Podobnega mastodonta sem pred dvema letoma videla na angleškem podeželju. S profesorjem Richardom Wilkinson sva stala pred hišo z drobnim vrtom, kjer živita s profesorico Kate Pickett, le nekaj kilometrov iz mesta York. Pokimal je proti sosednji hiši na levi, pred katero je bil parkiran avtomobilski statusni simbol. Nato se je obrnil na desno. Tam je bila hiša soseda, ki ga je bolje poznal, z manj impresivnim voznim parkom, a dostopnejšim dvoriščem.

Dokaz naraščajoče družbene neenakosti sta imela profesorja na domačem pragu. Leta 2009 sta napisala knjigo The Spirit Level, v kateri sta izpostavila visoko povezanost družbene neenakosti s psihosocialnimi posledicami od višje stopnje nasilja in nezaupanja v družbi do stresa, debelosti, mladoletniške nosečnosti in manjše inovativnosti. Zbrala sta podatke in grafikone različnih raziskav, ki so sledili enakim metodološkim standardom, in na vse pogledala s perspektive povečevanja družbenih razlik. Zaključek sta zapisala v podnaslov knjige družbe manjših ekonomskih razlik koristijo vsem.

Tri leta kasneje se na kup steka vse več podatkov, raziskav in jasnih empiričnih dokazov, ki njuno delo potrjujejo in nadgrajujejo.

Vse večja družbena neenakost - tudi v EU

Ekonomista Jean-Marc Fournier in Isabell Koske sta v letošnjem letu za OECD pripravila niz analiz o tem, ali je mogoče združiti manj družbene neenakosti in več gospodarske rasti (Less Income Inequality and More Growth - Are they Compatible?). Njun odgovor je pritrdilen. Skupaj s študijo OECD Divided we stand: Why inequality keeps rising in raziskavo Kaje Bonesmo Fredriksen o prihodkovni neenakosti v EU iz letošnjega aprila ponujajo jasno analizo sedanje situacije. V vseh državah OECD in v EU se ekonomska družbena neenakost zadnjih 25 let povečuje. Neenakost znotraj držav predstavlja 85-odstotni delež splošne neenakosti v EU.

Prihodek najbogatejše desetine prebivalstva držav OECD je v povprečju devetkrat večji od najrevnejše desetine. V skandinavskih in še nekaterih evropskih državah je razmerje nižje, v Italiji in Veliki Britaniji se dvigne na 10 proti 1, v ZDA pa je razmerje 14 proti 1.

Fredriksenova ugotavlja, da se je povečevanje neenakosti v EU razmahnilo predvsem v osemdesetih in devetdesetih letih prejšnjega stoletja, v prvem desetletju 21. stoletja se je nekoliko upočasnilo, a v zadnjih letih znova dobiva zamah. Nikjer v Evropi pa ni prišlo do povečanja neenakosti v prihodkih brez občutnega zmanjšanja davkov za tiste, ki zaslužijo največ.

Zanimivo je, da raziskave OECD ne pripisujejo pomembnega vpliva pri razraščanju neenakosti in povečevanju stopnje brezposelnosti ne globalni integraciji ne večji odprtosti trgov. Povečan uvoz iz držav z nizkimi plačami je imel pomemben negativen vpliv le v državah z zakonodajami, ki dopuščajo šibko zaščito delavcev.

Po drugi strani so na neenakost vplivali povečani finančni tokovi in tehnološki napredek, a le pri kopičenju bogastva v zgornji polovici dohodkovne lestvice. Podobno ima sektorska sestava ekonomije le majhen vpliv na neenakost v dohodkih, z izjemo finančnega posredništva tam je dohodkovna neenakost največja in vpliva tudi na širšo družbeno neenakost.

Pomemben dejavnik vse večje neenakosti je porast zaposlitev s krajšim delovnim časom, prav tako delavci na pogodbah za določen čas primerljivo zaslužijo manj kot delavci v rednem delovnem razmerju.

