Imeli ste težave s točnostjo, saj odriv ni bil točen, ampak ste v drugem poskusu odrinili celo pred desko.

Borila sem se. Resnično sem dala vse od sebe. Glede na težke razmere so bili moji skoki solidni. Pihal je močan veter v prsi, v prvem kar dva metra na sekundo, zato me je odpihnilo nazaj, saj spadam med lažje tekmovalke. Preveč energije sem porabila za zalet, zato ga je zmanjkalo za sam skok. Če bi bila točna deska, bi imela skoke okoli 14,2 metra. Takšen je šport. Lahko bi bilo boljše. Bo pa drugič. London zapuščam zadovoljna. Če bi mi pred dvema mesecema, ko sem imela veliko težav, nekdo dejal, da bom finalistka olimpijskih iger, bi menila, da se dela norca iz mene. Sezono sem začela tako slabo, da sem pomislila, da sploh ne grem na olimpijske igre.

Tudi tekmice so skakale zelo slabo.

Zelo sem razočarana, da moramo na takšni tekmi, kot so olimpijske igre, zaradi televizijskega prenosa skakati z vetrom v prsi. Vse smo bile zelo presenečene, očitno je televizijski prenos pomembnejši od dobrih rezultatov. To je tekmovanje, na katerem bi morali poskrbeti za najboljše razmere za športnike. Z vetrom v hrbet bi bili dosežki veliko boljši.

Načrti za nadaljevanje sezone...

Glede na to, da sem nastopila v finalu olimpijskih iger, računam tudi na kakšno tekmo v tujini.

Študirate novinarstvo. Kdaj boste na tej strani ograje, kjer smo mi?

Ne vem. Do tedaj bo minilo še nekaj časa. Morda v Riu de Janeiru.

Ali ste kaj boljše spali kot pred kvalifikacijami, ko vas je motil hrup iz sosednjih sob?

Vse je bilo v redu. Bila sem spočita. Izid ni dober, vendar sem sama kriva, ker bi morda lahko bolje odreagirala na veter. Enajsto mesto na svetovnem prvenstvu ali olimpijskih igrah je zelo velik uspeh. Glede na vse težave s poškodbami, ki sem jih imela od leta 2009, je to zame izjemen uspeh.