Staro glasbo je mogoče študirati marsikje po Evropi, dodiplomsko tudi v Sloveniji. Kaja Kapus se je za Trossingen odločila iz več razlogov: najprej zaradi profesorja Wernerja Matzkeja in drugih vrhunskih glasbenikov profesorjev na oddelku za staro glasbo, ugodni so tudi pogoji za študij in delo. Ob Trossingenu so najbolj znani glasbeni centri za staro glasbo še v Baslu, Haagu, Barceloni, drugače pa imajo ali ustanavljajo oddelek za staro glasbo zdaj že na vsaki visoki šoli za glasbo v Evropi. Na ljubljanski akademiji je zadnja tri leta mogoče študirati kljunasto flavto in čembalo kot glavna predmeta, za stranski predmet pa si lahko študentje izberejo tudi lutnjo.

Nagovor sodobnemu človeku

Stara glasba je v širši glasbeni kontekst umeščena na podoben način kot antična dramatika v širši literarni kontekst, na primer Sofoklejeva Antigona v svetovno dramsko produkcijo, meni Kaja Kapus; podobno pomembno mesto v operni zakladnici med Mozartovimi, Verdijevimi in drugimi operami ima Purcellova baročna opera Dido in Enej, ki so jo v minuli sezoni uprizorili v SNG Opera in balet Ljubljana, izvedla in posnela pa jo je tudi Vokalna akademija Ljubljana, kjer je Kapusova sodelovala v manjšem baročnem ansamblu. Po njenem mnenju pri spodbujanju historične izvajalske prakse ne gre le za natančno posnemanje tedanjega načina izvajanja, ampak s približevanjem po teoretični in praktični plati glasba znova dobiva svoj pravi značaj, ki se je z "modernizacijo" zameglil: "Prav je, da tej glasbi vrnemo, kar ji je bilo vzeto. Ob tem pa ne ostajamo slepo ujeti v posnemanju preteklosti, saj nagovarjamo današnjega človeka."

Poustvarjanje je sicer dobro in potrebno, toda k podmladku, novim poustvarjalcem prispeva le po kapljicah in še to posredno, še razmišlja Kapusova; navsezadnje delovnih mest za področje stare glasbe v Sloveniji ni in jih bo treba šele ustvariti, biti samostojni umetnik na tem področju pa je praktično neizvedljivo: "Čedalje več nas je, ki smo se v tej glasbi našli in ki po Evropi nabiramo znanje. Znanje je začetek za rast, posredovanje znanja pa prinaša nadaljevanje; kot se je začelo s kljunasto flavto in čembalom, bi se moralo tudi z drugimi inštrumenti. Le tako bi lahko ustvarili soliden temelj za nadaljnje delo."

Prihodnost glasbenikov, ki se ukvarjajo s staro glasbo pri nas, ni rožnata že zato, ker jih je še vedno peščica, čeprav je zanimanja čedalje več. Baročno glasbo so v Sloveniji vedno igrali in poslušali, navsezadnje imamo dva izjemno močna festivala stare glasbe, Festival Brežice in Festival Radovljica, ki se lahko umetniško kosata z najboljšimi tovrstnimi v svetu. Ob tem pa je vprašanje, ali bo počasi dovolj glasbenikov za en konkreten slovenski baročni ansambel, ki bi lahko kompleksno in sistematično zastavil svoje delo. Poznavalci pravijo, da je ta trenutek glasbenikov za večji baročni ansambel, ne pa tudi za celoten orkester. Za zdaj orje ledino le komorna zasedba musica cubicularis, ki jo vodi Domen Marinčič, tudi umetniški vodja Festivala Radovljica; prav on je pred časom v sodelovanju z ZRC SAZU zasnoval tudi prvi specializirani cikel stare glasbe pri nas, Harmonia Concertans.

