Uršičeva se je vertikalnega plesa priučila na Danskem, kjer je obiskovala šolo sodobnega cirkusa in sodobnega plesa, ki kot eno od disciplin ponuja tudi vertikalni ples. "Na tem področju sem že takoj na začetku odkrila strast," pojasnjuje danes, ko ima za seboj štiriletne izkušnje z vertikalnim plesom, čeprav pristavlja, da sebe še vedno uvršča med začetnike. Skupaj s partnerjem se trenutno kot ena redkih aktivno ukvarjata z umetnostjo plesa na vrveh, sogovornica pa veliko nastopa tudi s skupino s Sardinije, imenovano Theatre En Vol. Njena želja je, da bi vertikalni ples pripeljala bliže slovenskim plesalcem in občinstvu.
Lahko na kratko razložite, kaj sploh je vertikalni ples.
To je v bistvu ples na steni, tako da v nasprotju z običajnim plesom, kjer se giblješ po horizontalni podlagi, plešeš po vertikalni ploskvi, medtem ko si varovan s plezalno opremo. Pri tem te gravitacija vleče k tlom, vrv pa te pritiska k steni. Kombinacija teh dveh sil ti obenem postavlja omejitve, a na drugi strani daje možnosti, da izvedeš gibalne elemente, ki jih na tleh ne moreš. Daljša kot je vrv in višja kot je stena, bolj se lahko prepustiš raziskovanju gibanja, saj dolga vrv omogoča, da se odrineš daleč stran od stene in se za kratek čas giblješ v zraku. Da pa ti uspe stati in se premikati vertikalno na steno, je treba imeti stalno napete trebušne in hrbtne mišice, saj te sicer prilepi ob steno. Če se na vrvi kar spustiš, namreč zgolj visiš kot salama. (Smeh.) Obenem pa moraš biti sproščen, da nisi videti kot v krču, saj se mora gledalcem zdeti, kot da lebdiš. Obstaja velika nevarnost, da preobremeniš svoje telo, saj te plezalni pas nekje po dvajsetih minutah začne stiskati v dimljah. Včasih, ko se spozabim in vadim nekoliko dlje časa, mi vse telo preplavijo mravljinci. Tovrstne omejitve je seveda treba upoštevati pri kreiranju predstav, še zlasti ko gre za njihovo dolžino.
Kako se posameznik loti vaje vertikalnega plesa? Najbrž ne začne na dvajsetmetrski stavbi…
Najprej se seveda spoznaš z opremo, ki je tu zelo pomembna, kajti če potegneš napačno ročko, lahko zletiš v globino. (Smeh.) Potem pa začneš vaditi s kratko, kakšnih pet metrov dolgo vrvjo in na majhni višini, saj je na začetku navzoča določena mera strahu. Priznam, da še zdaj, ko se prvič spustim s kakšne visoke stavbe, nisem povsem sproščena. Ko sem imela na Sardiniji prvi nastop, kmalu po tistem, ko sem prišla iz šole, me je kar stiskalo, saj je bila stavba precej višja od tiste, na kateri smo vadili v šoli, zato sem se petkrat samo spustila po steni, da sem se privadila. Človeka, ki je takrat nadziral opremo, sem večkrat vprašala, ali me bodo te vrvi zagotovo držale. Odvrnil mi je, da tega ne bom mogla početi, če ne bom stoodstotno zaupala plezalni opremi. Ko tej enkrat povsem zaupaš, tudi strah izgine. Veliko težav sem imela tudi z bolečinami v mišicah, saj tu uporabljaš drugačne mišice kot pri plesu na tleh. Tako so se mi v prvih poskusih vertikalnega plesa trebušne mišice tresle že po nekaj minutah. Veliko boja je bilo tudi z ravnotežjem. Sprva poskušaš samo stati na steni, da sploh ugotoviš, kako delujejo ta nova tla pod nogami. Hodiš, kot bi bil pijan, saj so noge zelo nestabilne, občutek imaš, kot da se ti podlaga izmika. Nato pa narediš en korak v levo, en korak v desno, kot bi se šele učil hoditi. Nihče ne dela premetov prvi dan.
Kaj pa orientacija v prostoru?
Pri skokih ali pozicijah, ko si obrnjen z glavo navzdol, sem bila na začetku precej zmedena, kje je sploh stena in kje so tla. Tudi ko si že bolj izkušen, moraš biti ves čas pozoren, kje je partner, če plešeš v dvoje, ali kje je stena, če nisi pazljiv, lahko z veliko silo priletiš vanjo. Zato je najprej potrebne veliko vaje za orientacijo, da lahko začneš izvajati premete, potem pa počasi začneš še eksperimentirati.
