Če nam nekdo, na primer, čestita za rojstni dan, je izpostavljeno predvsem dejanje izrekanja, dejstvo, da se je nekdo sploh spomnil na nas in na naš praznik, pri čemer je vsebina pogosto manj pomembna, saj je po pravilu standardizirana in precej uniformna, saj se ponavadi, z manjšimi variacijami, ponavlja iz leta v leto. Izjeme tudi v tem primeru potrjujejo pravilo, saj nam nič ne preprečuje, da bi v čestitko za rojstni dan prelili vsa svoja čustva in občutke če nam razmerje do slavljenca oziroma slavljenke to dovoljuje, seveda.
Nekam proti drugemu polu se uvrščajo (med)državniške čestitke, na primer ob volitvah ali ob kakem pomembnem zgodovinskem dosežku, sprejetju pomembnega zakona ali kaj podobnega. Seveda tudi v primeru teh čestitk najprej in predvsem šteje sámo dejanje izrekanja, namreč da smo čestitko sploh izrekli (ali zapisali). Neizrek čestitke ob kakem pomembnem dogodku lahko šteje za diplomatsko pomemben (ne)dogodek, ki kaže na odnose med državama ali napoveduje bodoče odnose. Seveda pa prav toliko ali morda še več šteje tisto, kar je v čestitki izrečeno: (med)državniška čestitka je lahko protokolarno kratka in suha, tako rekoč rutinska, lahko pa vsebuje subtilne namige (ki jih diplomati pa tudi kompetentni novinarji pogosto razbirajo med vrsticami) o aktualnih problemih, mogočih rešitvah ali željah po drugačnih odnosih. V meddržavniških čestitkah si, v nasprotju z rojstnodnevnimi, težko predstavljamo nenadzorovan izliv čustev in občutkov.
Čestitke brez presežkov
Čestitke politikov športnikom in športnicam ob pomembnih dosežkih so nekje vmes; so nujne (saj tako terja nenapisan protokol), po drugi strani pa ni nikakršnega razloga, da bi bile protokolarno kratke in suhe. Prav nasprotno, športni dogodki, zmage pa še posebej, zahtevajo nekaj več (rado)živosti in osebnega tona, morda tudi malce več sproščenosti.
Če preletimo čestitke vodilnih slovenskih politikov dobitnikom in dobitnici olimpijskih medalj v Londonu, lahko hitro in na splošno ugotovimo, da ne ponujajo presežkov, z manjšo izjemo predsednika RS dr. Danila Türka (ki pa je presežek le glede na dani nabor čestitk). Če si čestitke ogledamo malce bolj od blizu, pa lahko rečemo t(ak)ole.
Najbolj anemične in lapidarne so prav gotovo čestitke ministra za zunanje zadeve Karla Erjavca, ki se večinoma zadovolji le z navedbo medalje in področja, na katerem je bila osvojena, včasih pa mimogrede doda še tisto večno in neizogibno o "prepoznavnosti Slovenije", ki da bo zaradi osvojenih medalj še večja. Resda je čestitka minimalistični žanr, ampak počasi bi si bralci le želeli izvedeti, kako bo, na primer, zlata medalja Urške Žolnir pripomogla k prepoznavnosti Slovenije. K prepoznavnosti Urške Žolnir brez dvoma seveda za tiste, ki jih judo zanima , ampak k prepoznavnosti Slovenije kar tako, počez in na sploh? Bržčas ne (kaj dosti)…
Tovrstni manjvrednosti kompleks slovenske politične samozavesti na hoduljah kažejo tudi vse čestitke ministra za prihodnost (in, priložnostno, tudi za šport) dr. Žiga Turka. V Turkovih vkalupljenih čestitkah poleg povsem formalnega voščila po pravilu najdemo glorificiranje Slovenije in slovenske države, ki naj bi bila odgovorna in zaslužna za osvojene olimpijske medalje, osebno delo in napori športnic in športnikov pa so zamolčani (morda bi morali reči kar izbrisani): "Vaš športni uspeh uvršča Slovenijo med elitne države, ki segajo po kolajnah tudi v atletiki", "Iztok Čop in Luka Špik sta ponovno potrdila vlogo, ki jo imajo veslaški športi v Sloveniji", "Gre za prvo zlato medaljo in zgodovinski dosežek slovenskega juda". Če na kratko pokomentiram le zadnji biser: Zlate medalje v Londonu očitno torej ni dosegla Urška Žolnir, temveč kolektivno kar slovenski judo. Nabuhla nacionalistična patetika, ki posameznike in njihovo delo očitno razume le v službi države in slovenstva (oziroma Slovenstva).
