Bilančna vrednost skupine Cimos je bila konec lanskega leta 748 milijonov evrov, v tej vrednosti pa je bilo 80 odstotkov dolžniškega kapitala. Od finančnih obveznosti Cimosa odpade 360 milijonov evrov na posojila bank, od tega je 120 milijonov evrov kratkoročnih posojil. V tej situaciji se je Cimos odločil za prodajo perspektivnega visokotehnološkega, finančno donosnega podjetja Litostroj Power, za katerega bi radi iztržili 45 do 55 milijonov evrov. Prodaja je v polnem teku, Cimos ima večje število ponudb, večino iz tujine. Ker Litostroj razmeroma dobro posluje, pričakujejo, da bodo dobili novega, tujega lastnika (Delo, 18. julija 2012). S prodajo energetike želi Cimos reševati svojo zavoženo politiko in utrditi položaj "razvojnega" dobavitelja avtomobilske industrije.

Litostroj je plod dolgoletnega razvoja in znanja slovenskih inženirjev in tehnikov, zato se inženirji, združeni v Slovensko inženirsko zvezo (SIZ) in Zvezo strojnih inženirjev Slovenije (ZSIS), ne strinjamo s prodajo Litostroja tujcem, prav je, da ga ohranimo v domači lasti in da ostane kot temelj nadaljnjega razvoja slovenskega strojništva.

Začetki slovenske strojegradnje segajo v sredino 18. stoletja, ko je bila Železarna Dvor pri Žužemberku na vrhu moči, od tod izvira, poleg drugih izdelkov, leta 1868 izdelan litoželezni most, ki čez Ljubljanico povezuje Krakovski nasip in Grudnovo nabrežje. Pobudo za nadaljnjo izdelavo strojev v Sloveniji je prevzel ljubljanski stavbni podjetnik Tönnies, ki je leta 1871 ustanovil železolivarno in tovarno strojev. Tönnies je poleg velikih ljubljanski stavb in turbin izdeloval tudi lesnoobdelovalne stroje, njegov zelo znan izdelek so peltonove turbine za elektrarno Završnica, ki je bila zgrajena leta 1914. Po prvi svetovni vojni so leta 1919 iz Tönniesove, Samnassove in Žabkarjeve tovarne nastale Strojne tovarne in livarne d.d., ki pa jih je pogoltnila velika kriza tridesetih let. Strojne tovarne so bile "šola" tovarniških delavcev, ki so bili zaradi znanja in ročnih spretnostih štartna baza Litostroja.

Gradnja današnjega Litostroja se je začela konec leta 1945, obratovati pa je začel 1. septembra 1947. Najprej je bila predvidena proizvodnja turbin za pridobivanje elektrike in črpalk za namakanje kmetijskih zemljišč. Obseg proizvodnje je hitro naraščal. Kmalu je presegel domače potrebe, zato se je Litostroj s svojimi izdelki razširil na svetovno tržišče. Umski potencial razvoja in proizvodnje so na začetku tvorili maloštevilni inženirji in tehniki, fakultetni profesorji s svojimi študenti, vse od začetka obratovanja pa se je v razvojni potencial Litostroja hitro vključevalo stotine mladih inženirjev, diplomantov povojne generacije ljubljanskih fakultet. V štirih desetletjih je povojna generacija slovenskih inženirjev razvila poleg Litostroja vso slovensko strojegradnjo na visoko mednarodno strokovno in znanstveno raven, saj je s kvalitetnimi izdelki osvajala tržišča vseh kontinentov sveta. Iz začetnih obratov Litostroja so nastali samostojni obrati, to so bili: tovarna ulitkov, tovarna turbin, tovarna črpalk, tovarna viličarjev, tovarna industrijske opreme, tovarna preoblikovalne tehnike in podjetje za servisne in vzdrževalne dejavnosti, v katerih je bilo zaposlenih okoli pet tisoč delavcev. Vsi proizvodi Litostroja, razen proizvodnje ladijskih motorjev, ki so jih gradili po tuji licenci, so bili plod domačega znanja. Vsi uspehi litostrojske kakor tudi ostale slovenske strojegradnje slonijo na znanju, zmogljivosti in inovativni sposobnosti povojne generacije slovenskih inženirjev.

S slovenskih fakultet prihajajo nove generacije mladih inženirjev, ki nosijo enak naboj znanja in sposobnosti, kot so jih zmogle povojne generacije. Mlade generacije ne iščejo samo delo za preživetje, temveč potrebujejo tudi področja, kjer se bo lahko sproščalo njihovo znanje, inovativne sposobnosti ter želja po "ustvarjanju nečesa novega". To je glavni razlog, da se inženirji in drugi delavci nekdanje slovenske strojegradnje zavzemamo, da se stoletna tradicija slovenske strojegradnje nadaljuje.

Za obnovo slovenskega gospodarstva je odločujoče, da Litostroj ostane v slovenski lasti, kjer mu bo nova generacija vrnila nekdanji ugled, kjer bodo delo našli številni brezposelni, kjer bo potekalo delo veselih ljudi ob prijetnih medsebojnih odnosih.

V članku "Cimos prisiljen prodati Litostroj Power" (Poslovni Dnevnik, 14. junija 2012) beremo, da je Litostroj Power dosegel v letu 2011 41,8 milijona evrov prihodkov in 3,6 milijona evrov čistega dobička pri 440 zaposlenih (8400 evrov na zaposlenega). Podjetje ima 74,2 milijona evrov bilančne vsote, od tega 56,5 odstotka dolžniškega kapitala, Cimos pa vrednoti Litostroj Power v svoji bilanci le na 8,5 milijona evrov. Litostroj Power ima za okoli 13 milijonov evrov bančnih obveznosti, največji posojilodajalec pa je Cimos.

Po vseh pravilih so za uspešnost ali neuspešnost podjetja pristojni (odgovorni) lastniki in vodstvo podjetja. Glavni lastniki Cimosa so Modra zavarovalnica (21,39 odstotka), Banka Koper (20,44 odstotka), DSU (6,9 odstotka), Triglav naložbe (5,4 odstotka) in drugi. Menimo, da so za neuspehe podjetij enako odgovorne krovne organizacije naštetih lastnikov in na vrhu tudi vlada. Po naši predstavi mora direktor ustrezati takemu profilu, kot je opisan v prispevku "Bavarski vzorec industrijskega koncerna" (Dnevnikov Objektiv, 9. junija 2012). Predvidevamo, da imamo za opisano vodenje podjetja dovolj strokovnjakov, in upati smemo, da bi se s takim vodstvom donos Litostroja Power v kratkem času vsaj podvojil ter da bi slovenska strojegradnja dobila nov gospodarski zagon.

Prof. dr. Jože Hlebanja (v soglasju s Slovensko inženirsko zvezo in Zvezo strojnih inženirjev Slovenije)