V zadnjih mesecih se v naš medijski prostor (poleg vsakodnevnih novih predsedniških kandidatov) vračajo razprave o rdeči zvezdi, komunizmu, Titu, totalitarizmih in podobnem. Na drugi strani pa se mladi še vedno realno soočajo s posledicami globalne krize, zato ne gre presenetiti, da je odnos mladih do teh tem bolj kot ne odklonilen. Ob tem spomnimo na izjavo Jožeta Dežmana, ki je pred dnevi za Dnevnik.si dejal da: "Če gredo mladim te stvari silno na živce, nas bodo morali počasi brcniti v rit in zgodovino vzeti v svoje roke.“ Znane mlade Slovence in Slovenke smo povprašali, kako občutijo ideološke teme in ali bi mladi res morali nekoga brcniti v rit.
Zlatan Čordić - Zlatko, raper
"Brcanje riti odpade, saj brcanje ne povzroči nič drugega kot dodatno brcanje. V Sloveniji je gotovo dovolj tako mladih kot starejših ljudi, ki so visoko izobraženi na različnih področjih, da bi pripomogli k temu, da bi vse skupaj bolje delovalo. Moj pogled, ki ga izpostavljam tudi v svoji glasbi, je da bi bilo vse precej drugače oziroma bolje, če bi se vsak posameznik držal zgolj že desetih božjih zapovedi. Po mojem mnenju namreč sploh ni problema v konfliktu med mladimi in starimi, temveč imamo problem pohlepa. Ko se je Slovenija odcepila od Jugoslavije je bil eden izmed glavnih argumentov, ta, da so si v prejšnjem sistemu nekateri jemali več kot so si zaslužili, da naj bi se denar stekal drugam. Sedaj, dvajset let kasneje, pa prodajamo kakovostno blagovno znamko Fructal srbskemu podjetju, torej smo naredili še večjo neumnost, do katere je pripeljal pohlep. Žal pa sistem ne deluje tako, da bi bilo bolje večini, temveč tako da je bolje največ dvajsetim odstotkom. Drugih dvajset odstotkov je nekje na sredini in se s težavami ne obremenjuje preveč, ostali pa se moramo nekako znajti. To pa ne pomeni, da se moramo vdati v usodo. Imamo veliko mladih, izobraženih in sposobnih ljudi, ki niso zaposljivi brez poznanstev, po drugi strani pa imamo ljudi, ki imajo v lasti več deset stanovanj in prav tu je problem, saj manjka "fair play." Toda na koncu bomo vsi morali odgovarjati za svoja dejanja tako dobra kot slaba. Zato se po mojem mnenju ni potrebno
vdajati v usodo, temveč mora vsak vztrajati in delati čim več dobrih dejanj."
Filip Flisar, smučar prostega sloga
"Sicer ne bi rekel, da mi gredo te teme na živce, vendar obenem nimam nobene potrebe, da bi se s tem miselno ukvarjal, ker sam ne bom ničesar dosegel. V teh debatah mi je bolj kot ne vseeno, kdo ima prav in kdo ne, sam pa niti ne bi podajal mnenja o teh temah, saj nisem strokovnjak za to področje, temveč sem športnik. Se pa strinjam, da bi se ideološke teme lahko malo potisnile na stran, zlasti na račun težav mladih, ki niso tako v ospredju, saj je slednje zapolnjeno s tovrstnimi temami. Menim, da bi morali v Sloveniji bolj gledati naprej v prihodnost in ne toliko v preteklost, kjer bi se lahko desetletja stare razprtije počasi pozabile. Občutek imam, da bi se mladi želeli upreti tovrstnim temam in nekaj je gotovo treba narediti, da stopijo v ospredje pragmatične težave mladih, nisem pa prepričan, da sam vem kako to doseči. Gotovo pa bi se morali mladi najprej povezati in najti neko enotnost."
Maja Keuc, pevka
"Državne proslave so že po definiciji namenje proslavjanju in ne odpiranju ali pogrevanju ideoloških sporov med različno mislečimi. Menim, da bi politiki morali bolj premišljeno opravljati svoje delo v času, ko nam "gori pod nogami" in ne izgubljali energije za takšne teme. To so teme, s katerimi naša zgodovinska stroka očitno še ni zaključila, zato bodo družbeno vedno relevantne, tako kot je spomin za posameznika. Vendar se je na ravni posameznika lažje opredeliti, potegniti črto in se soočiti z resnico. Če si zdrava osebnost veš, kaj je v nekem trenutku življenjsko pomembno in kaj ni. Veš kaj lahko počaka na "boljše čase" in kaj je tisto kar moraš nujno narediti, če želiš z razvojem dalje. Te modrosti nam na ravni skupnosti še zelo manjka. Zoperstavljanje morda ni pravi odgovor, kajti s preteklostjo bomo enkrat morali razčistiti. To kar osebno pogrešam je večja zastopanost mladih v vsakodnevni politiki s temami, ki za nas so relevantne. Zaposlovanje in priznavanje vrednosti neformalnega izobraževanja pri vključevanju na trg delovne sile, posledično skrb za demografski razvoj in skrb za dobro ravnovesje med poklicnim in osebnim življenjem. Nisem prepričana, da mladim gredo te stvari na živce; indiferentni s(m)o, kar je še slabše. Vzeti prihodnost v svoje roke pomeni aktivno vključevanje, pomeni odgovornost, pomeni imeti cilje in si za njihovo uresničitev prizadevati. To pomeni vedeti kakšno skupnost si želimo in v katero smer se želimo razvijati. Pa to res vemo?"
