Mnogi med nami smo jih uspešno reševali, bodisi sami ali pa s pomočjo staršev, pri nekaterih pa se nerazrešeni problemi iz otroštva kažejo še v odraslosti. Otrokove stiske so včasih lahko zares hude in se lahko še poglabljajo, če jih starši ne prepoznajo. Še več, morda so celo oni tisti, ki otrokom zavestno ali nezavedno povzročajo škodo.
Velikokrat se tudi zgodi, da starši enostavno niso kos težavam, in takrat je dobro, da obiščemo otroškega psihoterapevta, ki bo z ustreznimi nasveti in terapijami pomagal rešiti nastalo situacijo. Priznana pedopsihiatrinja Metka Kališnik Šavli opaža, da otroci v današnjem času v primerjavi s časom pred desetletjem, dvema prihajajo v pedopsihiatrične ambulante z bolj večplastnimi motnjami. »Razvojni psihiatri in psihoterapevti se ne ukvarjamo več toliko s klasičnimi psihiatričnimi stanji,« pravi naša sogovornica in dodaja, da se več srečujejo z motnjami mladih na čustvenem in vedenjskem področju.
Vse izhaja iz zibelke
Po novem se strokovnjaki veliko ukvarjajo z vrstniškim nasiljem, v porastu so motnje hranjenja, te pa se začnejo že zelo zgodaj glede na pretekla leta. Več kot pred leti je samopoškodovalnega vedenja, škodljive rabe dovoljenih in nedovoljenih drog. Žal pa strokovnjaki vse pogosteje prepoznavajo tudi zlorabe in nasilje nad otroki in mladimi. »Težave prav tako vidimo tudi v informacijskem preplavljanju mladih v sodobnem času,« še pravi Kališnik-Šavlijeva.
Komunikacija je izrednega pomena, tako v psihoterapiji kot tudi sicer. Otrokov razvoj sporazumevanja z okolico, ki jo absolutno potrebuje za svoj zdrav razvoj, se skozi čas spreminja. Začne se že tako rekoč v zibelki, saj vemo, da mama razloči vrste joka svojega otroka in se nanj ustrezno odzove. Otrok se v komunikacijo postopoma vključuje z glasom, s pogledom v materine oči, z dotikom, postopoma z vedenjem in šele zelo na koncu postane vešč govorice z besedami. »Nekateri sodobni starši, ki se znajdejo v stiski, ker otroka ne razumejo, iščejo odgovore v knjigah ali na internetu, pri tem pa pozabijo ravno na tisto, kar je najpomembnejše: gledati svojega otroka,« poudarja Kališnik-Šavlijeva in dodaja, da je dober stik izredno pomemben, saj daje možnost sporočanja in sprejemanja informacij vseh vrst. »Kadar starši mirno vztrajajo ob otroku, ta razbere njihovo naklonjenost, skrb in ponujanje zaščite. Tak način prinaša razbremenitev in možnosti, da se starši in otrok spet sporazumejo ter rešijo konflikt. Odrasli so tisti, ki morajo voditi otroka, ta se z olajšanjem prepusti in vedno sprejema vodenje, saj je to zanj preveč odgovorna naloga.«
Stisko je treba prepoznati
Nerazumevanje je pogost spremljevalec našega sporazumevanja in če to traja predolgo ter če se ponavlja tako imenovani »kratki stik« vedno na isto temo, se zgodi, da se začne težava pri otroku poglabljati in glede na starost otroka so težave različne, pa tudi kažejo se na različne načine. Majhen in hkrati občutljiv otrok je lahko nemiren, neritmičen, morda pogosteje zboleva, v nekaterih primerih pa se podaljša obdobje osvajanja higienskih navad (močenje hlačk). Včasih se pojavljajo specifične motnje prehranjevanja ali vedenjske težave. Pri tistih otrocih, ki se branijo z umikom, molkom, pasivnostjo, je stisko morda še težje prepoznati. Razumeti moramo, da si otroci vsega tega ne naprtijo zavestno, temveč si na tak način vsaj kratkoročno ali navidezno lajšajo težave. A motnja oziroma težava ostaja.
