je grob, a kot pravita, daleč od pretepanja. "Še vedno se bojim zaradi udarcev, ki jih dobiva. Obenem si rečem, da je uboga mama tekmice, ki prav tako gleda svojega otroka."

S tem športom se je začela ukvarjati, ker so jo navdušili uspehi Tomaža Barade, ki živi le nekaj hiš stran. Skozi treninge in tekme se je naučila tekmovalnosti. "Kdor jo pozna iz zasebnega življenja, ne bi mogel uganiti, da se ukvarja z borilnimi športi, s tekvondojem in kikboksom. Je zelo nežna in ljubeča," je dejal oče Peter in podkrepil svoje besede: "Še pajkov nam ne dovoli ubiti, ampak jih moramo nesti ven iz hiše. Enako je, če ujamemo miško. Moram jo nesti v gozd in jo tam spustiti." Žena mu je prikimavala. Dejala je, da ima hčer rada otroke - uživala je v delu z njimi, ko je bila še članica mariborskega kluba - in dodala, da bi jo veselilo tudi delo učiteljice razrednega pouka.

Ali bo Nuša Rajher, poklicna vojakinja, ki je že več let članica športne enote Slovenske vojske, nadaljevala kariero do naslednjih olimpijskih iger, starša še ne vesta. Vesta le, da je športu povsem predana, zato v zadnjem letu, ko je vse podredila nastopu v Londonu, praktično ni imela prostega časa. Potem ko lani prve priložnosti za uvrstitev na olimpijske igre ni izkoristila, je naredila pomembno spremembo. Odpravila se je v Zagreb k trenerju Tomislavu Bučancu. Na naslednjih kvalifikacijah ji je uspelo in London je bil tu. "Bučancu se je treba zahvaliti, da je psihološko dobro pripravljena. V Zagrebu sva jo enkrat obiskala. Tam ima dobro družbo, super ljudi. Privzgojili so ji marsikaj. Predvsem s psihološkega vidika," je pojasnil Peter Rajher in za konec skupaj z ženo pojasnil bistvo njunega načina razmišljanja: "Nikoli nisva imela kakšnih posebnih ambicij, da bi moral biti najin otrok uspešen športnik. Nuša počne tisto, kar si sama najbolj želi. Njena želja je bila vedno najin ukaz."