Razočaranje v Sežani

S prijateljico sta se proti kraški prestolnici odpravili v petek zjutraj z vlakom iz Ljubljane, kar jima je vzelo dve uri časa in ju stalo štirinajst evrov za povratno karto. Na vlaku sta poskušali malo zadremati, da bi bili pozneje polni energije, a jima tega ni pustila skupina glasnih Špancev, s katero sta si delili kupe. Ob prihodu v Sežano so se razmere še poslabšale: "Videli sva nekakšno vas, nič posebnega." Tako sta se brez posebnih pričakovanj podali v smeri znaka "Center" in v trenutku našli turističnoinformacijski center (TIC). "Tako in tako je vse v razdalji nekaj minut." Izredno prijazna gospa jima je vse razložila, povedala, kaj videti, in ju opremila z obilico brošur. Prav tako jima je pojasnila, da so vodeni ogledi v okoliške kraške jame, Vilenico in Škocjanske jame, na voljo le ob koncih tedna. Po dvajsetih minutah poučnega pogovora sta TIC zapustili bogatejši za tri zemljevide: zemljevide Sežane, Sežane z okolico in vse Slovenije, da bi si znali bolje predstavljati, kje sta, čeprav je bila na slednjem napisana cena, kot da bi bil naprodaj. "Gospo sva vprašali, kaj lahko vidiva v Sežani, in čisto pošteno nama je priznala: Nič." Kot edini stvari, vredni ogleda, je navedla sežanski botanični park in stavbo občine Sežana z vodnjakom, kamor sta prispeli po nekaj minutah hoje. Po fotografskem postanku sta pot nadaljevali do botaničnega parka z ribnikom, umetelno prirezanimi drevesi in kaktusi. Park je opisala kot romantičen kraj, kjer lahko sediš na klopeh pod grmi vrtnic. Sicer je pričakovala sadna drevesa in zelenjavo, a videli sta samo običajne rastline, ki jih imaš lahko doma. Je pa bilo zelo lepo, ne glede na neznosno vročino, zaradi katere ji sploh ni jasno, kako lahko skrbijo za rastline... "Glede Sežane je bilo to to," nemočno sklene Lili, kot bi hotela reči, da saj ni ona kriva, da v Sežani ničesar ni. Naknadno se spomni, da sta naleteli tudi na cerkev: "Cerkve me privlačijo s svojo vedno lepo notranjostjo, zato sva si jo hoteli ogledati, a je bila žal zaprta." Namesto tega sta za kratek čas posedeli na klopi pod velikima drevesoma, tako kot drugi sence željni domačini.

V deželi lipicancev

Naveličani sežanskega dolgčasa in željni novih, bolj razburljivih dogodivščin sta se odločili, da gresta v Lipico. Z avtobusnega voznega reda, ki sta ga dobili v TIC, sta razbrali, da sta ravno za deset minut zamudili avtobus, naslednji pa je odpeljal šele čez uro in pol. "Ker v Sežani res nisva imeli več kaj početi, se nama ni ljubilo tako dolgo čakati na naslednjega." Zato sta se poslužili metode, ki se je uspešno izkazala že v Novem mestu - dobrega starega avtostopa. "Prvih pet, deset minut nisva imeli sreče," se spominja Lili, "ljudje so nama trobili ali pa zmajevali z glavo." A na svojega princa na belem konju jima ni bilo treba dolgo čakati. Kmalu jima je ustavil mlad fant, ki se je - neverjetno - ravno peljal na delo v Lipico. V avtu jima je razložil vse o lipicancih, kam naj gresta in kaj naj si pogledata. Obdelali so tudi veliko drugih tem in bili ob prihodu v Lipico že pravi prijatelji. Lili, velika ljubiteljica konj, mu je postavila vprašanje, ki jo je mučilo že pred odhodom iz Ljubljane: "Ali lahko konje jahaš, se jih dotakneš in slikaš čisto od blizu?"

