Kot je razložil, Slovenija po naravnanosti sodi v klub 'olivnih držav' – postavljena je torej v družbo Španije, Grčije, Portugalske, Italije. "Delimo si zelo podobne težave, kot jih zaznavamo v tem olivnem pasu. Gre za kombinacijo bančnih težav in hude onesnaženosti s slabimi krediti, zelo zaskrbljujočo javnofinančno sliko in nepripravljenostjo za soočanje z realnostjo," je prepričan.

Meni, da glavni problem Slovenije ni toliko količina javnega dolga, temveč je najbolj zaskrbljujoča dinamika. "Smo izrazito stagnantno gospodarstvo, tri četrtletja spet v recesiji. Javnofinančna slika je slaba. K sreči je bil sprejet edini ukrep, ki vodi v javnofinančno konsolidacijo, to je zakon o uravnoteženju javnih financ." 

"Po začetku krize leta 2008 smo imeli vseskozi izrazito ekspanzivno fiskalno politiko. Ko nam je leta 2009 padel BDP za 8,2 odstotka, nato pa ne v prihodnjih dveh letih ni prišlo do okrevanja, ampak je sledilo še nadaljnje padanje, je Pahorjeva vlada vodila razbrzdano fiskalno politiko," opozarja Brščič. Dodaja, da je vlada "v času, ko bi morala varčevati, nominalno povečevala javno porabo. Delež javne porabe je s 44 odstotkov skokovito narasel na 49 odstotkov BDP. In ta trend je bil enostavno nevzdržen."

Dvig minimalne plače 2009 je bil popolna norost

Brščič je dejstvo, da je Pahorjeva vlada leta 2009 dvignila minimalno plačo, označil za popolno norost. "V času, ko razpada gospodarstvo, in 8-odstotni padec je primerljiv z naravno katastrofo, je šla vlada dvigniti minimalno plačo za 20 odstotkov. V vodenju fiskalne politike je bilo storjenih ogromno napak."

Za veliko napako označuje tudi Virantovo plačno reformo iz leta 2008, v času prve Janševe vlade, medtem ko je Bajukovo davčno reformo iz leta poprej pohvalil kot "velik dosežek v zmanjševanju davčnih bremen". "V letih 2007 in 2008 so bile vendarle storjene napake v smislu tega, da se je sicer hvalevredno zmanjšalo davčno breme, vendar se je hkrati, namesto da bi vsaj držali izdatke, zgodila ta Virantova nesrečna plačna reforma. Ta je udarila v letu 2010. Ko si povečate za 500 milijonov evrov izdatke, hkrati pa vam pade BDP, imate vse potrebne pogoje za naravno katastrofo," je prepričan Brščič.

Sprašuje se, zakaj Pahor leta 2009 ni odreagiral in Virantovo plačno reformo suspendiral, ampak jo je le zamrznil. "Od tam naprej je Slovenija drsela v prepad. Letos smo se znašli na robu prepada in tu imamo potem dva zelo pomembna ukrepa," razlaga Brščič, ki s tem misli na Zujf in zlato fiskalno pravilo.

Zujf je velik uspeh, vendar ga mnogi spodkopavajo

Zujf označuje kot velik uspeh, vendar pa opozarja na njegovo rušenje znotraj koalicije, s strani DeSUS in Državljanske liste. "Ko bi morali biti vsi zavezani k maksimalnemu zategovanju pasov, k restriktivni fiskalni politiki, se na ravni koalicije najdeta dve stranki, ki ta hvalevredna prizadevanja po varčevnaju praktično spodkopavata. Jesen bo veliko povedala – če bo Zujf v takšni obliki ostal. To bo lakmusov test ekonomske politike. Nasprotnikov Zujfa pa je ogromno. Od interesnih skupin in civilne družbe do pete kolone znotraj koalicije," je oster.

Dodaja, da je Zujf tudi izjemno pomemben signal za verodostojnost v preobratu vodenja ekonomske politike. "Pahor je zadolžil to državo za skorajda devet milijard. In ko pogledate skozi okno, ne vidite nobenih učinkov teh devetih milijard. Kam je šel ta denar? Zgodila se nam je naravna katastrofa in kako zdaj to sanirati? Le s tem, da si Slovenija povrne verodostojnost na finančnih trgih," je odločen Brščič, za katerega je Zujf edini ukrep, ki bi lahko prinesel preobrat. Dvomi pa, da ga bo Sloveniji uspelo implementirati, glede na to, da "vsa država tolče po njem".

