S kakšnimi mukami se spopada Vasilij, si še najbolje predstavljajo njegovi najbližji, ki so si boj za kolajne ogledali v lokalu jadralnega kluba v izolski marini. Čeprav sta vročina in sopara kar vabili v senco ali morje, je bil majhen prostor s teraso povsem nabit. Kapljice potu so tekle po čelu in vratu, a misli vseh so bile le pri slovenskem jadralcu. Čeprav je hitro postalo jasno, da kolajne tokrat ne bo, so ga vseskozi bodrili, ob prihodu v cilj pa mu namenili topel aplavz. Vzdušje je zmotil le dolg reklamni blok med neposrednim televizijskim prenosom, zato je morala vse prisotne o razmerah na regatnem polju obveščati Vasilijeva mama Dragica. Skupaj z možem Stanislavom sta nato za sinovo šesto mesto prejela številne čestitke.

»Marsikaj bi lahko bilo drugače, če bi imeli še šest mesecev za testiranje opreme. Na koncu je šlo vse za las. Zlomil se mu je jambor, nato je zmanjkalo vetra za testiranja, zato smo prijavili opremo, ki ni bila preizkušena. Na zadnji regati je jadral z novim jadrom za lahek veter, za katerega sploh nismo vedeli, ali se ujema z jamborom,« je Vasilijeve težave opisal oče Stanislav Žbogar, ki je bil njegov prvi trener. »Tvegal je in šel popolnoma levo, kar ni bilo najboljše, saj bi bilo boljše na desni. Kljub temu je dosegel več, kot sem pričakoval. Res je, da sva z Vasilijem v javnosti večkrat govorila o zlati kolajni, a to je edino normalno. Kaj drugega bi lahko napovedala, če je pa že osvojil bronasto in srebrno kolajno? Morda četrto mesto? Ne, v takšnih razmerah si želiš samo zlata ali vsaj kolajno. Kljub temu je naša realnost uvrstitev med deset, čeprav moraš vedno sanjati kolajno, saj je drugače bolje, da ne greš na olimpijske igre.«

Mama in oče sta si olimpijske igre ogledala doma, saj je Vasilijev urnik preprosto preveč natrpan. Ko vstane, se mora najprej dobro najesti. Nato s kolesom opravi od 60 do 70 kilometrov, za nagrado pa ga znova čaka obilen obrok. Sledi trening z barko in delo v telovadnici, seveda z vmesnim prehranjevanjem. Za konec si privošči še razgibavanje v bazenu, temu pa sledi nov bogato obložen krožnik. »Tega garanja nisem mogla več gledati, zato sem možu po dveh dneh rekla, da greva domov,« je kratko druženje s sinom v času pred olimpijskimi igrami opisala mama Dragica Žbogar. »V Valencio sva mu peljala avtodom, s katerim se je nato odpravil v London. Z možem sva hitro videla, da sva mu v napoto.«

Vasilij se je letos na pot odpravil 5. januarja. Vmes je bil doma le dvakrat za nekaj dni. »Je kot cigan, ki je vedno po svetu in doma sploh ne zna živeti. Vedno, ko je doma, misli, da je na počitnicah,« pravi oče. Družina Žbogar stike ohranja predvsem prek Skypa. »Vprašal je, ali imamo hladno zidanico, kar se bo vanjo zaprl za deset dni in ne bo nič jedel. Prehranjevanje je zanj postalo muka, hrana pa mu že povsod leze ven,« se je nasmejala mama. Zakaj se mora Vasilij v času tekmovanj toliko basati, je razložil oče: »V razredu laser je moral vseskozi držati 80 kilogramov, kar je bilo težko, saj meri več kot 190 centimetrov. Ko je presedlal v razred finn, so bile zahteve drugačne. Moral se je zrediti za 20 kilogramov, a teh 20 kilogramov je moralo biti 20 kilogramov mišic. Napori so bili hudi. Niti sam ni pričakoval, da bo v razredu finn toliko garanja.«

Za spremembo se je odločil, ker se je zasitil z dosežki v razredu laser ter zaradi kritik, da nekaj veljajo le uspehi v razredu finn. »Mnogi so ga zbadali, da ne jadra v kraljevskem razredu, s čimer so njegove dosežke razvrednotili. Vsi so govorili, da je razred finn za težkokategornike, da je to veliki in kraljevski razred… Toda drugje teh izrazov ne poznajo, saj so razredi enakovredni,« je z več žara v glasu začel govoriti oče Stanislav, ki je po olimpijskih igrah v Sydneyju opustil sinovo treniranje in začel iskati mednarodne strokovnjake. S tem ni imel težav, saj je Vasilija obkrožil z vrhunskimi trenerji. Bolj ga moti negativno slovensko okolje in slabo delo Jadralne zveze Slovenije, katere predsednik je bil pred leti tudi sam. »Trenutno je vse v razsulu in ni denarja. Če bomo zvezo dvignili na višjo raven, bo veselje delati in bo zraven tudi Vasilij.«

Najboljši slovenski jadralec se bo domov vrnil kar sam z avtodomom, zadaj pa bo pripel še prikolico s tekmovalno barko. Danes zvečer ima že rezerviran trajekt v Portsmouthu, na francosko obalo pa bo prispel jutri zgodaj zjutraj. Nato ga čaka še 1500 kilometrov vožnje po cesti, v domači Izoli pa ga pričakujejo v sredo. »Karta za trajekt stane 570 evrov. Tudi drugače je ogromno potovanj in logističnih zalogajev. Stroški so veliki. Predvsem je draga oprema. Celotno plovilo stane 20.000 evrov. Barka je nekje 14.000 evrov, jambor je 4000 evrov, zraven so še jadra, ki jih je treba največkrat menjati,« je stroškovni prerez naredila mama Dragica, ki je dodala: »Vsak misli, da je jadranje turizem, pa ni.«