Medtem ko so njeni prijatelji že pred zadnjimi streli govorili o zanesljivi kolajni, je bila ona previdnejša. "Od prvega do zadnjega strela sem se tresla, vpila bravo za vsako desetko. A prav do zadnjega strela se nisem upala veseliti, kajti dokler tekmovanja ni konec, ni še nič dobljenega. Po zadnjem strelu pa se je začelo veselje, a v slovenskem slogu sem takoj pomislila: joj, zakaj ni bila srebrna, da bi tako kompletirali zbirko olimpijskih kolajn, v kateri manjka le še srebro," je priznala Metka, ki je s prijatelji seveda nazdravila s šampanjcem: "Verjetno bi ga pili tudi, če ne bi bilo kolajne, kajti bilo je pasje vroče. Vsekakor bi nazdravili tudi četrtemu mestu, čeprav je takšna uvrstitev na velikih tekmovanjih velik neuspeh."
V živo si je Rajmondov nastop na olimpijskem prizorišču ogledala le v Atenah leta 2004, a ji je grška prestolnica ostala v slabem spominu. "Spremljala sem ga s tribune tako v kvalifikacijah kot v finalu. Rajmond je takrat tudi zaradi sodniške napake osvojil četrto mesto. Američan Emmons je zadnji strel poslal v tarčo Avstrijca Planerja, a so sodniki ocenili, da je vanjo zadel slednji. Planer je tako osvojil bron, le 0,2 kroga pred Rajmondom, ki je ostal brez odličja," se spominja Debevčeva žena.
Svojega moža je obiskala tudi pred začetkom olimpijskih iger v Londonu, ko tamkajšnje strelišče še ni bilo na razpolago za treninge. "Zato se mi je lahko Rajmond popolnoma posvetil. Sva oboževalca evropskih mest in tudi počitnice pogosto preživljava v velikih mestih, v katerih raziskujeva njihova stara jedra. Zato sva se lahko v dneh, ko ni treniral, potepala po Londonu," pojasnjuje Metka, ki pa je po nekaj dneh zapustila prizorišče iger. "Pred tekmovanjem in med njim je stoodstotno zbran in osredotočen na strelstvo, saj se vedno trudi profesionalno opraviti svoje delo. Ne bom rekla, da bi ga s svojo prisotnostjo ovirala, ampak se mi ne bi mogel povsem posvetiti. Zato sva se pač odločila, da v času OI ne bova skupaj," opisuje glavni razlog za začasno "ločeno življenje" in navaja še enega: "Ne maram takšnih adrenalinskih športov, kot je navijanje, kajti pri tem zelo trpim. Zato bi se temu najraje izognila, a venomer ne gre."
Takoj po uspehu v Londonu mu je poslala dve sporočili (čestitki) po mobilnem telefonu, prvih nekaj ur po bronasti kolajni pa nista govorila po telefonu. "Moj telefon je ves čas prižgan in je skoraj pregorel od klicev in čestitk prijateljev in medijev. Ni nobene potrebe, da bi se takoj po nastopu slišala, ampak kasneje, ko se stvari vsaj malce umirijo. V vsakem primeru pa Rajmond zelo dobro ve, da smo družinski člani njegovi najbolj zvesti navijači, ki smo z njim tako v dobrem kot v slabem. Prav tako se zaveda, da mislimo nanj in da mu ne zamerimo, če nas takoj in prve ne pokliče. No, on verjetno nikogar ne pokliče, ampak drugi njega," o urah po uspehu pripoveduje soproga Metka.
Na strelski črti Rajmond deluje neverjetno mirno, je "hladen kot špricer", v zasebnem življenju pa se zna tudi krepko razjeziti. "Tudi v zasebnem življenju je miren, zbran in premišljen, po drugi strani pa zelo družaben. Do ljudi, ki jih ne pozna, je sprva malce zadržan, a se sčasoma le odpre. Lahko bi rekla, da je drugačen, kot smo nekateri drugi. No, družinski člani ga znamo včasih spraviti tudi na 'visoke obrate'," svojega moža opisuje Metka.
Tudi na vprašanje, ali lahko razkrije vsaj kakšen recept, kako ga razjeziti, odgovarja: "Je človek točnosti in natančnosti, takšen pa je tudi njegov šport - strelstvo. V strelstvu je pač tako: če ni desetica, je devetica, če ni desetica, pa ni uspeha. Rajmonda lahko spraviš iz tira prav pri točnosti in natančnosti. Recimo, da ne prideš točno ob dogovorjenem času, kakšne stvari ne definiraš natančno ali pa si premalo natančen pri kakšni zadevi. A v družini smo ga že malce navadili na to, da je drugače, če gremo denimo na izlet. Če se dogovorimo za odhod ob devetih, se on želi točno držati tega, za nas pa lahko to pomeni petnajst minut ali tudi pol ure kasneje. Potem ga malce zbadamo in se šalimo na njegov račun in včasih nam ga uspe razjeziti."
V podobnem stanju je bil tudi pred časom, ko so mu vdrli v trgovino s strelskim orožjem in opremo: "Bil je pretresen, zelo pretresen. A ni ga skrbela materialna plat, čeprav so nama ukradli tudi avtomobil in trgovinsko blago, brez katerega jaz kot prodajalka v trgovini ne morem delati in živeti. Skrbelo ga je, kako bo nadomestil svojo tekmovalno puško, na kateri je imel kopico delov in pripomočkov, ki jih sploh ne proizvajajo več." Dokler niso prišli policisti in kriminalisti, Rajmond in Metka seveda nista smela vstopiti na prizorišče vloma (ropa): "Najbolj ga je skrbelo, da je morebiti ostal brez strelske opreme za tekmovanja. Predvsem brez jopiča in hlač, kar pa bi bilo nenadomestljivo.
Nov strelski jopič sicer že ima pripravljen, ampak je še pretrd. Ni še uležan, oblikovan po njegovem telesu. Rajmond je bil zelo na trnih, a smo se hitro začeli tolažiti s tem, da je najpomembneje, da smo kljub ropu lahko srečni, da smo živi, zdravi in uspešni. To pa je v življenju najpomembneje."