Fiskalno pravilo bi bilo treba ponotranjiti

Tudi zlato fiskalno pravilo je treba interpretirati v smislu pomirjanja finančnih trgov, poudarja. "Vnos na ustavni ravni, bi bil eden od znakov mednarodni finančni srenji, da Slovenija spreminja smer ekonomske politike,“ je prepričan. Dodaja pa, da nas niti to ne rešuje pred javnofinančno kataklizmo, "glede na politični primitivizem in izrazito neomikanost slovenske politične kaste".

Brščič meni, da je treba zlato fiskalno pravilo predvsem ponotranjiti: "Postati mora del miselnih vzorcev politične elite, tako pozicije kot opozicije. Če bi mi bili kaka omikana politična skupnost, potem takšna fiskalna pravila ne bi imela mesta v smislu formalnega zapisa, ampak bi ga ponotranjili v obliki neformalnih institucij. Priti mora do spremembe mentalnega modela slovenske politike, da se moramo prilagoditi omejitvam. Omejitve države so preprosto, da ne moremo več trošiti, kot ustvarimo." Poudarja, da to ne pomeni, da fiskalno pravilo ruši socialno državo ali da gre za neko neoliberalno zaroto. "To sploh ni res. Zlato pravilo namreč sploh ne omejuje javne porabe. Edino, kar omejuje, je to, da mora biti poraba usklajena s prihodki."

Za vse vendarle nismo krivi sami

Za del težav Slovenije je po mnenju Brščiča kriv tudi priliv kriz drugih držav v težavah. "Dejstvo je, da se slovenski javni dolg, če vzamete desetletno obveznico Republike Slovenije, giblje izjemno korelirano s temi državami. V dobršni meri lahko rečemo, da za to zagatno situacijo na mednarodnih finančnih trgih pravzaprav nismo sami krivi."

Poudarja, da se nas obravnava paketno in da učinki na zahtevano donosnost izhajajo iz treh razlogov. "Prvi razlog je učinek evrske krize. Na eni strani so države zmagovalke. Tu je Nemčija, pa denimo Finska in tudi ostale države najvišje bonitete. Po drugi strani pa so tu poraženke, klub olivnih držav, kamor žal sodi tudi Slovenija. Tu se enostavno ocenjuje, da imamo enake težave kot ostale periferne države. To je čisti učinek prelitja evrske krize na nas," razloži Brščič.

Kot drugi učinek je navedel učinek likvidnosti: "Slovenija je majhno gospodarstvo, tudi naš javni dolg je opomba pod črto v evrskem celotnem javnem dolgu. Slovenija enostavno izginila iz radarja, postala je popolnoma nezanimiva, vsi se otepajo teh obveznic oz. javnega dolga Slovenije tudi zaradi nelikvidnosti. Promet s slovenskim javnim dolgom se je v zadnjih dveh letih za petkrat zmanjšal," opozarja.

"Na tretjem mestu so notranji dejavniki, ki niso najmanj pomembni. Ti niso, kot želi prikazati Borut Pahor, trikratni 'ne' 5. junija 2011. Ne neka navidezna reformna nepripravljenost, ampak dejstvo, da se v treh letih ni naredilo nič v smislu javnofinančne konsolidacije. Ko ste imeli trende gospodarske aktivnosti navzdol, je javna poraba šla navzgor," spominja Brščič.

Če Zujf propade, lahko zapremo trgovino

Brščič je prepričan, da se Slovenija še lahko izogne zaprosilu za pomoč, če bi nam jeseni uspelo implementirati Zujf in fiskalno pravilo. "Če bodo rušili Zujf, lahko enostavno zapremo trgovino in razglasimo plačilno nesposobnost," je prepričan Brščič. Če pa bi spodkopavanju Zujfa sledilo nesprejetje zlatega pravila, bi to vodilo v politično krizo najhujših razsežnosti, opozarja.

"Potreben je resen preobrat, minimalen državotvorni konsenz. In ta je, da se mora država odrekati. Samo filozofija krvi, znoja in solz lahko državo še reši pred izjemno sramoto. Kdor misli, da zaprositev za finančno pomoč nima ekonomskih posledic na realni sektor, se zelo moti," svari ekonomist. Dodaja, da to pomeni, da bo zasebni sektor kaznovan z dostopnostjo do finančnih sredstev, slovenske banke pa ne bodo imele dostopa do tujih finančnih virov.

"Nacionalna prioriteta bi morala zdaj biti izognitev prošnji za pomoč za vsako ceno, s tem pa tudi delovanje v smeri sprejetja zlatega fiskalnega pravila in ubranitev Zujfa z vsemi sredstvi. Ne moremo si privoščiti suspenza Zujfa, pogovarjati bi se morali kvečjemu o dopolnitvah, kako prihraniti še več denarja," je zaključil Bernard Brščič.