Nesramnost pa taka

V bližini konjskih poslopij sta zagledali vodnico in jo povprašali, kako lahko vstopita: "Oprostite, radi bi šli noter in videli konje. Kaj morava narediti?" Deležni sta bili mrzlega tuša: "Kdo pa pravi, da gresta lahko noter?!" Lili je bila zgrožena nad nesramnostjo uslužbenke, ki ju je praktično nadrla, da bosta vendar morali plačati, čeprav sta jo vprašali natanko to - kje in kako plačati za vstop. Za piko na i je dodala še, da če sta slepi, ker ne vidita hiške z vstopnicami, kamor sta se vseeno odpravili po začetnem napadu negostoljubnosti. Pri blagajni sta kupili karti po 11 evrov in se pridružili vodenemu ogledu v angleškem jeziku, ki se je ravno začenjal. Njiju in množico drugih obiskovalcev je druga vodnica popeljala do nekaj konjev na prostem, ki pa so bili za mrežasto ogrado, tako da se jih Lili - na svoje veliko razočaranje - ni mogla niti dotakniti niti dobro slikati. "Vodnica nam je razlagala o zgodovini kobilarne in značilnosti lipicancev, npr. to, da se rodijo črni in šele sčasoma dobijo značilno belo barvo.

A večino tega sem že predhodno prebrala v vodniku," nekoliko zdolgočaseno komentira vodeni ogled. Prav tako se ji je vodnica zdela preresna in nepripravljena komunicirati, kot da bi hotela le čim prej odpredavati svoje. So pa bili ostali turisti po njenih besedah veliko bolj vzhičeni nad njenim pripovedovanjem. Kot vrhunec ogleda je označila razigrane kobile v notranjem poslopju, ki so zbrane do ušes nasmejale s prisrčnim valjanjem po tleh in rezgetanjem. Dobre volje ji ni skazilo niti to, da jo je ena med tem popršila s slino.

Princ na belem konju

Po slabi uri ogleda kobilarne Lili še vedno ni dobila priložnosti pobožati iskre živali. Na vprašanje, ali se da jahati, pa je vedno znova dobila brezkompromisen ne: "Kaj?! Jahali bi? Pa ste se napovedali?" Razočaranje je bilo veliko. A na srečo je ravno v tistem trenutku mimo prišel Nik, prijazen fant, ki ju je pripeljal v Lipico. Zagledali sta ga med vodenjem otroka na poniju in takoj stekli do njega. Seveda jima je dovolil, da sta pobožali ponija in se slikali z njim. Dan je bil rešen, prav tako pa ugled Lipice v Lilijinih očeh.

Pršut, teran in avtostop

Ko sta v TIC povprašali po kraških specialitetah, so ju napotili na kmetijo in v gostilno Muha v vasi po imenu Lokev, kjer proizvajajo pršut in teran. Tja ju je odpeljal prijazen italijanski voznik, saj od Lipice do Lokve, ki je "še manjša od Sežane, a vseeno lepa", nista mogli drugače. V gostilni Muha, kjer lahko tudi prespiš, so ju obvestili, da kuhinja tisti dan ne dela. "To pot sva opravili samo zato, da bi poskusili njihov pršut, nakar nama povedo, da tisti dan ne delajo," grenko pripomni Lili. So ju pa zato napotili v drugo gostilno 200 metrov stran, gostilno Prunk. Tam je bil Lili všeč ambient: lesene mize in stoli pod velikim drevesom na sredi dvorišča, polnega rož. Malo manj je bila navdušena nad nadležnimi osami, ki se jih nista in nista mogli otresti. Naročili sta pršut za 5 evrov in vsaka deciliter terana po 0,80 evra, za popolno pomiritev želodčka pa še pomfrit (po domače pripravljenega krompirja tisti dan niso stregli) in palačinke. "Čakali sva zelo dolgo, saj so imeli v vsej restavraciji, ki ni majhna, samo enega natakarja. Najbolj sva se načakali na poobedek, ker ga je natakar zaradi obilice gostov pozabil naročiti," se pomanjkljivosti pri strežbi spominja Lili in za konec doda: "Teran je zelo močno vino, a se dobro poda k pršutu. Vsi so nama rekli, da je ta kombinacija najboljša."

