Tisti čas so v svetu že opravili identifikacijo ruske carske družine Romanovih. "Bila sem navdušena, da bomo lahko tudi mi naredili podobno genetsko študijo, izolirali dedni material, poskušali lobanje identificirati in dobiti odgovor, ali pokojni resnično pripadajo rodbini grofov Celjskih," je načrt opisala Zupanič-Slavčeva. Ta je bil res drzen, saj je na osnovi precej poškodovanih lobanj, ob le štirih ohranjenih zobeh in zelo omejenih pisnih zgodovinskih virih o celjskih grofih želela ugotoviti ne samo spol in starost, pač pa tudi značilnosti obraza, bolezni, poškodbe, degenerativne spremembe, za katerimi so trpeli pokojni, možen vzrok smrti, predvsem pa morebitno sorodstveno povezanost med njimi.

Grofje Celjski so bili naša najpomembnejša plemiška rodbina. Njihov meteorski vzpon se začne s Friderikom I., ki mu cesar Ludvig IV. Bavarski leta 1341 podeli plemiški naziv, konča pa leta 1456 s smrtjo Ulrika II., zadnjega grofa, v Beogradu. Gnanje za močjo in posestjo ter virtuozno sklepanje zakonskih zvez je to mogočno rodbino poznega srednjega veka pripeljalo na meje današnje Bosne, Poljske, Madžarske in Češke. Družinske člane so pokopavali v grobnico v minoritski cerkvi v Celju. Po požaru leta 1811 so se ohranile le lobanje brez spodnjih čeljustnic, ki jih je nekdo oštevilčil s številkami od 1 do 18; leta 1956 so jih prenesli v Celjski pokrajinski muzej.

Posmrtnim ostankom je Slavčeva s kombinacijo identifikacijskih metod (antropologije, forenzične medicine, radiologije, stomatologije, anatomije, paleopatologije...) določila spol, starost in morfološke značilnosti. Ugotovila je, da pripadajo lobanje desetim moškim, šestim ženskam in dvema otrokoma.

Nato je na osnovi zgodovinskih virov določila kronologijo pokopov, domnevno starost pokojnih ob smrti in izločila člane družine, ki so pokopani drugje. Izhajala je iz podmene, da so moški člani živeli na domači posesti, ženske pa so se možile drugam. Zato je bilo pričakovati, da bodo med pokopanimi moški člani rodbine z ženami in otroki.  

Ugotovila je, da je vrstni red pokopov sledil umiranju družinskih članov, vendar so moške pokopavali ločeno od žensk in otrok, saj so bile po vrsti zložene skupaj ženske in skupaj moške lobanje. "Moški so imeli očitno drugačen status, bili so dediči rodbine Celjskih in zato pomembnejši od žensk," ugotavlja Slavčeva.

Genetskega materiala ni bilo mogoče izolirati

Vrstni red pokopov je že nakazoval nekatere povezave med pokojnimi. Te je želela potrditi z genetskimi analizami, ki so sicer norma za ugotavljanje sorodstvenih vezi. Analizo je opravil paleogenetski laboratorij v Rimu, a žal genskega materiala iz lobanj ni bilo mogoče izolirati. Če bi izolirali genetski material, predvsem mitohondrijsko DNK, ki se deduje po materini liniji, bi lahko s primerjavo genskega materiala potomcev ugotovili, ali so posamezniki, ki niso bili poročeni v družino, res pripadniki iste družine.

Čeprav so grofje izumrli po moški liniji, pa se je ohranila ženska linija, in sicer po Barbari Celjski (umrla leta 1451), hčeri Hermana II., saj v Nemčiji živi že dvajseta generacija njenih potomcev. "Ta ugotovitev je bila veliko presenečenje," je povedala Zupanič-Slavčeva. Družino je zaprosila za referenčni vzorec DNK, a se niso odzvali. Ker pa laboratoriju dednega materiala iz lobanj ni uspelo izolirati, primerjave niti ne bi mogli opraviti.  Zanimivo je tudi, da so na osnovi dednega materiala Marije Luize, princese Hessna in Kassla, ki je umrla leta 1895 in je bila 16. generacija po Barbari Celjski, identificirali Romanove. Ta dejstva potrjujejo, da je evropsko plemstvo med seboj v bližnjem ali oddaljenem sorodstvu, ugotavlja sogovornica.

V slepi ulici

Ko se je izkazalo, da si z genetsko analizo ne bo mogla pomagati, se je zdelo, da je v slepi ulici. Lepega dne pa se ji je oko ustavilo na rentgenskih posnetkih lobanj, ki jih je imela razobešene na domačem balkonskem oknu, saj jih je že pred časom poskušala formirati v družine. Ugotovila je, da imajo lobanje, zložene po družinah, podobne obnosne votline (sinuse) zgornjih čeljustnic in čelne kosti. To jo je spodbudilo, da se je vrgla v raziskovanje nove literature; ugotovila je, da so oblika in velikost obraznih votlin ter nekatere druge značilnosti lobanj znaki, ki se dedujejo, in da so to lahko zunanji, epigenetski znaki dedovanja. To področje preučuje veda epigenetika.

Ponovno se je vrnila k raziskavi in preučila trideset epigenetskih znakov na vsaki izmed lobanj. Tudi epigenetska identifikacija ima omejitve, saj jo je pri otroku mogoče opraviti le, kadar so na voljo posmrtni ostanki obeh staršev.

