Tri metre dolgo in devetsto kilogramov težko vozilo uradno nosi precej pusto ime Marsovski znanstveni laboratorij ali MLS, zato so mu nadeli vzdevek Curiosity (radovednost ali radovednež).
Vozilo bo namreč na Zemlji najbližjem planetu skušal izvedeti marsikaj, predvsem, ali so na Marsu kadar koli v preteklosti obstajali pogoji za življenje.
Sedem minut groze
Ameriška vesoljska agencija Nasa je zelo ponosna na 2,5 milijarde dolarjev vreden projekt. Njen štiriinpolurni televizijski program ob prihodu vozila na Mars bodo med drugim prenašali na velikem zaslonu na osrednjem newyorškem trgu Times Square. Vendar pa bo to za znanstvenike, ki sodelujejo pri projektu, tudi čas, ko si bodo grizli nohte. Zaradi teže in velikosti vozila je namreč morala Nasa iznajti nov način pristanka na Marsu. Tisti, ki so ga pred slabimi desetimi leti uporabili pri petkrat lažjih vozilih Opportunity in Spirit, ne pride v poštev. Odločilnih bo sedem minut, ko bo ves pristanek upravljal vnaprej programiran računalnik na plovilu, medtem ko bodo znanstveniki v negotovosti čakali, ali je manever uspel. Zaradi tega so proces pristanka poimenovali "sedem minut groze".
Računalnik na sondi z vozilom bo najprej upravljal let skozi Marsovo atmosfero in jo usmeril proti želenemu mestu pristanka v kraterju Gale, kjer je najnižja točka na planetu. Nato se bo razprlo padalo s premerom šestnajst metrov, ki bo upočasnilo padanje, prižgala se bo tudi kamera, ki bo snemala pristanek. Poldrugi kilometer nad površjem se bo padalo ločilo, prižgalo se bo osem raket za nadzor približevanja površju. Ko bo sonda tik nad njim, se bo vozilo iz nje na površje planeta spustilo na najlonskih vrveh, kar so poimenovali vesoljski žerjav. In ko bo Radovednež enkrat na tleh, bo sonda odletela kakšnega pol kilometra stran in strmoglavila.
Življenja ne bo iskal
Radovednež bo imel štiri glavne naloge: ugotavljal bo, ali so na Marsu kdaj obstajali pogoji za življenje, preučeval bo atmosfero in sestavo tal ter prispeval pomembne podatke za morebitno človeško odpravo na Mars, ki jo v ZDA načrtujejo nekje čez četrt stoletja. Prve podatke so pravzaprav že pridobili. Radovedneža so namreč izstrelili novembra, med petsto milijonov kilometrov dolgo potjo na Mars pa je meril stopnjo sevanja zunaj in znotraj vesoljske ladje. Sevanje v vesolju, kjer ni zaščite atmosfere, je ena od nevarnosti za astronavte na daljših potovanjih.
Ne bo pa vozilo neposredno iskalo samega življenja na Marsu. "Če bi naleteli na trilobita ali na dinozavrovo kost, bi bilo seveda vse precej jasno. Toda če se je na Marsu kdaj razvilo življenje, so bili to verjetno mikroorganizmi. Nimamo pa še tako majhnih inštrumentov, da bi jih lahko poslali na Mars in tam neposredno opravili meritve," pravi Nasin znanstvenik Steven Lee. Bo pa imel Curiosity za številne meritve vendarle na voljo pestro paleto inštrumentov. Med drugim ima tri sisteme kamer, inštrumente za analizo na daljino vključno z laserjem, robotsko roko in naprave za analizo ozračja in vzorcev tal, kamor lahko vrta in koplje.
Za eno marsovsko leto dela
Robotsko vozilo bo pristalo v kraterju Gate, deset kilometrov od vznožja gore Sharp, ki se dviga pet tisoč metrov nad površjem. Kraj je bil izbran na podlagi več kriterijev. Eden je ta, da sta krater in gora idealna za sklepanje o geološki zgodovini planeta. Drugi je ta, da so pretekle robotske misije na Mars ugotovile, da je imel planet v preteklosti mokre površine in da je vznožje gore primerno za raziskave.
Po pristanku bodo z ukazi z Zemlje sicer najprej preverili delovanje vseh mehanizmov, nato pa se bo Radovednež podal po površju planeta s povprečno hitrostjo trideset metrov na uro, premagoval pa bo lahko do 75 centimetrov visoke ovire. Robotsko vozilo bo na Marsu predvidoma delovalo najmanj 687 dni ali eno marsovsko leto, lahko pa da bo ta čas precej daljši, kot se je zgodilo s prejšnjimi vozili, ki jih je na Mars pošiljala Nasa.