Zlasti olimpijski park je zaradi kopice prizorišč na nekaj kilometrih pravo mravljišče obiskovalcev z vsega sveta, ki ustvarijo neverjetno kuliso, da občutiš olimpijski duh, če ga že ni v središču britanske prestolnice. Posebnost so atletska tekmovanja na nabito polnem olimpijskem stadionu, kjer je 80.000 gledalcev že na dopoldanskih kvalifikacijah, po katerih ga izpraznijo in na večerni program s finalnimi odločitvami pride novih 80.000 gledalcev s plačano vstopnico. Za razliko od Slovenije na objekt lahko vstopijo s pivom v plastični embalaži, zato si manejo roke gostilnici s tradicionalno ponudbo neokusne angleške hrane, brezalkoholnih pijač in piva.
Če je na stadionih in dvoran mogoče videti dogajanje ali tekmovanje v celoti, so pravo nasprotje tekme v veslanju ter kajaku na mirnih vodah, kjer gledalci vzdolž proge ali na tribunah na cilju vidijo le delček tekme v živo, sicer so odvisni od informacij uradnega napovedovalca ali pogleda na velik televizijski zaslon. Tudi na progi Eton je zaseden zadnji sedež, čeprav bi veliko več in bolje videli pred domačim televizorjem.
Angleži so imenitni navijači tudi zato, ker so vrhunski poznavalci športa v tistih panogah, v katerih so konkurenčni svetu. Zato ne vprašajo, kakšna je cena vstopnice. Na ostale dogodke gredo zaradi tega, da občutijo olimpijski duh, čeprav pravil ne poznajo. Največ podcenjevalnega odnosa in že norčevanja je v športih, v katerih so reprezentanco sestavili le zato, ker so gostitelji olimpijskih iger, in na vrhu teh negativnežev je rokomet. Angleži so zelo glasni navijači s patriotskimi čustvi, ko nastopajo športniki Velike Britanije, tedaj uporabijo vse trike, da utišajo navijače, ki spodbujajo tekmece iz drugih držav. Ko igra himna ob zmagi reprezentanta Velike Britanije, jo prepevajo tako glasno, da bolijo ušesa in se tresejo tribune.