Če bo Hollande uspel z obdavčitvijo milijonarjev, bo zanje že vsa bližnja okolica davčna oaza

Vincenc Grandil ima bogate izkušnje z davki. V zadnjega četrt stoletja je kariero gradil kot inšpektor v francoski davčni upravi, se nato za petnajst let preselil med davčne svetovalce oglaševalske oziroma farmacevtske multinacionalke Havas in Aventis, zdaj pa je partner v pariški odvetniški pisarni Alexis. Je eden redkih odvetnikov, ki z imenom in priimkom javno razlaga, da se mu telefon pregreva zaradi klicev premožnejših sonarodnjakov, ki iščejo načine, da se izognejo za jesen napovedanemu dvigu davka na osebne prejemke (dohodnine) na 75 odstotkov za zavezance, ki presežejo milijon evrov. "Sprašujejo nas, ali naj zapustijo Francijo," pojasnjuje Grandil in dodaja, da se na njihovo pisarno obračajo tudi mladi, dinamični podjetniki in menedžerji s trenutnimi dohodki tam okoli četrt milijona, ki sprašujejo, ali ima smisel ostati v državi, kjer "služiti denar ni čaščena stvar".

Francoski parlament bo predlog socialističnega predsednika Françoisa Hollanda o drastičnem dvigu zadnjega praga dohodninske lestvice obravnaval septembra, Grandilov nasvet velikim zaslužkarjem pa je "počakajte in boste videli". Francosko finančno ministrstvo tudi na zahtevo medijev po okvirni oceni prihodkov iz povišanega davka na milijonske zaslužke te ni želelo podati, zato velja ocena, da bodo kaplja v morju zahtevanega zmanjšanja proračunske luknje za 33 milijard evrov. Ker je neznanka še pričakovano število zavezancev - giblje se od sedem tisoč do 30 tisoč v državi s 65 milijoni prebivalcev-, je najbolj na mestu ocena, da gre za politično in ne fiskalno potezo, ki naj bi pripravila teren za mnogo širše in boleče posege v žepe državljanov.

Za predsednika, ki javno izjavlja, da "ne mara bogatašev", je naskok nanje skorajda samoumeven, a zna biti tudi strel v koleno, če ga bo na hitro prelisičilo nekaj davčnih svetovalcev, odvetniških pisarn, nepremičninskih agencij in drugih iskalcev davčnih oaz, ki menda v Franciji delajo s polno paro. Prebeg se bo splačal že v bližnjo okolico, saj znašajo najvišje dohodninske stopnje v Veliki Britaniji 50 odstotkov, v Nemčiji 45, Italiji 43, malo dlje, v ZDA in Kanadi pa 35 oziroma samo 29 odstotkov. Še dobro, da Putinova Rusija s 13-odstotnim najvišjim davkom na osebne prejemke ne privlači globalnega menedžmenta, ki je sam zase očitno prepričan, da so za krizo odgovorni tisti, ki zdaj v povprečju zaslužijo že tristokrat manj od njih.