Fournier in Koskejeva svoje delo zaključita z izpostavitvijo štirih dejavnikov, ki nedvomno zmanjšujejo neenakost: vlaganje v javno izobraževanje, čim večja vključenost delavcev v sindikate, povečanje zaposlenosti v javnem sektorju in povečanje deleža zaposlenih za nedoločen čas. Najbolj neposredno in učinkovito pa lahko države vplivajo na zmanjšanje neenakosti preko sistema davkov in socialnega varstva, ki preprečuje drsenje v revščino državljanov najnižje na družbeni lestvici.

Na bogate se ne gre zanašati

V Sloveniji se je lani po začasnih podatkih nacionalnega statističnega urada stopnja tveganja revščine povečala za skoraj celo odstotno točko, na 13,6 odstotka. Pod pragom tveganja revščine je tako živelo kar 273 tisoč slovenskih državljank in državljanov. Za poldrugo odstotno točko se je v primerjavi z letom 2010 povečalo tudi število ljudi, ki si niso mogli privoščiti treh od devetih označevalcev materialnega blagostanja, kamor uvrščajo od pralnega stroja do možnosti počitniškega oddiha. Vse več je ljudi, ki se vse težje prebijejo skozi mesec. In kljub temu, da so slovenska podjetja lani zabeležila višje dohodke glede na leto 2010, je bilo na voljo 13.400 delovnih mest manj. Raziskava podjetja Bisnode hkrati kaže, da je sto najboljših slovenskih podjetij svoje dobičke leta 2011 povečalo za kar dvainpolkrat.

A ta bipolarnost je nekaj, ob čemer raziskovalci z druge strani Atlantika le kimajo. Paul K. Piff in profesor Dacher Keltner sta še s tremi kolegi konec lanskega leta zaključila raziskavo, ki so jo letos objavili v Proceedings of the National Academy of Sciences. V njej so na podlagi sedmih vprašalnih pol ugotovili, da so tisti iz višjih razredov pogosteje manj etični kot ljudje iz nižjih razredov. Bolj verjetno je, da bodo bogatejši lagali med pogajanji, si prisvojili vredne dobrine drugih, goljufali, da bi si povečali možnosti, da dobijo nagrado, ali podprli neetično obnašanje na delovnem mestu. Podobno kot Erik Gordon, profesor podjetništva na michiganski univerzi, ugotavljajo, da nekateri bogati dojemajo pohlep kot pozitivno in koristno lastnost. "Bogastvo in moč, ki ju prinese višji družbenoekonomski položaj, omogočita, da lahko ignoriraš druge ljudi in si misliš, da pravila, ki veljajo za druge, ne veljajo zate," je komentiral zaključke raziskave Gordon.

Soavtor raziskave, profesor psihologije na Berkeleyju Dacher Keltner opozarja na mehko moč revnejših slojev: več empatije in altruizma ter večja občutljivost za druge. A položaj, v katerega jih postavlja družba, jim prinaša več depresije, negotovosti in slabše zdravje. "Svoboda" bogatih, da so osredotočeni le sami nase, opozarja Keltner, kaže na nesmiselnost oblikovanja družbe na predpostavki, da bodo bogati pomagali tistim, ki imajo manj kot oni. "Naši podatki kažejo, da se ne moreš zanašati na bogate, da bodo kaj vrnili družbi."

Decembra lani je ameriški podjetnik in milijarder Nick Hanauer zapisal in spomladi letos tudi ponovil na svojem TED nastopu: "Bogati ne ustvarjajo delovnih mest, niti jih ne ustvarjajo podjetja, naj bo velika ali mala. Zaposlitev ustvari krožna komunikacija med strankami in podjetji... Potrošnik srednjega razreda je v veliko večji meri ustvarjalec novih delovnih mest, kakor sem jaz kdajkoli bil ali bom."