Boštjan Gorenc - Pižama, stand-up komik in prevajalec
"Moje mnenje glede ideoloških tem je, da nam s tem dajte že enkrat mir. Potrebno je gledati naprej, žal pa se vsi ozirajo nazaj in vlačijo ven stvari, ki jim ustrezajo za trenutno politično agendo. Jasno začrtane poti v prihodnost pa kakor da je ne bi imeli. Obenem, pa se na teh temah izgublja toliko energije, da sploh nebi potrebovali TEŠ 6, če bi to energijo lahko pretvorili v elektriko. Mi mladi imamo popolnoma drugačne probleme, kot so nam vsiljeni. Seveda je pa drugo vprašanje, kako bi probleme mladih politično izpostavili, saj bi se, če bi želel priti do položaja, kjer bi lahko deloval v smeri reševanja težav mladih, moral pustiti zapeljati velikim strankam. Te pa imajo pač svoje ustaljene metode, toda žal lahko na mesta odločanja pridemo zgolj preko njih. Obenem pa bi bilo potrebno tudi med mladimi doseči večjo osveščenost, saj trenutno prevladuje apatija, ki pa je pogojena s to politično situacijo ob kateri imamo ljudje občutek, da ne moremo priti zraven. Najboljša rešitev bi bila popolna odstranitev vseh ki so kadarkoli delovali v politiki in narediti ponoven zagon vsega z novimi ljudmi, ki so neobremenjeni. Nisem sicer prepričan ali je to sploh izvedljivo, toda človek lahko vedno sanja. Danes je pač nov dan, nekoč bodo pa dovoljene tudi sanje."
Ana Krepel Novak, zavod Zaposlim delodajalca, avtorica odprtega pisma delodajalcem
"Komentar Jožeta Dežmana je podoben vprašanju staršem, ki svojega otroka vprašajo, kako so se tisti dan imeli v šoli, potem pa nimajo več časa, energije ali živcev, da bi poslušali in dejansko slišali njihov odgovor ter se nanj konstruktivno odzvali. Kakršenkoli konstruktiven dialog mora potekati dvosmerno, kjer obe strani sodelujeta z medsebojnim spoštovanjem in razumevanjem. Tako, da v tem primeru ne gre za problematiko, da mladi nimamo posluha ali razumevanja ali spoštovanja do slovenske polpretekle zgodovine temveč gre za problem, ki je značilen za (žal skoraj) vsako civilizacijo, da se zgodovina ponavlja: in da tudi starejša generacija enostavno nima posluha za naše probleme, da prihaja v tem trenutku do ogromnih razlik na trgu dela, da stopnja brezposelnosti mladih skokovito narašča, o tem, da se nas je že prijel vzdevek "izgubljena generacija" preprosto nimamo časa ali energije, da bi se posvečali nekim idejnim problematikam. Je treba najprej preživeti, zgodovino bomo pisali kasneje. Pri kakršnikoli razpravi o simbolih in njihovih pomenih tako zelo hitro zaidemo na megleno področje neoprijemljivega. O čem bi naj tu govorili? O tem kaj rdeča zveza pomeni meni, ki sem zadnja generacija pionirjev, mojemu dedku, ki je preživljal zaporno kazen v "Starem piskru", od tega kar 60 dni neprekinjeno v osami ali moji mlajši nečakinji, ki o Jugoslaviji ve tisto, kar ji pove Wikipedija ali Facebook? Najbolj relevantno pri celotni zadevi, je odsotnost konstruktivnega pogovora o nerazrešenih vprašanjih. Zdi se mi, da je ob vseh ideoloških zdrahah prikladno pozabljamo, da dvigovanje prahu, polemiziranje, kritiziranje in zavzemanje strani ne razrešuje nobenih konkretnih vsebinskih vprašanj, temveč v času, ko se soočamo z eno izmed najpomembnejših kriz. pri čemer nimam v mislih samo gospodarske krize, temveč tudi družbene, vrednostne in ne nazadnje, ideološke krize, ponovno potrebujemo enotnost bolj kot kdajkoli poprej. V tem pogledu niti ni pomembno ali se bomo združili pod simbolom rdeče zvezde ali trenutno aktualnem simbolu EU: 12 zvezd na modrem platnu. O idejni vrednosti tega simbola bodo zagotovo odločali naši potomci, upajmo, da ne bodo izgubljali besed v prazno. Rešitev vidim predvsem v povezovanju, medgeneracijskem dialogu, medsebojni strpnosti in podpori. Glede na to, da je leto 2012 Evropsko leto aktivnega staranje in medgeneracijske solidarnosti, je to idealna priložnost, da od besed preidemo do dejanj. Srčno upam, da ne ostane le pri besedah ..."