Nato sta hoteli v Vilenico, saj se je izkazalo, da je ta nedaleč stran. A ko sta ob cesti pregledali brošuro, sta ugotovili, da je odprta le do 15. ure, samo zaradi ogleda zunanjosti pa se jima ni zdelo vredno iti do tja. V tistem trenutku je ob njiju ustavil avto in še en prijazen domačin jima je bil takoj pripravljen priskočiti na pomoč. Odsvetoval jima je obisk Vilenice, kamor greš lahko samo za praznike in ob nedeljah, in vprašal, ali ju lahko namesto tega zapelje kam drugam. Tako so šli skupaj v Sežano, kjer sta ga za zahvalo povabili na kavo in klepet v Šport bar. Izkazalo se je, da 23-letni Jan pozna Nika iz Lipice, prav tako pa še druge Lilijine prijatelje iz Sežane, s katerimi je bila zmenjena pozneje. "Sežana je res majhna," kar ne more preboleti Lili. Čeprav so med drugim ugotovili, da je Sežana pravo mesto duhov, kjer se nič ne dogaja in nikjer nikogar ni, pa so temu primerne vsaj cene. "Za dva čaja in limonado smo plačali 4 evre, kar je neprimerno manj kot v Ljubljani, pa še natakar je bil zelo prijazen in stoli udobni."

Skok v Italijo

Po vsem tem času v "mestu duhov", kot sta Sežano ob pomoči domačih fantov poimenovali naši turistki, jima je že resno zmanjkovalo idej. "Nisva več vedeli, kaj početi. Zato sva poklicali moja prijatelja, Simona iz Sežane in Janeja iz Križa, ki sta predlagala, da skočimo čez mejo na plažo v mesto Sistiana." Tja so prispeli po 40-minutni vožnji z avtom in se predali morskim radostim. Pravzaprav so tako uživali, da sta dekleti iznenada ugotovili, da sta že skoraj zamudili povratni vlak za Ljubljano! A na srečo sta bili v družbi iznajdljivih Kraševcev, ki sta se takoj domislila rešitve: "Če sta že zamudili vlak, pa ostanita pri nas in se nam pridružita na zabavi." Seveda si naši energični izvidničarki nista dali dvakrat reči.

Pred odhodom na zabavo sta imeli še priložnost čisto od blizu spoznati gostoljubnost domačinov, ki je nista mogli prehvaliti. Simon ju je povabil k sebi domov na večerjo, ki jo je pripravila njegova mama. Lili, ki že kakšno leto ni videla svojih staršev, se je počutila, kot da bi bila del družine - tako lepo so skrbeli zanjo. Navdušena je bila tudi nad njihovim vrtom, kjer si sadeže preprosto odtrgaš z drevesa, poleg vsega pa se je izkazalo, da je Simonov mlajši brat Ivo zelo znan break dancer...

Ob 23. uri je napočil čas za težko pričakovano zabavo. Šli so v Privačno, "še eno majhno vas, ki je sploh ni na zemljevidu", kjer je kot priprava na praznik breskev ravno potekal koncert rockovske glasbe. Mladine je bilo ogromno in Lili se je obregnila ob opazno vinjenost večine. K tej so najbrž pripomogle tudi nizke cene: 3 evre za vstopnino in 2 za pivo. Pri vhodu so sicer preverjali polnoletnost, a to, da so polnoletni, so obiskovalcem verjeli kar na besedo.

Med plesom in pogovorom so se zabavali pozno v noč. Lili, sicer prekaljena žurerka, je bila presenečena nad neutrudljivostjo Primorcev: "Ura je bila že pol štirih zjutraj, oni pa kar niso in niso hoteli domov. Še več - zabavo so po koncu hoteli nadaljevati v Novi Gorici." A sčasoma so se ju usmilili in v zgodnjih jutranjih urah sta pri svojem gostitelju končno legli k počitku. Ne za dolgo - ob 7.20 sta že imeli vlak in tokrat ga nista smeli zamuditi. "Na koncu se je, proti vsem pričakovanjem, veliko zgodilo," izvidniško pripoved konča Lili.