Na začetku nas je bilo zaposlenih 14, zdaj nas je 222. Nismo več zgolj finančni holding za zagotavljanje denarja javnim podjetjem. Danes smo strateški holding, nase smo tudi prevzeli opravljanje skoraj vseh podpornih dejavnosti za podjetja v holdingu," je razložila Zdenka Grozde, ki vodi holding že deveto leto.

Zakaj so Žale in Ljubljanska parkirišča in tržnice, kot se združeno podjetje imenuje zdaj, odšli iz holdinga?

Ti dve javni podjetji opravljata svoje storitve zgolj na območju Mestne občine Ljubljana, ostale družbe v holdingu pa tudi v drugih občinah. Vodovod-Kanalizacija na primer deluje na območju devetih občin, Snaga enajstih. V tem je razlika. Zdelo se nam je tudi, da druge občine ne bi smele imeti toliko vpliva na poslovanje Žal in Ljubljanskih parkirišč in tržnic, če ti delujeta zgolj v Ljubljani. Sosednje občine smo izplačali v obliki investicij, tako da sta ti družbi zdaj v stoodstotni lasti družbenika, občine Ljubljana.

Če smo že pri Žalah, govori se, da naj bi se tam potegovala za vodilno mesto nekdanja direktorica Darsa, Mateja Duhovnik. Ali menite, da je to primerna izbira?

(Hudomušen nasmeh.) No, jaz nisem pristojna, da bi to komentirala. To je stvar družbenika, torej občine.

V sklopu druge faze reorganizacije holdinga ste uvedli enotni poslovno-informacijski sistem za javna podjetja.

Leta 2008 so se lastniki odločili vse podporne procese v javnih podjetjih postopoma prenesti na holding. Leta 2009 smo tako prenesli računovodstva in kadrovske storitve, leto kasneje še javna naročila, pravne službe in informacijsko podporo.

Pa se je to obrestovalo?

Takrat so bili zastavljeni cilji za obdobje 2009-2014, da se število zaposlenih v holdingu naj ne bi povečevalo in da se upokojenih ljudi ne nadomešča. Če pogledamo, smo ta cilj že dosegli, pri tem pa je seveda treba upoštevati, da smo na holding prenesli tudi 17 delavcev Termoelektrarne-Toplarne Ljubljana, kar takrat ni bilo načrtovano. Precej smo izboljšali razmerje kadrovskega osebja na zaposlenega. Veliko delamo tudi pri stroškovni učinkovitosti, kjer pa so zaradi uvedbe tega poslovno-informacijskega sistema nastali tudi stroški in na to je treba gledati dolgoročno. V smislu zmanjšanja stroškov dela podpornih procesov pa smo te že v obdobju od leta 2010 do danes zmanjšali za deset odstotkov. Za lani na primer smo načrtovali stroške podpornih procesov za javna podjetja na 10,5 milijona evrov, na koncu pa so stali 9,3 milijona. Tako smo 1,2 milijona evrov vrnili javnim podjetjem.

Kakšne spremembe na tem področju načrtujete v prihodnje?

No, pred kratkim je bila sprejeta odločitev, da se na holding z junijem 2013 prenesejo tudi podporni procesi javnih podjetij Žale in Ljubljanska parkirišča in tržnice.

Energetika posluje dobro, tudi s precejšnjim dobičkom, na drugi strani pa imamo Ljubljanski potniški promet, ki je kronično v veliki izgubi, pa tudi Snago, ki že nekaj let posluje negativno. Zakaj je tako?

Vlada že deset let uravnava cene komunalnih storitev, torej oskrbe s pitno vodo, čiščenje odpadne vode in ravnanje z odpadki. Te cene niso enake lastnim cenam, izvajanje storitev ne pokriva dejanskih stroškov storitev. Pri tem pa lokalna skupnost, ki bi morala zagotavljati razliko med prodajno in realno ceno storitve, tega ne počne v celoti oziroma popolne subvencije v proračunu ne more zagotoviti. To je primer Snage. Pri Ljubljanskem potniškem prometu, ki ga sicer država ne regulira, pa gre za dejavnost, ki načeloma nikjer v Evropi ni dobičkonosna. Cilji javnega prevoza so drugi, torej zmanjšati uporabo motornih vozil za prevoz znotraj mesta. Tudi če javna podjetja poslujejo z izgubo, to ne pomeni, da kakovost storitve ni visoka. Storitve naših javnih podjetij so zelo kakovostne, v marsikaterem pogledu tudi nadstandardne. Ljubljanski potniški promet tudi opravlja obvezno javno službo, torej je pri oblikovanju cen vozovnic omejen.

Bo Ljubljanski potniški promet kdaj posloval pozitivno brez subvencij občin?