Po Marinčičevem mnenju je na svetovnem prizorišču klasične glasbe v zadnjih dveh desetletjih stara glasba pravzaprav postala del mainstreama. To ne preseneča, saj se je večina klasičnih glasbenikov že prej ukvarjala s starejšim repertoarjem. A stara glasba naj bi dajala še nekaj več, predvsem izvedbe na zgodovinskih inštrumentih, ustrezne izvajalske tehnike in upoštevanje ugotovitev zgodovinske izvajalske prakse in estetike. Zdaj obsega kar vso glasbeno zgodovino od rekonstrukcij glasbe, ki je starejša od najzgodnejših ohranjenih zapisov, do glasbe iz tridesetih let dvajsetega stoletja, izvedene na glasbilih iz tistega časa. "A vsak kolikor toliko pozoren poslušalec lahko hitro ugotovi, da je historičnost le navidezna, da zvočni rezultati sploh ne zvenijo starinsko in da so najtesneje povezani prav s trenutno estetiko. To je najbolj očitno, če današnje 'historicistične' izvedbe glasbe z začetka 20. stoletja primerjamo s posnetki, ki so nastali v tistem času. Zato stare glasbe ni smiselno presojati po kriterijih imaginarne avtentičnosti, temveč jo je bolje poslušati kakor vsako drugo glasbo - z odprtimi ušesi," je prepričan Marinčič.

"Ene same glasbene resnice za poslušalce in izvajalce ni. Iščemo lahko le sredstva, ki so bolj ali manj primerna za čim boljšo predstavitev glasbe različnih vrst in obdobij v današnjem času. Izvajanje stare glasbe je namreč podobno prevajanju. Čeprav se pomen izvirnika vztrajno izmika, glasbeno govorico nekega časa poskušamo prevajati v drug čas in drugačen govor. Ne prevajamo črk in besed, temveč pomen in občutje te govorice," pa dodaja Katarina Šter, sodelavka Muzikološkega inštituta pri ZRC SAZU. Poslušalec lahko postane pozoren na to, da je neka glasba drugačna od ("klasične" ali katere druge) glasbe, kakršno sicer pozna. "Starinska" ali "eksotična" patina, ki jo ponujajo historična glasbila, posebne zasedbe ali celo kostumi (v besedilnem prevodu bi takšno patino imela kakšna namenoma starinsko obarvana beseda), poslušalca lahko pritegne in naredi bolj občutljivega za različne glasbene odtenke, obogati pa tudi njegovo poslušanje vsakršne glasbe. "Tako se danes 'stara' in 'nova' glasba pri poslušalcih in izvajalcih srečujeta nekje na sredi v prevodu; kar je v prevodu izgubljeno, se, upajmo, obogati v vsakokratnem novem kontekstu," meni Šterova.

Tisoč let glasbe

Festival Radovljica, ki se začenja danes in bo potekal do 19. avgusta, bo letos že tridesetič zapovrstjo. Ta dva festivala stare glasbe sta pri nas edina priložnost srečanja s to glasbo, kajti samostojni koncerti so redki. Na radovljiškem festivalu se trudijo "ostati zvesti izvirnemu konceptu stare glasbe kot (zdrave) alternative v klasični glasbi."

Spored obsega že tisoč let glasbene zgodovine, od srednjeveških koralnih spevov do sodobne glasbe in improvizacije v raznih slogih. Toda zagotovo to niso ravno "mainstream koncerti": solistični recital na klarinetu, večer samospevov s pevcem, ki se spremlja sam, orgle štiriročno, celovečerni koncert improvizirane glasbe v poznobaročnem slogu ali zasedbo s pevcem, lutnjo, violino in saksofonom... Marinčič ob tem dodaja: "Večina poletnih festivalov se je distancirala od nekdanjega razmeroma neformalnega druženja glasbenikov in spontanega muziciranja zunaj napornih koncertnih turnej. Festivali so se spremenili v prestižne prireditve, ki se podrejajo komercialnosti." Ravno zato v Radovljici iščejo drugačne poti in letos je kar polovica koncertnih sporedov nastala posebej za jubilejni festival.