Najprej so rokomet poimenovali v balkanski šport, v katerem tekmujejo velikani in si med seboj delijo olimpijske kolajne. Neki otoški časopisni kolumnist je šel še dlje in je zapisal, da ni čudno, da rokomet ne dosega publicitete drugih športov, če že ime športa izhaja iz nogometa. Napisal je, da si Angleži velikokrat želijo "handballa" v nasprotnikovem nogometnem kazenskem prostoru, ne pa spremljanja tega športa na olimpijskih igrah...
Da je vsaka reklama dobra, tudi negativna, so se Britanci prepričali v drugem tednu rokometnega turnirja. Za ogled dvobojev je močno naraslo zanimanje. Ko so si tekme ogledali od blizu, so zapisali, da gre za enega najrazburljivejših ekipnih športov na olimpijskih igrah. Vstopnice so postale papirnato zlato, za športni cilj pa so si zadali, da na naslednjih olimpijskih igrah "team GB", kot imenujejo svoje športnike, britanski rokometaši ne bi zgolj sodelovali. Ljudje so se za rokomet navdušili celo tako močno, da britanska rokometna zveza vsak dan dobi tisoče klicev, saj športniki sprašujejo, kam morajo priti, da bi začeli trenirati rokomet.
Britanci na svojih olimpijskih igrah niso stopili na žulj zgolj rokometašem. S svojimi zapisi so združili azijske novinarje. Tako se mi je v enem samem popoldnevu zgodilo, da so me kitajski, južnokorejski in japonski novinar na atletskem prizorišču spraševali skoraj identična vprašanja. Alergični so namreč, da so Britanci pisali in govorili, da so predvsem kitajski plavalci prišli v London dopingirani, medtem ko se nihče ni vprašal, na kakšen način do uspehov prihajajo ameriški plavalci. Kitajci si namreč na vse kriplje prizadevajo, da bi v skupnem seštevku osvojenih kolajn v ogorčenem in zanimivem boju kot najuspešnejša država premagali Američane.