Korak dlje v patriotsko-nacionalistični retoriki predstavljajo voščila predsednika vlade Janeza Janše. Poleg že ustaljenih, splošno razširjenih in okamenelih puhlic o "trdem delu", "kronah v bogati karieri", "izjemnih podvigih", "vrhunski fizični pripravljenosti" ki jih v še mnogo večji količini najdemo v čestitkah predsednika državnega zbora dr. Gregorja Viranta Janša v svoji osebi in v svojih izjavah utelesi tudi Nacionalno in Slovensko. Tako lahko beremo: "Slovenija je vesela" (da je Primož Kozmus ponovno zavihtel kladivo), da je "Slovenija ponosna na njo" (namreč na Urško Žolnir), da je "Slovenija ponosna na njiju" (namreč na Iztoka Čopa in Luko Špika), pa tudi, "da smo ponosni nanj" (namreč na Rajmonda Debevca), pri čemer je 1. osebo najverjetneje razumeti kot "mi Slovenci", s čimer "ponosna Slovenija" dobi tudi konkretne, individualizirane nosilce, domnevno Slovence (ali gre pri tem za vse slovenske državljane, je, glede na avtorja zapisa, težko reči).
Največ otopelo-zakrnelih plehkosti najdemo v čestitkah predsednika parlamenta dr. Gregorja Viranta, od "srčnosti" in "borbenosti" prek "vztrajnosti" in "predanosti" do "neuklonljive volje" in "trdega dela". Kar pravzaprav ne preseneča in Virantovih čestitk ne dela bolj cenenih od večine drugih; gre pač za obča mesta, ki se jim je v protokolarnih čestitkah težko izogniti. Tisto, kar preseneča, pa je rdeča nit "zgleda", ki se vleče skozi vsa njegova voščila ("odličen zgled številnim ljudem", "je prav skupnostno prizadevanje lahko vzgled ljudem doma in po svetu", "zgled, ki ga s svojo športno držo in tekmovalnim duhom daje številnim Slovencem", "zgled številnim slovenskim mladim športnim upom"). Malce presenetljiva je ta rdeča nit zgledov in zgledovanja zato, ker bi jo prej pričakovali od ministra za prihodnost (sicer, priložnostno, tudi ministra za izobraževanje), ki številnim delujočim v hudo okleščeni vzgoji in izobraževanju rad pokroviteljsko priporoča, da bi morali biti zgled (namesto da se nenehno pritožujejo nad Turkovo demontažo tega področja).
Predsednikov stil
Najbolj uravnotežene (med protokolarno nevtralnostjo in subjektivno zaznamovanostjo) so brez dvoma čestitke predsednika RS dr. Danila Türka. Türk dobitnici in dobitnikom medalj najprej čestita, potem na kratko povzame njihovo pot, kakor jo vidi sam (pri čemer se, seveda, tudi on ne more izogniti instantnosti nekaterih petrificiranih občih mest), potem pa jih čisto osebno, v 1. osebi ednine, nagovori: "Veselim se z vami in vam želim še veliko uspehov na vaši nadaljnji športni poti", "Vsi navijači doma smo že od jutra nestrpno pričakovali in se veselili vajinega nastopa", "Občudujem vašo psihično trdnost, ki vam pomaga zdržati pritisk pričakovanj...", "Verjamem, da ste tega dosežka najbolj veseli sami". In to brez državotvorno-patriotične navlake, ki je (vsaj) v primeru športnih zmag povsem nepotrebna.
