Parkingov je vse manj, vse več je vijug s kolesom, konec je hitrejših pogonov brez ovir. Skupinam turistov v Stari Ljubljani začno delati družbo tudi domačini. In počasi izginjajoče poletne noči se s festivalom podaljšujejo v jutra. Takrat se v živo prepričamo o Feovi tezi, da so najlepša jutra zjutraj.

Mladi levi upravičeno in potrjeno slovijo po fantastičnem vzdušju. Na petnajst let podlage, brez korporativnega marketinga in megalomanskega piarovstva zadeva deluje. Zdi se preprosto. Je ključ dobra ekipa? Gre namreč za eno redkih dolgotrajnih ekip, kjer trdo jedro ostaja, nekaj satelitov se tu in tam zamenja. Levinjam dela družbo, vsaj tako se zdi na prvi pogled, malček več levčkov. Ne pozabite: na nevladni sceni, natančneje, v kulturnem sektorju. V glavnem brez rednih zaposlitev, na različnih finančnih pogonih, ki nikoli niso enkrat za vselej, temveč se v domačih in evropskih finančnih flajš mašinah vsaj na nekaj let preverjajo in tehtajo. S širšo ekipo ljudi, ki nenehno dirkajo od projekta do projekta. Od oblikovalke do tehnikov, vsi so "čento perčento" prisotni v in na festivalu, četudi vmes krmarijo med različnimi projekti. Od Ljubljane do Murske Sobote in vmesnih stranpoti. S publiko vred. Čudežno je festival Mladi levi vedno poln, razprodan. Stara elektrarna poka po šivih. In vsako leto poznam manj ljudi. Le od kod so se vzeli?

Šefi (v pričujočem primeru je šefica) so praviloma strelovod ali mentalna boksarska vreča za ljudi v bližnji okolici. Toda mati levinja Nevenka Koprivšek očitno zna, zmore in vidi, kaj se dogaja v domačem brlogu. Kakor koli se je življenje obračalo, večino levinj je obdržala v domačem logu. Kapo dol. Dvomim, da z večjimi honorarji/plačami, na tej sceni je denar težko razlog za to, da nekje nekdo ostane.

Pogon je drugje. Najverjetneje v dejstvu, da je znala prepustiti vajeti in vpreči levinje bliže krmilu ladje, festivala, krdela. Odlike dobrih šefov so predvsem v tem, da vedo, do kod sežejo in kdo jih bo povlekel še dlje. Da vedo, kdaj je dobro začasno ali na daljši rok prepustiti tron. Ne pa da se povzpnejo tako visoko, da ne vidijo več, ali je spodaj sploh še kdo ostal. In da znajo v svoja videnja začarati druge. Prav gotovo ne brez uporniškega rjovenja, je pa treba znati ločiti nivoje in intenzitete glasov. Kvazidemokratično poslušanje sodelavcev, misleč, naj kar napletajo, saj se bodo ujeli v moje sanje, se na dolgi rok ne obnese. Figa v žepu hitro preluknja žep in pokuka na plano. So še vedno skupaj, ker jih je večina žensk? Ni edini ženski kolektiv in festival. Saj veste, praviloma je več žensk zaposlenih na področjih, ki so finančno podhranjena. Preverjeno, ozrite se po bližnji okolici. Ker se znajo kvalitetno spopasti znotraj domačih sten in ne rjovejo po sceni, medijih, mestu in svetu? Prav gotovo. Morda je zmes odgovorov na vsa vprašanja prava mera naštetega, morda je nekaj več. Neizgovorljivo in neotipljivo.

Zanimivo je tudi, da ne mečejo kosti pregovorno jamrajoči sceni, ki občasno rada tekmuje v intenziteti kritiziranja in nezadovoljstva. Program je sestavljen iz predstav, ki jih (ne vse) težko vidimo doma. Vedo, kdo so domači artisti, kako razmišljajo in kaj jih zanima. Ponujajo torej razliko. Nekateri tuji umetniki se vračajo. Večina jih (še) ni svetovno razvpitih in dostikrat ugibamo, kdo so in kaj nam bodo odstrli. Niso predvidljivi, velja za umetnike in festival. Težko me karkoli zares razjezi na Mladih levih, če se ne strinjam, gledam vsaj kvalitetno noro, odštekano predstavo. Nekako jim odpustim, ker je vse skupaj simpatično.

Preden so udarile okoljevarstvene in socialne teme, smo se z Rimini Protokolom v režiji Stefana Kaegija vozili z busom po Ljubljani in gledali dokumentarni film o pravih voznikih kamiona. Starejši občani Švice, sicer ljubitelji vlakcev, so na maketi državice (nekakšen eu disneyland) uprizarjali in govorili o težavah kmetov. Če v Švici ne deluje, kako neki je šele v drugih, manj urejenih ne-Švicah!? V času še močnih domačih konceptov so nam pripeljali Sonjo, v srce segajočo, malček tudi absurdno čustveno predstavo. Na začetku, konec devetdesetih let preteklega stoletja, pa smo poslušali razprave o mreženju in evropskih finančnih virih. Takrat je bila pri nas to eksotika ali pa znanstvena fantastika. Dokler niso levinj pripustili k domačemu ognjišču Stare elektrarne, uradno zgolj vadbišču, so odkrivale in pisale o novih, možnih prostorih za sodobne umetnosti. Gostile so IETM, mednarodno mrežo uprizoritvenih umetnosti, evropski in svetovni vrh področja. Povsod so, vse poznajo. Širijo se na mestne vrtove, povezujejo prebivalce ulice. In praviloma gredo na dopust pozimi.

Morda ostajajo, ker jih, kot večino v sektorju, bega, kam za božjo voljo pa lahko napredujejo. V referenčno inštitucijo? Dvomim, redko je nevladno področje samo prehodni marš v inštitucije. Prej onstran meja. Doma so utrjeni zidovi inštitucij ali neosvojljivi ali nezanimivi. Za nas je bolje, če levinje ostanejo doma. Da srčno in veselo odprejo vrata v sezono.