Tomaž Bukovec

Od Suhe Punte na zahodnem delu Velikega Kornata smo po zalivu Šipnate drveli na vsa jadra. Pihalo je krepko čez 15 vozlov (valovi so bili že kar lepo beli), genaker je bil na polno napet, kobilica je zaradi glisiranja pela, GPS ja kazal hitrost med sedmimi in osmimi vozli. Na vsega 5,5 metra veliki jadrnici seascape 18 s pomenljivo številko prototip 001. Kot gosta sta bila Janez in Beti, žena Zdenka na krmilu, jaz pa s škoto (vrv) genakerja v roki. Pesem jadranja, življenja in vetra. Med Kornati…

Nenadoma pa sem zagledal veliki sivo srebrni stvor. Jahto, dolgo 20 do 25 metrov, ki je drvela za nami. Hrvaške pomorske oblasti take norce lovijo s helikopterji, kajti tako blizu obale je s tako veliko jahto prepovedano glisirati. Ribiči na Suhi Punti so zagotovo že klicali pomorsko policijo, mi pa smo jim bili prepuščeni na milost in nemilost. Njim? Ne. Le svojemu znanju in sreči, kajti nori kapitan jahte je s hitrostjo plovbe dobrih 20 vozlov delal več kot meter in pol visok val. Mi pa smo bili v mali lupinici na jadra, mali jadrnici, ki pa se je tudi na tem valu izkazala kot velika. Pa ne le ona, ampak tudi njena posadka.

Trimetrski val

Ko je jahta drvela vsega 50 metrov vzporedno od nas, sem kapitanu sicer pomenljivo pomahal, vendar se je le smejal, registrske številke pa nisem zagledal in tudi ne imena barke. Pa tudi časa in želje nisem imel, da bi ga občudoval. Pričakoval sem velik val, tako velikega pa spet ne. Visok je bil več kot 1,5 metra, kaj nas čaka na oni strani, pa nisem videl. Naša sreča je bila, da smo jadrali s polnim vetrom v krmo in sem imel kar nekaj manevrskega prostora za napad na val, ki je prihajal z naše leve strani. Tako glede kota kot hitrosti. Zdenki sem iztrgal iz rok krmilo, držal škote genakerja, zatulil nanjo, naj pusti motor, da bo že zdržal (kaj pa je še en izgubljen motor, bi lahko rekli). Janez je imel široko razprte oči in se je držal, da bi še plastiko izpulil, če bi se prevrnili. Beti se sploh ni zavedala, kaj se dogaja, jaz pa sem bil tudi tiho in nisem kaj dosti kričal in bil glasen, kot sem po navadi. Po zaslugi polno napetih jader in hitrosti smo prišli na vrh vala, tam pa se je pred nami odprla globočina. Ne le meter in pol navzdol, ampak potem še meter in pol do spodnjega dela vala. Se pravi trimetrsko brezno… Vse sem delal nagonsko, roka je vodila krmilo, druga jadra, tako kot že toliko in toliko milj prej, Zdenka pa je zadaj menda balansirala jadrnico in lovila glavno jadro. Dobesedno odsrfali smo po valu navzdol, spet sem ujel genaker, da mi ni padel, in spet smo krenili navzgor po valu. Tri metre plezanja. Uf. Če bi to lahko fotografiral, če bi to lahko posnel… Fotoaparat sem sicer imel, ampak v takih situacijah ga ne moreš vzeti v roke. Na srečo je bil val dovolj dolg, da smo si privoščili blag kot spuščanja in ponovnega vzpenjanja in je šlo vse kot namazano. Na drugi strani se je val umiril, Zdenka je spet prijela krmilo, nekaj sto metrov naprej smo pospravili genaker, obrnili jadrnico v orco in zložili še glavno jadro ter pristali v uvali Šipnate, kjer sta bila Vid Jeršan in Ira Jakša. Vid ima tam najeto hišo ter ponuja jadralcem in veslačem nepozabne počitnice, predvsem pa je najin najboljši jadralski prijatelj.