Sporočila namenjena staršem
Otrokova sporočila so izrednega pomena in v osnovi niso namenjena terapevtu, temveč staršem. Neustrezno, pomanjkljivo razumevanje ali zavračanje otrokovega mnenja o njegovih pogledih nase in na svet okoli sebe je najpogostejši vzrok za težave otrok, za njihove stiske in posledično težave vseh, ki imajo otroka radi ali se z njim srečujejo pri svojem delu, recimo vzgojiteljice, učiteljice, pediatri in socialni delavci. »Osnovna naloga terapevta je pravzaprav pomagati staršem ali skrbnikom razumeti tisto, česar do sedaj niso razumeli in je pravzaprav pripeljalo do težave tistega, ki je najšibkejši v komunikaciji ali tudi sicer,« razlaga Kališnik-Šavlijeva, ki pri svojem delu uporablja različne terapevtske tehnike: »Pogosto za namen lažjega načina sporočanja otroka in zaradi lažjega našega odraslega razumevanja uporabljam risbo, lutke, pravljice, zgodbe, skulpturo: trudim se najti način, ki je otroku bližji, lažji. Skušam ga povsem upoštevati in mu pomagam, da svoje stiske in težave ubesedi.«
Pravljice, ki olajšajo težavo
Ena izmed učinkovitih terapevtskih pomoči otroku je uporaba pravljic, ki dajejo realnosti nov pomen in spodbujajo otroke k sodelovanju. Pisane so v jeziku, ki ga otrok razume, s svojim sporočilom pa mu pomagajo opraviti številne naloge, s katerimi se sooča pri odraščanju in mu povzročajo dvome, strahove, občutke nemoči in podobno. »Pravljica je ena od poti, kako odrasli posredujemo sporočila za otroka na bolj razumljiv način. Zelo pozorni moramo biti tudi na poudarke, ki jih otrok sam da besedilu, na to, kako razume besedilo in katere naloge razbira zase iz teksta,« poudarja naša sogovornica in dodaja, da je treba otroku zelo dobro prisluhniti. »Ista pravljica pri istem otroku v različnih obdobjih njegovega razvoja nosi zanj različna sporočila in naloge.«
Bolj ali manj primernih pravljic ni, najučinkovitejša je tista, ki otroku pomaga rešiti trenutno zagato. Mlajši otroci imajo raje pravljice, ki se povezujejo z njihovimi zgodnejšimi potrebami, ki govorijo o varnosti, hrani, zatočišču. Taka je na primer pravljica o Janku in Metki. Pozneje pridejo v poštev pravljice, ki pomagajo odpreti vrata v svet, na primer Rdeča kapica, še kasneje Sneguljčica ali Trnuljčica, pa pravljice o premagovanju večglavih zmajev in o pogumu, vztrajnosti, poštenosti in vzajemni pomoči. Za samo terapijo ni tako pomembna zapisana vsebina, pa tudi naše mnenje o vsebini in sporočilu ne, bolj je pomembno, da otrok prepozna sporočilo ter z njegovo pomočjo in na svoj način razume, kaj mu je storiti. Odrasla oseba pa je otroku v pomoč kot sogovornik, ga usmerja v primeru, ko se ne zna sam odločiti.
»Ko deklica s strahom najde svojo pravljico v Princeski na zrnu graha in jo interpretira tako, da razume sama, koliko je morala mala princeska potrpeti, da je dosegla svoj cilj, tudi mala pacientka sama razbere, da je v premagovanje strahu treba vložiti lasten trud in strah preprosto preboleti, kot je princeska zdržala z zrnom graha pod pernicami,« pripoveduje Kališnik- Šavlijeva, ki meni, da so pravljice tu zato, da nam vsem lajšajo težave. »So neločljiv del naše osebnosti, in če so se dobro vgradile, niti ne opazimo njihove meje z vsakdanjim življenjem.«
Namen pravljic torej ni samo zabavati, v sebi nosijo veliko globlji pomen. Otroku v domišljijski obliki pripovedujejo o zdravem odraščanju in mu sporočajo, da je prijetno in uspešno življenje dosegljivo vsakomur, če se le ne izmika tveganim bojem, brez katerih ne more doseči lastne identitete. Zgodbe pa prav tako obljubljajo, da v strašnem in napornem iskanju večkrat na pomoč priskočijo naklonjene sile ter da so ozkosrčneži in strahopetci obsojeni vsaj na dolgočasno životarjenje.