Ne, brez subvencij nikoli. Potem bi morala biti cena vozovnic tri, štiri evre, kar pa pomeni, da se z avtobusi nihče ne bi vozil. Naš cilj je prepeljati čim več potnikov, ne glede na to, kakšni stroški pri tem nastajajo.

Holding je Ljubljanski potniški promet v zadnjih letih dokapitaliziral z 21 milijoni evrov, večina teh je verjetno prišla iz Energetike. Kako se ta denar preliva iz enega javnega podjetja v drugo?

To odloči skupščina holdinga, torej župani občin lastnic holdinga. Vendar to ni "prelivanje" denarja, ker se vse to dogaja po tem, ko so letne bilance v javnih podjetjih zaključene. Skupščina holdinga po zakonu lahko odloči, da se del dobička prenese na drugo podjetje v holdingu. Ko se skupščina odloči, da se denar prenese, se tudi vedno natančno ve, zakaj se bo ta porabil. Pri tem lahko gre za finančno stabilizacijo družbe, kot v primeru Ljubljanskega potniškega prometa, ali investicije, kot v primeru Snage.

Ali to prenašanje sredstev iz Energetike zavira razvoj podjetja?

To se vse izvaja v soglasju z direktorji podjetij. Zadnji dve leti iz Energetike nismo prenesli nobenega dobička. Ker če ima podjetje za določeno obdobje investicijski načrt - in vemo, da je Energetika veliko investirala v nakup deleža Termoelektrarne-Toplarne Ljubljana od Mestne občine Ljubljana, verjetno bo morala tudi sodelovati pri poroštvih za plinsko-parno enoto v tem podjetju - v njegov dobiček zagotovo ne posegamo.

Koliko pa so javna podjetja v holdingu zadolžena?

Trenutno imajo vsa podjetja v skupini, skupaj s Termoelektrarno-Toplarno Ljubljana, okoli 50,5 milijona evrov kratkoročnih in dolgoročnih kreditov. Najbolj je seveda zadolžen Ljubljanski potniški promet, ki ima izjemno velik likvidnostni problem že pri mesečnih plačah. Ima za 14,5 milijona evrov kratkoročnih kreditov in za štiri milijone evrov dolgoročnih, za nakup avtobusov leta 2007. Dobre tri milijone dolgov ima Vodovod-Kanalizacija (Vo-Ka), gre prav tako za stare kredite. Vo-Ka je bila do leta 2008 izgubaš, šele leta 2009, ko smo dobili novo ceno za čiščenje odpadne vode, torej z začetkom obratovanja centralne čistilne naprave, je bilo poslovanje pozitivno. Kredite ima tudi Energetika, predvsem za investicije v zadnjih dveh letih, skupaj znašajo 15 milijonov evrov, sedem milijonov posojila podjetje še pridobiva. Snaga trenutno nima kreditov, Termoelektrarna toplarna Ljubljana pa ima okoli sedem milijonov evrov dolga.

Koliko pa je bil skupen dolg teh podjetij pred petimi leti?

Leta 2007 so bila dolgoročno zadolžena za 16,6 milijona evrov, kratkoročne zadolženosti pa ni bilo. Ti podatki ne zajemajo Termoelektrarne-Toplarne Ljubljana, ki takrat še ni bila del skupine. Največje povečanje zadolženosti je razvidno pri Ljubljanskem potniškem prometu, s takratnih 4,6 milijona evrov na današnjih 18,5 milijona, zaradi večletnega poslovanja z izgubo, in pri Energetiki zaradi investicij v zadnjih dveh letih ter nakupa deleža ljubljanske termoelektrarne.

Pa so podjetja sposobna to odplačevati?

So, s tem nimamo težav. Tudi ne gre za kredite, ki bi bili zavarovani s hipotekami, garancijami ali poroštvi. Lahko jih odplačujemo brez težav.

Na holdingu ste že devet let. Vendar, leta 2006, ko je prišel na čelo mestne občine Zoran Janković, je bilo iz njegovih izjav razbrati, da vam ni preveč naklonjen…

Mogoče mislite na izjave župana iz njegovega volilnega programa? Takrat so bili različni pogledi na bodočo organiziranost Javnega holdinga. Danes z Mestno občino Ljubljana izredno dobro sodelujemo, tudi z županom osebno.

Kaj pa vi, imate po vseh teh letih na holdingu že kakšne druge poslovne ambicije?

Ne, pravzaprav o tem sploh še nisem razmišljala. Na Javnem holdingu se je v vseh teh letih toliko dogajalo, toliko novih izzivov in ciljev, da o tem ni bilo niti časa razmišljati.

Ste bili letos že kaj na morju?

(Smeh.) No, ja, tako čez konec tedna smo z družino že šli, tisti pravi dopust pa še pride.