Vse to je seveda simpatično, a le, dokler ne začnejo ti strički sami sebe, svojega virtualnega jaza in internetne emigracije dojemati malce preresno in začno ta medmrežni parasvet, v katerega so se izselili, vsem drugim vztrajno postavljati kot tisto edino pravo resničnost, zunaj katere se ne dogaja nič zares bistvenega in pozornosti vrednega.

Kot vsaka emigracija ima namreč tudi tista internetna precej neznosno potrebo, da svoji matični domovini na tisoč in en način iz dneva v dan dokazuje lastno nepogrešljivost. In osemsto in koliko že milijonov uporabnikov facebooka je v tem pogledu zanje zadosten dokaz, da se bo že v bližnji prihodnosti življenje odvijalo le še na medmrežju in da bomo v onem drugem, analognem svetu vsi mi opravljali le še svoje fiziološke potrebe.

Poenostavljeno bo po njihovem mnenju človek prihodnosti za svoj obstoj potreboval le še straniščno školjko, jedilno mizo, posteljo in internetno povezavo.

Najsi se s takšno obliko futurizma strinjate ali ne, je obsesivno razmišljanje o njem povsem razumljivo. Če gre za obsesijo ljudi, ki jih daje išias, ki imajo obrabljene sklepe, ki rahlo plešavijo in ki se z vsem tem še niso povsem sprijaznili, seveda. V takšni nezavidljivi življenjski situaciji je pač za človeka težko kaj bolj mamljivega kot to, da začne verjeti, da bo nekoč živel v svetu, v katerem bo lahko vso svojo dotrajanost v popolnosti skril za virtualni profil nadvse živahne osebe, mladostno seznanjene z najnovejšimi dosežki telekomunikacijske industrije.

Je zato sploh mogoče obsojati nekoga, ki se želi pri svojih petdesetih ali celo šestdesetih na novo izumiti na način, ki bo za razliko od liposukcije in lasnih vsadkov v družbi prepoznan kot legitimen in dostojanstven?

Seveda ne, pa čeprav je v resnici vse to enako patetično in je odrasla oseba, ki preresno dojema svoj obstoj na facebooku ali twitterju, enako žalostna pojava kot tisti dolgolasi poblajhani povoženec, ki so ga pred časom nahecali, da se prijavi na Big Brotherja in tam s svojim posnemanjem lastne mladosti zabava širno Slovenijo.

Ljudem, ki se v svojih zrelih letih igrajo z iGračkami, se sicer iz nekega razloga, najbrž iz vljudnosti, še ne smejemo, čeprav so dostikrat zares smešni, ko nam vneto razlagajo, kaj vse lahko počno s svojimi novimi napravicami, in nas poskušajo na vse možne načine prepričati, da jim, pa tudi nam, brez njih živeti ni.

Smešni so, ko ne morejo skriti, kako močno bi radi verjeli, da poleg sveta, v katerem so že preživeli svoja najboljša leta, obstaja še neki drug svet, svet, v katerem je vsega, pa tudi minulih najboljših let, še vedno v izobilju in v katerem ima vsak posameznik svobodo, da obstaja izključno na način, kot si to sam želi, in ne le na način, kot mu ga določajo mati narava in družbene norme.

A če je ta uvenelež, ki znotraj virtualnega družabnega omrežja doživlja svojo drugo pomlad, lahko prav srčkano bitje, ni, kot rečeno, nič kaj zabavno, ko nam začne mesijansko predavati o internetnem raju in o čudežu svojega novega internetnega rojstva. Kot tak lahko namreč hitro postane skrajno nadležen ali, če gre za kakšnega naravno danega sitneža ali pametnjakoviča, celo do te mere neprebavljiv, da se ga začno ljudje izogibati (ljudje se te namreč lahko izogibajo tudi na internetu). In kadar se to zgodi, gre dostikrat za precej kruto izkušnjo. Sploh za človeka, ki je neukim in zaostalim množicam še včeraj nadvse strastno dopovedoval, da je njegovo družabno omrežje veliko manj navidezno od njihove navidezne resničnosti, v kateri ni v resnici nič tako, kot se zdi.

Ko namreč tak človek nekega jutra presenečen ugotovi, da na svojem opevanem medmrežju komunicira le še s tremi ali štirimi somišljeniki, ni več daleč od spoznanja, da je vse to zaskrbljujoče podobno vsakodnevnemu druženju gručice pijančkov v lokalu čez cesto.

Tudi tam se namreč maloštevilni in od življenja premagani orkester vsevednežev v nekakšnem paralelnem svetu, popolnoma izklopljen iz realnosti, iz dneva v dan v nekaj prepričuje, ne da bi kogarkoli med njimi vsaj za trenutek zainteresiralo, kaj mu sogovornik poskuša povedati.

In ob tem ni odveč dodati, da so tudi v tovrstnih deliričnih blodnjah mnogi veliki misleci iskali in tudi našli raznorazne metafizične globine, umetniki pa so pijance tako ali tako vselej znali povzdigovati na raven največjih filozofov našega časa ter opevali njihov svet, kot bi bil edini življenja vreden.

Pa čeprav taisti pijanci, če jim pozorno prisluhnete, iz sebe običajno spravljajo le gore kratkih in dostikrat nesmiselnih povedi, med katerimi se le redko najde kakšen besedni biserček, resnično vreden, da nam ostane v spominu.

Zveni znano?