Nižji davki ne prinesejo večje gospodarske rasti

Mantra o tem, da nižji davki pozitivno vplivajo na rast gospodarstva in bruto domačega proizvoda, ne drži. Thomas Piketty in Emmanuel Saez, vodilna raziskovalca družbene ekonomske neenakosti, v svoji zadnji raziskavi skupaj s Stefanie Stanchevo ugotavljata, da takega vpliva ni zaznati v nobenih ekonomskih podatkih od sedemdesetih let prejšnjega stoletja do danes. David Erdal, raziskovalec univerze St. Andrews na Škotskem, v julijski publikaciji o družbeni neenakosti organizacije Tax Justice Focus opozarja, da razdelitev na novo ustvarjenega bogastva nima nobene zveze s trgom: je rezultat (zlo)rabe moči. V ustroju podjetij z omejeno odgovornostjo vidi le pravni instrumentarij, ki omogoča pretok bogastva od tistih, ki ga ustvarjajo, k tistim, ki ga že imajo.

Tax Justice Focus je izdala tudi študijo Jima Henryja o premoženju, ki ga posamezniki skrivajo v davčnih oazah. Rezultati so presenetili tudi raziskovalce. Ekonomska neenakost je mnogo večja, kot je veljalo doslej in kot so kazale številke nacionalnih uradov. Profesorja Kate Pickett in Richard Wilkinson opozarjata, da vsakih tisoč evrov, ki jih najbogatejši utajijo ali ne plačajo, pomeni skrčenje javnih storitev in dobrin v ustrezni vrednosti: "Na koncu najrevnejši plačajo za napake in neiskrenost bogatih, katerih ravnanja so pripeljala do sedanje recesije."

Z dvema Pulitzerjema nagrajena ameriška novinarja Donald L. Barlett in James B. Steele sta pred dobrim tednom dobila iz tiskarne svojo novo knjigo The Betrayal of the American Dream. V pogovoru z Amy Goodman sta zatrdila, da je dovolj imeti v mislih en sam podatek: leta 1955 je štiristo najbogatejših gospodinjstev v Ameriki plačalo 51,2-odstotni davek na dohodek. Leta 2007 je bil davek 16,6-odstotni: "Seveda obstaja deficit. In obstajal bo, dokler ne oblikujemo ponovno sistema, v katerem bodo ljudje, ki imajo denar, spet plačevali resne davke. Vse nižji davki za bogate so opustošili javne blagajne."

Do istega zaključka sta prišla že leta 2010 tudi profesorja Jacob Hacker z Yala in Paul Pierson z Berkeleyja, ki v knjigi Winner-Take-All Politics ugotavljata, da je vlada odigrala izjemno zahrbtno vlogo pri povečevanju družbene ekonomske neenakosti. Najbogatejši 1 odstotek je po svoji meri oblikoval niz sprememb v nacionalnih politikah.

Superbogati so razred zase

Ameriška novinarka Chrystia Freeland piše o vse jasneje vidni transglobalni skupnosti bogatih, ki so bolj povezani med seboj kot s svojimi sonarodnjaki. Superbogati postajajo vse bolj narod zase. Njihov interes je uničenje infrastrukture socialne države, privatizacija nacionalnih bogastev in zamajanje in skrhanje družbenih koristi ter dobrin. Težki časi in recesija so okoliščine, v katerih se najbolje počutijo.

Profesor Niko Toš pravi, da v Sloveniji večina državljank in državljanov čuti to, kar občuti večina po svetu: nekaj je narobe, neenakost je prevelika, premalo jih ima preveč na račun večine. Na podlagi zgodovinskih izkušenj in dobrih praks ter novih znanj lahko sooblikujemo govorico o tem, kako želimo živeti v 21. stoletju. Ne osemurni delavnik ne izpolnjena norma pri tekočem traku ne moreta več določati družbene vrednosti. Spregovoriti bo treba lokalno v evropskem okviru globalne resničnosti. In analize škodljivosti družbene neenakosti so privlačno branje pred tokratno jesenjo.