Stal je tam in se smejal. V njegovih očeh sem videl občudovanje, ki me je privzdignilo še bolj kot val srebrne puščice. Občudovanje človeka, ki ve, kaj je jadranje, občudovanje moža, ki res obvlada SSC na velikih valovih in odprtem morju, a tudi spoštovanje človeka, s katerim sem lani jadral na regati Gladuša, pa ga je bilo ves čas strah, da se mu levkemičar ne bo zrušil v vodo… Tudi zato so bile njegove besede priznanje za vsa tri leta jadranja: "Tole je bila pa simfonija jadranja, srfanja in adrenalina." In potem čez dobrih 14 dni, ko sem se mu javil iz bolnišnice, kamor sem, kot v svojem slengu pravim, odšel malo na počitnice (besedna omilitev resnega zapleta): "Saj vidiš, kako je. Čim greš z jadrnice, mi takoj zboliš. Tebe brez seascapa ne bi bilo več."

Za športno jadranje ni nikoli prepozno

Tudi zato je naslov tega podlistka Simfonija jadranja, življenja in vetra. Podlistka o zgodah in nezgodah treh let jadranja na 5,5-metrski športni jadrnici seascape 18, slovenskih proizvajalcev Issa. To je izdelek dveh znanih transatlantskih jadralcev Kristiana Hajnška in Andraža Mihelina, ki sta vse svoje tehnično vedenje (oba sta se dvakrat udeležila transatlantske regate na miniju - 6,5 metra velikih jadrnicah za enega) in praktično znanje ter izkušnje združila v mali jadrnici. Zgodba triletnega jadranja pa ima še dodatne posebnosti. Ne le zaradi jadrnice, ampak tudi obeh glavnih akterjev - posadke. Moja zgodba z nakupom jadrnice seascape 18 je presneto dolga in ima tisoč obrazov. Z ženo, oba brez jadralskih izkušenj in le z željo po jadranju, sva se preprosto odločila in kupila jadrnico. Ona je bila do takrat na jadrnici enkrat samkrat in še to na privezani ter pod lepo zloženimi jadri, jaz pa sem jadral le nekajkrat, s tem, da sem se pod jadri praviloma dolgočasil in sem večji del preživel v kabini ali pa na jamboru. Zgoraj obešen kot hruška, povsem na vrhu. Sicer sem jadral na elanu 45, potem sem bil na Gaii Legend, nekoč sem iskal prevoz za reportažo na Barcolani in se potem v brezvetrju vozil po Tržaškem zalivu s posadko iz Šmarja pri Jelšah, ki je imela odlične špagete in vino. Dvakrat (enkrat z očetom kot mulec in enkrat s hčerko Milojo) sem jadral na mali jadrnici jola, peljal pa sem se celo z seascapom, celo držal malo za krmilo, to pa je bilo tudi vse.

Da bo uvod popoln, naj vsaj napišem, kdo sva. Jaz sem leta 2009 srečal abrahama in levkemijo, novembra istega leta so mi zaradi popolne odpovedi kostnega mozga presadili nesorodne matične celice, vse od začetka bolezni pa sem sanjal o jadranju in tem, da bo treba življenje umiriti. Žena Zdenka se je istega leta upokojila, najine morske izkušnje pa so bile do tedaj v glavnem povezane z gliserji in sva bila vsaj po tej plati zapisana morju. Ampak po presaditvi, ki je kot taka zelo tvegana, nisem smel več na sonce, o kakšnem jadranju ni bilo niti govora, midva pa sva v zrelih letih in v rehabilitacijskem času po hudi bolezni bila že šest mesecev (nekoč so bolniki, ki so jim presadili matične celice oziroma kostni mozeg, ostali na primer v Londonu najmanj šest mesecev) po moji presaditvi na morju. Z lastno jadrnico… Zato je to zgodba o tem, kako je mogoče jadrati na športni jadrnici tudi v zrelih letih, kako huda bolezen ali upokojitev ni ovira za športno aktivnost, pri kateri te še mladi občudujejo. Seascape 18 za naju ni le jadranje. Je način dihanja, je način preživetja, je način življenja.