Tako se je v soboto na prizorišču poletnih olimpijskih iger (OI) v Londonu začel pogovor med nekdanjima slovenskima telovadcema Ružo Vojsk in Mirom Cerarjem. Vojskova, ki je na OI tekmovala leta 1948, prav tako v Londonu, je kmalu zatem kot politična emigrantka zapustila Slovenijo ter jo prvič (in edinkrat) obiskala šele pol stoletja pozneje (pred tremi leti, ko je imela obletnico mature), zato ne čudi, da Mira Cerarja ni prepoznala. Je pa zelo dobro vedela, da je tekmoval na trojih olimpijskih igrah (v Rimu 1960, Tokiu 1964 in Ciudadu de Mexicu 1968) in da je osvojil dve zlati ter eno bronasto olimpijsko odličje.
Hvaležna jim je za bele golobe
Glavni krivec za njuno srečanje je 92-letni atlet Marko Račič, ki je leta 1948, enako kot Ruža Vojsk, tekmoval na olimpijskih igrah v Londonu, zaradi novih iger, ki jih gosti britanska prestolnica, pa se je prvič po 64 letih zdaj vrnil tja in zvabil tja še Ružo. Seveda v povsem spremenjeno mesto. Medtem ko so športniki leta 1948 tekmovali med ruševinami, ki so bile posledica druge svetovne vojne, je London tokrat olimpijce pričakal razkošen in bleščav. "Zelo je šarmanten. Londončani so zaradi olimpijskih iger previdno izginili v Španijo, največ na Ibizo, zato se da krasno sprehajati po mestu, si ogledovati številne muzeje in druge zanimivosti," ugotavlja Janez Kocijančič, predsednik Olimpijskega komiteja Slovenije.
Marko Račič ob spominih na London 1948 najprej pomisli na hrano. "Jedli smo malo in slabo. Vse reprezentance so bile vnaprej seznanjene, da bo s hrano problem in naj vzamejo kaj s sabo. Mi smo prinesli sveže salame, a ker ni bilo hladilnikov, so se nam v nekaj dneh pokvarile," pravi Račič, medtem ko so Ruži Vojsk z iger v Londonu pred 64 leti najbolj ostali v spominu beli golobi, ki so simbol miru: "Nikoli ne bom pozabila trenutka, ko so jih spustili iz kletk in so prekrili nebo. Bilo je čudovito. Hvaležna sem, da sem to doživela. Otvoritvena slovesnost je bila takrat sicer kratka, a prekrasna, zame lepša od letošnje. Na njej je bila tudi vsa kraljeva družina, športniki pa smo morali na stadion prikorakati po vojaško in svoje poglede usmeriti na desno, kjer so sedeli pomembneži. Drugi gledalci niso bili deležni našega pozdrava."
Še vedno se želi poročiti z Marijo
Vojskova je tekmovala le na olimpijskih igrah v Londonu, kot gledalka pa je njihova stalna spremljevalka. Bila je na desetih: v Montrealu, Los Angelesu, Atlanti, Sydneyju, Salt Lake Cityju, Atenah, Pekingu, Torinu, Vancouvru... In katere igre so nanjo naredile največji vtis? "Tiste v Pekingu. V vseh pogledih so bile najboljše," izstreli. Na vprašanje, kaj jo vleče na olimpijska prizorišča, pa odgovori: "Zelo rada potujem, zakaj ne bi tega povezala z olimpijskimi igrami in si ogledala še znamenitosti države gostiteljice." Ruža Vojsk je po odhodu iz Slovenije in diplomi iz nemščine najprej devet let živela v Parizu, od leta 1968 pa prebiva v New Yorku. Tam nima nikogar, s komer bi govorila v maternem jeziku, in čeprav kar 50 let ni bila v Sloveniji, je njena slovenščina še vedno brezhibna: "Tudi sama se temu čudim. Ko govorim, imam občutek, da prihajajo slovenske besede v mojo glavo z nekega satelita."
Te dni je v Londonu še ena slovenska olimpijka, ki ne tekmuje več - smučarska tekačica Petra Majdič, tokrat prvič v vlogi vodnice, ne športnice. V soboto je namreč z Brnika v London poletelo čartersko letalo s 120 navijači, ki jim je ogled olimpijskih bojev omogočilo deset slovenskih podjetij, za dobro voljo med njimi pa skrbi prav Petra. Vesela je, ker so pokrovitelji prvič stopili skupaj, pomislili na slovenske športnike na olimpijskih prizoriščih, ki potrebujejo podporo s tribun, in napolnili navijaško letalo. Petra Majdič pri Olimpijskem komiteju Slovenije opravlja vlogo namestnice ambasadorja ferpleja (Mira Cerarja), zato je navijače že na letalu poučevala, da morajo pošteno in korektno navijati za vse, ne le za slovenske športnike.
Takšno navodilo pa je v precejšnjem neskladju z ravnanji gostiteljev letošnjih olimpijskih iger. Domači mediji o njih poročajo, kot da gre za britansko prvenstvo z mednarodno udeležbo, temu pa s selektivnim navijanjem sledijo tudi domači gledalci. Ameriški športniki Britancem niso pretirano pri srcu, kar je na svoji koži okusila tudi novopečena olimpijska zmagovalka v tenisu Serena Williams. Med predvajanjem himne njene države je z droga na zmagovalnem odru odpihnilo ameriško zastavo, navijači pa so bili več kot očitno na strani tekmice Marije Šerapove, a jo je Američanka kljub temu grdo porazila. Lepi Rusinji ni pomagala niti ljubezenska izpoved s tribun, ki jo je na glas izrekel lepo rejeni mladenič iz Nemčije, ko je vzdihnil: "Marija, še vedno se želim poročiti s teboj!" A fant očitno ne ve, da je Šarapova že oddana - slovenskemu košarkarju Saši Vujačiču.