 Na koncu je primerjala rezultate vseh analiz in z visoko verjetnostjo ji je uspelo določiti družine Friderika I. (umrl leta 1360; žena Didmund Walseejevska, sinova Ulrik I. in Herman I.), Hermana I. (umrl leta 1385; žena Katarina Kotromanić, sin Hans), Ulrika I. (umrl leta 1368; žena Adelajda Ortenburška, sin Viljem) in Friderika II. (umrl leta 1454; žena Elizabeta Frankopanska, sin Ulrik II.). Z naslednjimi mlajšimi družinami stopnja verjetnosti družinskih povezav upada, saj v grobnici niso pokopani vsi člani družin in epigenetska identifikacija ni mogoča.

 "Ne moremo reči, da so te ugotovitve stoodstotno zanesljive, zanesljive bi bile le genetske raziskave - vendar tudi te le deloma, saj so nekateri člani poročeni v družino, zanje pa živečih sorodnikov, ki bi prispevali referenčno DNK, ni," pojasnjuje Zupanič-Slavčeva. "Ker genetske študije ni bilo mogoče narediti, je bila tovrstna študija edino, kar smo glede identifikacije lahko naredili."

Grofje so bili vedno manjši

 Epigenetska raziskava je pokazala, da imajo vsi moški predstavniki družine podobno oblikovane frontalne sinuse, ta podobnost pa verjetno ni naključna in lahko kaže na sorodstveno povezanost, meni Zupanič-Slavčeva. Sinusi se iz generacije v generacijo zmanjšujejo, kar pomeni, da so bili moški predstavniki družine vedno manjši. Poročali so se z nizkoraslimi ženskami, kar je dolgoročno vplivalo na višino potomcev.

 Zanimiva je največja med lobanjami, ki ima zelo deformiran osrednji del obraza. Dr. Zupanič-Slavčeva je ugotovila, da pripadala 40 let staremu moškemu, in jo pripisala Hansu, nezakonskemu sinu Friderika II., ki ga je leta 1447 pripoznal za svojega. Po posvetu s čeljustnimi kirurgi in patologi iz sveta je prišla do zaključka, da je človek najverjetneje trpel za benigno fibrozno displazijo, počasi rastočim benignim tumorjem, ki zapolni vse votline obraza. To je povzročilo asimetrijo obraza, zaradi česar je verjetno izstopal po svojem videzu. Zgodovinski viri tega sicer ne omenjajo.

 Ker puščajo posledice na kosteh različne poškodbe, avitaminoze, revmatoidne bolezni, vnetja, prebavne in dedne bolezni, tumorji, lahko s paleopatološkimi metodami poskušajo ugotoviti tudi, za kakšnimi boleznimi je pokojnik trpel.  Vzroka smrti razen za človeka, ki mu je pripadala lobanja s številko 18, niso našli. Lobanji, ki jo je pripisala zadnjemu celjskemu grofu Ulriku II., manjka leva stran obraza, domnevno zaradi udarca z mečem ob obglavitvi. Rane so bile smrtne. Ena od lobanj kaže na hudo anemijo ali slabo prehranjenost; Slavčeva je ugotovila, da je to 30 let stara ženska, in sicer Elizabeta Abensberška, prva žena Hermana III., s katero se je poročil leta 1401; lahko bi umrla ob rojstvu otroka, čeprav ni podatka, da bi Elizabeta imela otroka. Vzroka smrti niso mogli ugotoviti pri dveh desetletnih otrocih. Po zgodovinskih virih so trije odrasli člani družine umrli nenaravne smrti: Herman III. je padel s konja (umrl leta 1426), Ulrika II., zadnjega celjskega grofa, so leta 1456 obglavili v Beogradu, Viljem pa je leta 1392 zbolel na pohodu proti Turkom in umrl na Dunaju. Elizabeta Frankopanska je bila umorjena, domnevno jo je dal ubiti mož Friderik II. (to je bilo leta 1422 ali 1423), da se je lahko oženil z Veroniko Deseniško. To pa naj bi dal umoriti njen tast Herman II. (leta 1425). Veronika sicer v raziskavo ni zajeta, ker je pokopana drugje. Visoko starost so dočakali le trije člani rodbine (prvi celjski grof Friderik I., njegova žena Didmund in Friderik II.). Drugi so umirali veliko mlajši, kot v povprečju umirajo ljudje danes, še posebej ženske članice družine. Slavčeva meni, da je bila verjetno v ozadju tuberkuloza, ki je na kosteh sicer ni mogla odkriti.

"Mislim, da so imeli grofje Celjski genetsko dober material, da so bili kar zdravi. Danes vidimo, da ekonomsko bolje situirani živijo bolj kakovostno in so bolj zdravi, zato lahko enako sklepamo tudi za grofe Celjske. Izumrli pa so, ker niso poskrbeli, da bi imeli dovolj potomcev. Pri sklepanju porok na daljavo je večja verjetnost, da si zakonca ne bosta blizu, in se verjetno niso imeli dovolj radi. Tam, kjer je družinsko življenje urejeno in ni razlogov za neplodnost, je navadno veliko otrok," ugiba razloge, zakaj so imeli malo otrok. Nekateri moški člani družine sploh niso imeli otrok, drugi so jih imeli malo, dva pa sta za svoja priznala nezakonska sinova.

Nad končnimi rezultati študije je bila sicer nekoliko razočarana, saj si je obetala, da bodo rodbino identificirali tudi genetsko. Navdušila pa jo je raziskava sama. "Rada imam raziskovalni odnos, preseganje meja ved. Najti novo pot je bistvo raziskovalnega dela," spomni na "odkritje" epigenetike, vede, ki ji je pomagala iz slepe ulice. Raziskava je pokazala, da epigenetika omogoča identifikacijo družinsko povezanih lobanj. To vedo bi po besedah Zvonke Zupanič Slavec lahko uporabili tudi pri identifikaciji plemiških družin, ki so bile pokopane v kriptah in je pri njih prav tako pričakovati poškodovan genetski material.