Obstajajo idealne stavbe, kjer je mogoče izvajati vertikalni ples?
Medtem ko je na previsni steni nemogoče izvajati vertikalni ples, je idealna ravna stena brez oken. Nedavno sem v Šiški denimo videla neki precej grd blok, ki pa bi bil perfekten za vertikalni ples. Vedno uživam, ko se poigravam z arhitekturo. Užitek je plesati po starih stavbah, kjer je veliko kamnitih obokov, ki se jih lahko oprimeš. Zanimivo je delati tudi na okroglih stolpih, ki ponujajo spet drugačne možnosti. Ko sem v okviru letošnje Prešerne Ane plesala na zidu ob Ljubljanici, je bil tam rahel naklon, vrv pa kratka, zato naju je s Slavkom Trivkovićem še precej bolj kot običajno stiskalo k steni. Ko sva skočila stran od nje, naju je takoj potegnilo nazaj, tako da sva se morala v zraku resnično hitro odzivati. Vedno, ko prideš na neki nov kraj, moraš pač nekaj časa delati s prostorom, da se privadiš.
Torej je najbolje koreografijo sestaviti kar na določeni steni?
Da, ampak večinoma nimamo te možnosti. Ko prideš nekam nastopat, je že velika sreča, če lahko tri dni prej preizkusiš lokacijo. Tako običajno tik pred nastopom prilagajamo gibe določeni steni, saj je pogosto treba kaj spremenit, se kakšnemu gibu odpovedati ali katerega dodati. Upoštevati je treba tudi višino, ko nastopaš na zelo visoki stavbi, te ljudje vidijo le od daleč, zato se moraš izražati z velikimi in jasnimi gibi, odpovedati pa se moraš recimo obrazni mimiki in drugim podrobnostim. Ko pa sva s Slavkom plesala ob Čevljarskem mostu, sva si lahko privoščila več teatrskega, saj naju je občinstvo videlo od blizu.
Ali sami izbirate prizorišča, kjer boste nastopali?
Preden sem nastopila na Prešerni Ani, so me organizatorji povprašali, katere lokacije so primerne za vertikalni ples. V večini stavb, ki sem jih predlagala, so zasebna stanovanja in je zaradi tega zelo težko dobiti dovoljenje. Zato smo se odločili za rečni kanal, ki je zahteven za nastopanje, a hkrati zelo privlačen. Tudi sicer je dovoljenje za ples na steni precej težko pridobit. Sama si zelo želim nekoč nastopiti na starem Solkanskem mostu, čeprav bo tudi tu verjetno potreben boj za dovoljenje, ampak kjer je volja, je tudi pot. Potrebne je tudi veliko tehnične opreme in skrbi za varnost. Če nimaš na voljo primernega mesta, kamor lahko vpneš vrvi, je treba v enem od prostorov v notranjosti stavbe postaviti okvir iz gradbenih cevi, da lahko vrv potem spustiš skozi okno. Ko nastopam s skupino iz Sardinije, so z nami vedno alpinisti, ki skrbijo za vpenjanje vrvi in varnost, tako da se nam nastopajočim s tem ni treba ukvarjati, pri nas pa za zdaj še ni oblikovana neka stalna ekipa, tako da te zadeve s Slavkom urejava vedno sproti, običajno kar sama ali s pomočjo kolegov, ki jim zaupava. Že prostor za vajo sva si težko našla, a sva si potem le izborila dovoljenje, da lahko vadiva na Stražnem stolpu v Kamniku.
Katere pa so najbolj nenavadne lokacije, kjer ste že nastopali?
Še najbolj razburljivo je bilo, ko smo na Danskem nastopali nad vodo blizu neke elektrarne, saj je bilo brnenje turbin precej grozljivo. Zanimivo je bilo tudi, ko smo na Sardiniji uporabili steno železniške postaje. Takrat sem se morala po vrvi spustiti skozi enega od oken v zadnjem nadstropju, kjer je imela pisarno neka gospa. Ko sem začela lesti skozi okno, se je zbala zame in me začela spraševati, ali je vse v redu. (Smeh.) Precej čudno so nas gledali tudi, ko smo pred nastopom vadili na knjižnici v Sassariju, saj je bila tedaj knjižnica še odprta za izposojo. Medtem ko so ljudje znotraj stavbe prebirali knjige, so nas videli, kako bingljamo pred okni.
