Ampak glede na to, da so bili pričakovani normativi za gradnjo stanovanj v denimo šestdesetih letih bistveno drugačni od današnjih, lahko arhitektom, ki so ta stanovanja načrtovali, damo odpustek. Še več, nekatere bi lahko pohvalili, saj njihove bloke lahko še danes jemljemo za vzor. Stanovanja so namreč zasnovali tako, da so funkcionalna in lastnikom omogočajo, da stene znotraj osnovnega pravokotnika poljubno prestavljajo. To pomeni, da si lastniki stanovanj sami določijo, kako velike in predvsem koliko sob si želijo.

Čeprav bi pričakovali, da se bodo arhitekti učili iz napak in nadgrajevali dobre rešitve svojih prednikov, pa novodobni arhitekti velikokrat dajo občutek, da so obtičali v nekem drugem času in prostoru. Danes zgrajena stanovanja imajo navadno majhno kvadraturo in premajhno število sob, fleksibilnost pa omogočajo samo do te mere, da lahko lastnik stanovanja veliko dnevno sobo z mavčnimi ploščami pregradi in tako dobi dodatno sobico oziroma kabinet. Kaj več kot to ni mogoče brez ogromnih logističnih težav ali celo slabljenja nosilnosti zgradbe.

Strokovnjak z urbanističnega inštituta Richard Sendi, ki je po osnovni izobrazbi tudi sam arhitekt, priznava, da snovalci blokov danes največjo pozornost namenjajo ravno številu stanovanj v nekem objektu, saj je ta cifra tisto, kar najbolj razveseli podjetja, ki bodo banke moledovala za posojila za gradnjo. A arhitekti načeloma znajo zarisati funkcionalna stanovanja, stanovanja, kjer hodnik ni večji od otroške sobe, kjer kvadratura terase ne presega kvadrature dnevnega prostora in kjer razgled enega soseda ne pomeni dnevne sobe drugega soseda. Toda pri načrtovanju 100 in več stanovanj za enega investitorja očitno zmanjka časa ali pa tudi volje, da bi pri svojem delu upoštevali ne samo pričakovanja investitorja, temveč tudi pričakovanja, želje in potrebe ljudi, ki bodo dejansko bivali v teh prostorih.

Načrtovalci večstanovanjskih stavb bi se zato morali nehali obnašati kot pokroviteljske matere, ki vedno vedo, kaj je dobro za njihove (in vse druge) otroke, in pokukati čez planke k sosedom v tujini, ki jih strokovnjaki hvalijo kot zglede pri gradnji dobrih stanovanj. V razmerje med arhitekti, investitorji in »navadnimi smrtniki« naj se vključi tudi država, ki že sedaj slabi dve desetletji zamuja z določitvijo stanovanjskih standardov. Kajti moramo biti realni: brez prisile v obliki standardov na državni ravni, bodo vse pobude in žuganje tistim, ki gradijo in prodajajo stanovanja, zgolj potrata časa in besed.