Vendar, če odpišemo vso (pričakovano) histerijo, vsa množična prepevanja Yesterday ali Hey Jude, in na vso stvar pogledamo z vzporednega zornega kota, spoznamo, da je vsak koncert pravzaprav hommage njemu samemu.

Z njimi si Paul McCartney najlepše odgovarja na vprašanje, ki si ga je zastavil že pri petindvajsetih: "Ali me boš še potrebovala, ali me boš še hranila, ko jih štel bom štiriinšestdeset?" In vošči za nedavno dopolnjenih sedem desetletij. Po vsem tem času je namreč tudi Maccu postalo jasno, da je osnovno sporočilo zloglasnega kulta mladosti rock & rolla imelo tudi nevidni pripis "ne glede na vse smo preživeli" in da je del generacije, ki se bo poslovila tam, kjer se še vedno najbolje počuti - na odru.

Zato ne preseneča, da je pred kratkim kategorično zanikal govorice, da se namerava upokojiti, in natolcevanja primerjal s svojo Abbey Road "smrtjo" iz leta 1969.

Združil je mit rock & roll zvezdništva z mitom človeka, ki je stalno na begu

Prve odtenke tega miselnega preskoka je zaznati že na albumu Band on the Run (1973). Paul se je namreč umaknil iz utesnjene malomeščanske postbeatlovske idile in sestavil album, kjer se namesto patetičnega smiljenja samemu sebi srečata prebrana avtobiografska pesem in mitologizacija izkušenj iz sveta glasbene avanture.

Združil je mit rock & roll zvezdništva z mitom človeka, ki je stalno na begu (pred zakonom), in ju emocionalno uravnotežil. Pri tem je imel glede na Johna Lennona odločilno olajševalno okoliščino - od njega nihče ni zahteval odgovorov, kakršni so se od Lennona pričakovali. Rešen vsebinskega bremena je svojo pop teorijo prevedel v arhetipske melodične skladbe brez globokih sporočil.

Vešče je krmaril med surovo poslovno stranjo glasbenega biznisa in lastnimi umetniškimi ambicijami ter zadrževal prednost, ki si jo je ustvaril z veličastnim opusom The Beatles. Prepričani smo lahko, da je sam postavljal pogoje založbam, zato si je lahko brez slabe vesti privoščil tudi kakšen preproducirani izlet (Pipes of Peace, Off the Ground), a nikdar izdal pesniške vizije in izvorne skladateljske nedotakljivosti (Flowers in the Dirt, Flaming Pie). Liverpoolsko srce je bilo na koncu vedno močnejše od vseh muh enodnevnic.

Čaroben občutek za melodijo in notranjo rimo

Največja prednost Paula McCartneyja - tudi pred Lennonom - je čaroben občutek za melodijo in notranjo rimo. Kot nekoč Cole Porter. Ne glede na zavezanost izvirnemu rock & rollu se je vedno rad poigraval in eksperimentiral. Večji del so bili ti izleti vešče kolažirani in aranžirani, bili pa so trenutki, ko je Macca vseeno malce zaneslo. Prav v tem je bistvo ustvarjalne alkimije med njim in Johnom Lennonom. Njun kritični odnos (ali nadzor) je uspešno (z)gladil ekstremne ideje ter jih speljal v enoten koncept.

Post Rubber Soul diskografija Beatlov govori sama zase. Njun skupni in posamezni opus je nekaj, kar je neizmerljivo - spremenil je pogled na zahodni svet in prek njega tudi vse druge kotičke sveta. Danes je prav bedno poslušati vse te nove rekorde, še zlasti, ker o fizičnih formatih glasbe ne moremo več govoriti. A skoraj prepričan sem, da se večina "nalagalcev" tu in tam zmoti ter si s spleta privošči tudi kakšen The Beatles ali McCartneyjev standard.

Tudi največji poeti poznajo svoj dolg

Njegovi albumi se namreč ne preštevajo, zato tudi ni nobene potrebe, temveč tehtajo. In četudi dajejo občutek, da se od Yesterday do danes ni veliko spremenilo, je prav ta akustični verz še danes njegova največja prednost ne glede to, ali je govor o njegovih sopotnikih ali generacijah, ki so prišle po Let it Be in kamor sodim tudi sam.

Lik in delo Paula McCartneyja bodo namreč vsi odkrivali za nazaj, tako kot se danes on obrača h glasbi, ki je navdihnila njegovo mladost in vplivala na zgodnje The Beatles. Kisses on the Bottom je namreč posvetilo inspiraciji, ki se je prebujala in plemenitila, ko je poslušal Harolda Arlena, Cola Porterja, Irvinga Berlina in Raya Hendersona…, še preden je odkril Chucka Berryja, Fatsa Domina in Gena Vincenta.

Tudi največji poeti poznajo svoj dolg. Z zgoščenim "easy listening" posvetilom je znova dokazal svojo džentelmenskost, prvino, ki ga je ločila od razmišljujočega in politično nekorektnega Lennona, in po dolgem času z nekaterimi nenavadnimi rešitvami ponovno malce "podlegel" svojemu eksperimentalnemu egu. Brez posledic.