V Sloveniji se je zadnji zaplet pripetil ob letošnji osrednji proslavi ob dnevu državnosti, ko je v času predvajanja himne zbor odpel štiri kitice Prešernove Zdravljice, čeprav zakon o grbu, zastavi in himni RS ter o slovenski narodni zastavi v svojem petem členu jasno določa, da je himna Slovenije le sedma kitica. Ob tem je zanimivo, da so poslanci državnega zbora lani zavrnili novelo tega zakona, s katero je stranka SDS za slovensko himno predlagala izvajanje Zdravljice v celoti ali v skrajšani, dvokitični različici. Glede izvajanja na proslavi je pravnik dr. Rajko Pirnat takrat dejal, da je izvajanje skladbe namesto himne "najmanj čudaško in neprimerno".

Naprej, zastava slave prvi literarni prevod v angleščino

Slovenci smo za svojo himno pred osamosvojitvijo izbrali Prešernovo Zdravljico, ki jo je uglasbil Stanko Premrl. Pravzaprav pa je bila prva slovenska himna pesem Simona Jenka Naprej, zastave Slave, ki jo je uglasbil skladatelj Davorin Martin Jenko. V Kraljevini Jugoslaviji je bila del državne himne. Za slovensko himno je veljala vse do druge polovice osemdesetih let preteklega stoletja. Takrat je odšla v zgodovino in Slovenija je 27. septembra 1989 dobila uradno himno, ki se do danes ni spremenila. Kot himna se tako danes izvaja sedma kitica Prešernove Zdravljice.

Naprej, zastava slave je sicer prva pesem oziroma literatura nasploh, ki je bila iz slovenščine prevedena v angleški jezik. To sta leta 1885 storila prvi predavatelj Slovanskih jezikov na Univerzi v Oxfordu Andrej Jurtela in angleški novinar Alfred Lloyd Hardy.

Najstarejša šteje 444 let

Najstarejša himna Het Wilhelmus pripada Nizozemski, napisana je bila med leti 1568 in 1572, prva himna, ki je bila kot taka tudi uradno priznana, pa je španska La Marcha Real (Kraljeva koračnica) iz leta 1770. Obe himni sta še vedno aktualni.

Kot rečeno, so zamenjave himn pogoste, predvsem iz političnih razlogov, ko na oblast stopi nova dinastija ali pa nov vladujoč sistem. Primer tega je Francija. Po francoski revoluciji, ki je s prestola vrgla monarhijo, je marseljeza, republikanska revolucionarna pesem, postala njihova himna. In ravno obratno je nato ob ponovni vzpostavitvi monarhije 19 let za tem himna postala Vrnitev princa francoskega v Pariz. Marseljeza je himna znova postala leta 1870 in to ostala do danes.

Nekatere himne si celo delijo enako glasbo (ali samo dele), tako kot na primer nemška in angleška.

Anglija je sploh nima, Putin jo spreminja sam

Zanimivo in morda mnogim neznano je dejstvo, da Anglija uradne himne sploh nima. Na veliki večini športnih in drugih državnih dogodkov se kot himno sicer uporablja God save the queen, a to ni uradno priznana himna. Pojavlja se tudi vedno več pozivov po zamenjavi himne, veliko Britancev si namreč želi kot himno priznati Jerusalem, različico pesmi Williama Blaka "And did those feet in ancient time", ki jo je uglasbil Hubert Parry. Jerusalem že več let uporablja tudi Angleška nogometna zveza. Pesmi pa kot uradni himni nasprotujejo nekateri cerkveni krogi, saj da je preveč nacionalistična in ni molitev k bogu.

Državno himno Rusije je uglasbil Aleksander Vasiljevič Aleksandrov, ubesedil pa jo je Sergej Vladimirovič Mihalkov, ki se je podpisal tako pod besedilo himne Sovjetske zveze kot tudi moderne Rusije. Po razpadu Sovjetske zveze leta 1991 so glasbo in besedilo himne zamenjali, leta 2000 pa se je takratni predsednik Vladimir Putin odločil, da bo himno še enkrat spremenil. Odločil se je za staro glasbo, Mihalkovu pa naročil pisanje novega besedila. Takrat je napisal besedilo, v katerega je med drugim vključil verz "Edinstvena si na svetu, edinstvena si takšna, varovana od Boga, zemlja domača."

Tudi Nemci s himno kar lep čas niso imeli miru. Melodija se sicer ni spreminjala, saj je ves čas v uporabi skladba Josepha Haydna, ki je bila prvotno avstrijska cesarska himna. Besedilo pesmi obsega tri kitice, spisal ga je August Heinrich Hoffmann von Fallersleben leta 1841. Tretja kitica je danes nemška himna. Čeprav zagovorniki himne trdijo, da je Fallersleben z verzom ''Deutschland über alles“ (Nemčija nad vsem) le izražal svojo ljubezen do domovine, jo prav zaradi tega še danes mnogi kritizirajo kot neonacistično. Leta 1922 je pesem postala narodna himna nemškega rajha. V času nacizma so peli le prvo kitico, ki ji je sledila nacistična Wesslova pesem. Po ustanovitvi Zvezne republike Nemčije je spet stopila v ospredje Pesem Nemcev, izvajali pa so tretjo kitico. Danes, po združitvi, se kot nemška himna poje tretja kitica.

Srbi so izbrali Marš na Drino

Kanada bi lahko služila kot vzor v debati o himni. Že pred časom so želeli himno O, Canada zamenjati, saj naj bi se sedanja preveč opirala na en spol, pa so ljudje več kot jasno izrazili svoje mnenje, da je ne želijo spremeniti. Premier je takrat dejal, da so ljudje nedvoumno izrazili svoje mnenje in ga bo vlada kot takega tudi upoštevala.

Bosna in Hercegovina je svojo himno Jedna si, jedina zamenjala z Državno himno Bosne in Hercegovine leta 1998. Jedna si jedina namreč ni nikjer zaobjela obeh entitet, ki državo sestavljata, zadnja vrstica sedanje himne pa se glasi ''mi gremo v prihodnost, skupaj''.

Srbska himna Bože pravde je njihova uradna himna vse do leta 1918, ko je bila nato ustanovjena Kraljevina Srbov, Hrvatov in Slovencev. Srbski parlament jo je ponovno predlagal za himno leta 2004, dve leti kasneje so jo zapisali v ustavo. Zanimivo, v času kraljevin si je vsak kralj znal po svoje prirediti besedilo vrstice ''bog reši'' (''bože spasi'') tako, da so dodali svoje lastno ime. Danes se ta vrstica glasi, ''bog reši, bog obrani''. Kot himno so predlagali tudi Marš na Drino, ki je bila na referendumu celo večinsko podprta, a je nikoli niso uradno potrdili.