V sredo zvečer je pred vhod v galerijo Simulaker postavila veliko tablo, na kateri je napisala: "Kaj naj naredim, da postanem Slovenka", po praznih ozkih ulicah starega mestnega jedra pa je prikapljala peščica obiskovalcev in nepričakovano zavzeto ponudila svoje odgovore.
Shoshanna Utchenik ima tisto "nekaj", morda je to naivnost obraza, nekakšna iskrena radovednost ali nepretenciozen in enostaven nastop, zaradi česar se je pregovorno rezervirani slovenski obiskovalci dotaknejo s prstom po rami, ji pomahajo ali vztrajno iščejo očesni stik. Radi bi ji podarili recept, šalo ali stvar, a ji kar naenkrat izpovedujejo še svojo osebno in družinsko zgodbo. V dvournem interaktivnem procesu ni bilo slišati niti trenutka tišine. In tako že imamo prvo dvojnost slovenske identitete, pravi umetnica: "Vsi ti izjemno odprti in prijazni ljudje nenehno razlagajo, kako zaprti značaji so! Ko pomislim na Slovenijo, mislim: kontradikcija!"
Tržnice in zgodovina
Shoshanna Utchenik je ameriška Judinja ukrajinsko-poljsko-češkega rodu z dolgim repom družinskega zgodovinskega spomina, ki je vplival na njeno dojemanje identitete. Velik del njene družine je namreč izginil v holokavstu, umetnica pa je zrasla v detroitski četrti z veliko skupino ruskih Judov in sirskih kristjanov. Nato se je preselila v medkulturni Chicago, kjer je spoznala moža Slovenca in se za tri leta preselila v vsaj na prvi pogled nenavadno homogeno Ljubljano.
Arhitektura, odprti javni prostori, drugačna sončna svetloba in nenehno prisoten zgodovinski spomin, to so prve stvari, ki jih je umetnica prepoznala kot "slovenske". "Zgodovina je v Sloveniji na vsakem koraku, zdaj sediva na Starem trgu ter hodiva po ulicah, ki so videti enako kot tedaj, ko so po njih hodile vaše babice!" Nenehnim primerjavam z Združenimi državami Amerike se ne more izogniti in kontradikcije so tudi tukaj stalnica. Če so odprte tržnice v ZDA trenutno veliki hit in v njih nakupujejo najbolj "trendi" in ekološko ozaveščeni ljudje, so takšni prostori v Sloveniji nekaj najbolj običajnega, presenečeno ugotavlja. V ZDA je nastalo tudi močno gibanje "naredi sam", ki zavrača potrošniško mentaliteto: "Toda po principu 'naredi sam' živi tudi moja nekdanja tašča iz Trsta, ki za najmanjši popravek v svoji hiši izumi in improvizira novo napravo!"
Slovenske zgodbe, pregovore, kletvice, risbe, recepte in poučne predmete, ki so se ji začeli kopičiti v vsakdanjem življenju, je s pomočjo kustosinje Mojce Grmek prvič razstavila pred dvema letoma v galeriji Kapsula. Projekt je nadaljevala letos marca v Galeriji Domžale, nato pa se je odpravila na "poletno turnejo", s prvim postankom v Novem mestu ter nadaljevanjem v Kopru in Postojni.
Slovenska kava v bosanski džezvi
Torej, kaj je na tej "slovenski" razstavi? Na mizah z razstavljenimi artefakti so velik kravji zvonec in slovenska zastava, na kateri je prilepljeno sporočilo: "Ne mahamo z njo!" Tik poleg njiju je kaseta legendarnega albuma Cocktail Marka Breclja, zgoščenka Iztoka Mlakarja in igriva slikarija, ki dobesedno upodablja frazo "govoriti bučke". Glede na malo morje receptov, risb in fotografij s hrano (od pustnih krofov, potice in prežganke do špagetov z baziliko) bi lahko ugotavljali, da so Slovenci prvovrstni "požeruhi". Glede na prisotnost podobice bi rekli, da so verniki. In kot prvo darilo novomeške obiskovalke Shoshanna Utchenik dobi rožni venec. Katoliška tradicija je očitna, a prvi pogled zavaja, pravi umetnica: "Veliko ljudi mi razlaga, kako močno verne so bile njihove babice, ki so jih peljale v cerkev, a so sami sprejeli neko vrsto socialističnega ateizma. Ta izbira se mi zdi zelo značilna za ta čas in prostor."
Z navdušenim in iskrenim krohotom se umetnica razveseli " slovenskega izuma", ki ji ga podari razpoložen novomeški mladec: to je univerzalni žeton za odklepanje vozičkov v supermarketih. Takoj za njim je mladenka s kavo Barcaffe. In še ena dvojnost: njen odgovor na vprašanje, kako postati Slovenka, je: skuhati pravo kavo. In takšno naredite samo - v bosanski džezvi.
Za čim večjo pestrost slovenskih zgodb poskrbita še stalna in zelo zgovorna redna obiskovalca galerijskih otvoritev: eden je obvesti, da pozna scientologa Toma Cruisea, drugi pa ji položi na srce, da so slovenske ženske izredno komplicirane, saj jih po novem kvarijo ameriške religijske sekte.
In prav ta preplet najrazličnejših zgodb umetnica imenuje "poetična etnografija". Njen umetniški pristop izhaja iz etnografske metode zbiranja gradiva, a ga ne nadgradi z znanstvenim pristopom in iskanjem reprezentativnega vzorca, temveč pri obravnavi gradiva ubira subjektivni pristop in tako onemogoča kakršne koli enostranske zaključke. "Ameriška kultura nas nenehno nagovarja, da se definiramo, da se 'brandiramo', izberemo določena oblačila ali predmete, če hočemo, da nas imajo za zabavne... Za manjšinske, spolne, verske ali kakšne druge skupine je to velik problem, saj ne sodijo nikamor," pojasnjuje razloge za subjektivni pristop. K posameznim zgodbam, ki ne ponujajo jasnih odgovorov, a odpirajo številna vprašanja, se bo vrnila jeseni, ko bo s pomočjo zbranega gradiva izdelala knjigo, ki bo kombinacija potopisa, razstavnega kataloga in grafičnega romana.