Kako ste zadovoljni s slovenskim izkupičkom v Londonu z organizacijskega in rezultatskega vidika?

Slovenska ekipa je bila homogena, ni bilo nobenih incidentov. Ustvaril se je prijateljski in tovariški duh. Kar zadeva rezultate, lahko ocenim, da je 33 slovenskih športnikov po merilih odbora za vrhunski šport olimpijskega komiteja v Londonu tekmovalo uspešno. Merilo uspešnosti so bile uvrstitve do 16. mesta. Predvsem bi izpostavil devet finalnih uvrstitev, od katerih smo osvojili štiri kolajne, poleg tega pa še osem uvrstitev do šestega mesta, ki športniku nosijo svetovni razred v kategorizaciji športa. Drugi del športnikov je bil manj uspešen. Generalna ocena je, da bi bilo pri nekaterih odločitvah panožnih zvez treba razmisliti o samem poslanstvu na olimpijskih igrah. Na splošno lahko rečem, da so rezultati primerljivi z zadnjimi igrami v Pekingu, ki so bile doslej najuspešnejše v zgodovini slovenskega športa. Morda so bili dosežki v določenih panogah za odtenek slabši. Vesel sem, da so pozitivno presenetili nekateri mladi športniki in debitanti na največjem tekmovanju, pri katerih bi izpostavil Boštjana Mačka v trapu ter kanuista Saša Taljata in Luko Božiča, ki sta še mladinca in sta zasedla osmo mesto.

Omenili ste določene športne panoge, pri katerih bi morali razmisliti o poslanstvu na OI. Ste lahko konkretnejši?

Badmintonistka Maja Tvrdy denimo dve leti na kvalifikacijskih turnirjih za olimpijske igre ni imela možnosti, da bi jo spremljal trener. Tekmovalec, ki je sam organizator tekmovanja na vseh celinah sveta, težko popravlja svoje napake.

Kako bodo potekale priprave za naslednje poletne olimpijske igre v Riu 2016?

Projekta Rio se bomo lotili takoj po Londonu. V OKS imamo izdelan plan in ga bomo začeli izvajati oktobra letos. Pogodbe s panožnimi zvezami bomo podpisali že januarja prihodnje leto. V tem štiriletnem obdobju bomo skupaj s panožnimi zvezami podrobno spremljali športnike. Tako bomo še bolje vedeli, kako so športniki psihično in fizično pripravljeni pred največjim dogodkom. Posla se bomo lotili z vsemi podpornimi službami, ki so bile prisotne na teh olimpijskih igrah, saj je 65 športnikov spremljalo 84 spremljevalcev. Podporne službe morajo delati ves čas, saj morajo fizioterapevti, psihologi in zdravniki še bolje poznati športnike, da lahko ugotovijo njihove pomanjkljivosti.

Pred odhodom v London ste napovedovali sedem slovenskih odličij. Ni bila napoved pretirana?

O napovedi sem bil prepričan. Nekje se je zalomilo in bomo narediti temeljito analizo. V nekaterih panogah smo pričakovali več.

Nosilci slovenskih kolajn so v povprečju za športnike stari. Imamo v Sloveniji dovolj pomladka, ki bo nadomestil sijajne rezultate starejše generacije?

Brez temeljite analize, ki bo sledila, ocenjujem, da imamo dovolj obetavnih športnikov. Zastavlja se vprašanje, če se tega zavedajo panožne zveze. Vprašanje je, ali vedo, kaj morajo narediti, da bodo njihovi športniki konkurenčni že v Riu, zanesljivo pa na prizorišču iger 2020.

Kaj porečete na slovenske ekipne športe, ki največje tekmovanje na svetu spremljajo s kavča?

Rokomet in košarka sta ta trenutek najbolj konkurenčna, da bi se lahko uvrstila na olimpijske igre, a jima ta preboj ne uspe. Resne pogovore imamo tudi z Nogometno zvezo Slovenije. Če bi se projekta olimpijskih iger lotili resno in vzgajali mlado generacijo, bi imeli od tega ogromno koristi. Lahko bi imeli potencialno veliko odličnih reprezentantov tudi v članski kategoriji. Verjamem, da je lahko nogomet del slovenske olimpijske druščine že leta 2020.

Kot predsednik Judo zveze Slovenije ste v Londonu doživeli posebne občutke ob zlati kolajni Urške Žolnir. Letos bodo v zvezi volitve. Se bodo karte premešale?

Ne bom rekel, da se bodo karte mešale na novo, sigurno pa se bodo premešale. Tudi mi bomo naredili temeljito oceno londonskih nastopov. V svojih vrstah bomo morali biti kritični predvsem v prijemih, kako priti do stabilnih rezultatov. Količina judoistov na največji tekmi ni dovolj. Starejša generacija odhaja, ker jim biološka ura preprečuje nadaljnje udejstvovanje. Ob pravilnem delu in večji kohezivnosti v naslednjem olimpijskem ciklusu ne bi smelo biti težav. Vem tudi, da v slovenskem judu ne bo težav z denarjem. Verjamem, da bo država obdržala minimum podpore oziroma ga kaj nadgradila, če se bomo končno kaj dogovorili brez političnih igric.

Boste kandidirali za nov predsedniški mandat?

O tem še nisem odločen.

Atletika je v Londonu navdušila z rezultati. V London je pripotovala brez Boštjana Buča in Nine Kolarič, ki sta izpolnila normo, a jima je OKS nastop onemogočil. Kakšno je vaše videnje te zgodbe?

Moj pogled je ves čas zelo jasen: to je bila prava odločitev. Ko bomo naredili analizo, bomo medije seznanili z vso resnico te zgodbe, ki ni bila v celoti predstavljena. Potem bo zadeva čisto jasna, saj nikomur nismo ukradli sanj. Če bi dovolili, da bi ta dva tekmovalca odšla na olimpijske igre, bi druge športnike postavili v zelo neenakopraven položaj.

Zakaj čakate tako dolgo, glede na to, da se je vse skupaj zgodilo že pred več kot mesecem?

Ker nismo želeli delati kravala pred olimpijskimi igrami in med njimi. Takšne zadeve bi lahko slabo vplivale na rezultate. Tudi zaradi Atletske zveze Slovenije ne. Upam, da bodo to spoštovali in se za kakšno izjavo opravičili. Četudi interno, ne prek medijev. A vam obljubim, da boste še ta teden na novinarski konferenci izvedeli vso resnico.

So se v Londonu v slovenskem taboru ustvarila kakšna nova razmerja?

Nekaj običajnega je, da na olimpijskih igrah nastajajo nova poznanstva. Zgodovina kaže, da se je veliko parov, ki so življenjsko pot nadaljevali skupaj, spoznalo na olimpijskih igrah. Ko tekmovalec pride denimo s stadiona pozno zvečer in ima naslednji dan tekmo, mu ne ostane drugega, kot da gre spat. Ko tekmuje, se mu ne ljubi izvajati še kakšne druge dejavnosti. Ko pa športniki končajo nastope, gredo ven in nad njimi nihče ne izvaja kakšne posebne kontrole. Imeli pa smo ničelno toleranco, kar zadeva notranje odnose. Z izjemo zakoncev Šestak so bile stvari, ki zadevajo skupno bivanje v sobah, strogo ločene.