Tiskovni predstavnik SŠK dr. Andrej Saje je v Odmevih (24. julija 2012), obračajoč se na ražnju novinarskih vprašanj, na koncu vendarle priznal, kar smo v Dnevniku razkrili 7. maja letos: da rimske zahteve, povezane z očetovstvom, vendarle obstajajo. (Med drugim je dejal: "Pogovori so potekali med nadškofom Uranom in Svetim sedežem. Gre za vprašanje očetovstva.") Ker pa nadškof Uran očetovstvo odločno zanika, bo tako Saje najbrž kmalu vse pojasnjeno in upokojeni nadškof se bo lahko vrnil v domovino. Ko bo torej odstranjen ta neljubi "komunikacijski šum", bo po Sajetovo vse lepo in prav. Vsega hudega bodo krive zlonamerne govorice, mediji bodo upravičeno grdi in zli in "nelagodja", kot so tudi zunaj meja domovine odmevajočo zaušnico Rima slovenski katoliški cerkvi poimenovali na ljubljanskem nadškofijskem ordinariatu, bo konec. Pa ne bo.

Nuncijeva ostrina

Ker obstajata še dva "šuma" v komunikaciji, ki ju je težje "razjasniti", saj nista posledici občasnih, temveč stalnih, sistemskih motenj. Do nesporazumov, ki so običajno posledica "komunikacijskih šumov", ves čas prihaja na relaciji med necerkvenimi mediji in vodstvom katoliške cerkve oziroma SŠK: tu zelo pogosto "šumi" zaradi cerkvene nepripravljenosti za nepogojevani, odprti dialog. Ta "šum" pa še malo ni naključen. Je namreč posledica najpomembnejšega in najbolj razdiralnega "komunikacijskega šuma": med vodstvom slovenske Cerkve in njihovo resnico o sebi, med cerkveno željo po javni podobi, ki bi bila skladna z njenim temeljnim poslanstvom, učenjem in širjenjem evangelija, in podobo, ki jo dnevno izrisuje s svojim izmikavim, nedoslednim in etično vprašljivim ravnanjem, ki ga uokvirja nenehno prikrivanje lastnih grehov namesto iskrenega priznavanja in prevzemanja odgovornosti zanje. K odgovornosti je škofe le nekaj dni pred izbruhom afere (30. junija) znova pozval tudi nuncij Juliusz Janusz, ki je na Radiu Ognjišče dal za vatikanskega diplomata nenavadno ostro izjavo. "Priporočila so dobili škofje, zato vedo, kaj bi morali storiti. Bila je apostolska vizitacija iz Rima, kjer so vse videli in preučili. Ljudje se čudijo temu, zakaj se tisti, ki so bili odgovorni za to situacijo, ne čutijo odgovorne. To pa morajo rešiti škofje in ne nuncij," je bil poveden msgr. Janusz.

Spomnimo: neverjetnih razsežnosti mariborskih grehov slovenski javnosti ni razkrilo vodstvo slovenske Cerkve, na primer mariborski nadškof Kramberger, temveč italijanski tednik Espresso (januarja lani). Še po tem razkritju so v Cerkvi potrebovali kar nekaj časa, da so doumeli, da škandala ni (več) mogoče skriti in da morajo informacije o dogajanju in odgovornosti zanj odmerjati z več posluha tudi za cerkveno, ne le za laično javnost. Še posebej potem, ko so začeli zoprna vprašanja postavljati tudi nekateri patri in duhovniki, nekakšna "opozicija resnice", kar je bilo dotlej nezamisljivo. A v vodstvu še vedno niso razumeli, da gre zares. Zahteve po polni resnici in polni odgovornosti za storjeno so minimizirali, kolikor in dokler je bilo mogoče. Jasno je, zakaj; zaradi svoje, nikakor zanemarljive vloge v škandaloznih mariborskih početjih: pri soodločanju o finančnem hazardiranju, opustitvi nadzora, prikrivanju finančnega stanja Rimu, služenju s pornografijo.

Prikrivanje in zamolčevanje

V tem duhu so ravnali tudi, ko sta Delo in Dnevnik maja letos razkrila, da je Rim upokojenima nadškofoma Krambergerju in Uranu naložil, naj opustita vse javne pastoralne funkcije in se umakneta v zasebnost prvi zaradi objektivne odgovornosti za mariborsko sramoto, drugi zaradi moralnih vprašanj, povezanih z domnevnim očetovstvom. Slednje so na novinarski konferenci vodstva SŠK 8. maja zanikali z vsemi piarovskimi kanoni, ne da bi ob tem postregli s celovito, nepotvorjeno resnico. Dekreta iz Rima SŠK ni dobila, so vztrajali (kot da je to edina možnost, da metropolit izve, zakaj njegov predhodnik ne sme več javno birmati in obhajati). Preprosto vprašanje, ali je nadškof Stres kot Uranov nadrejeni o tem vendarle govoril z nuncijem ali Uranom, so gladko preslišali. Pod težo medijskih razkritij (na primer novice, da se upokojena nadškofa nista umaknila v zasebnost takoj po svoji predčasni razrešitvi v skladu s kanonom 401, kot so najprej trdili v Cerkvi, temveč kasneje) so vendarle priznali, da so o popolnem umiku nadškofov iz SŠK odločili šele na seji SŠK tik pred srečanjem s predsednikom države Türkom 26. aprila. Več kot povedne podrobnosti, da sta bila oba nadškofa kot gosta srečanja s predsednikom, ki se je letos odvijalo v prostorih nadškofije, že napovedana, kajpak spet niso komentirali. Še manj se jim je zdelo vredno odgovoriti na vprašanje, kaj bi bilo vendar narobe, če bi se tega srečanja upokojena nadškofa udeležila. Brez odmeva je ostalo tudi dejstvo, da so celo nadškofa Krambergerja, ki bi oktobra 2011 dopolnil 75 let to bi mu omogočilo, da zaprosi za upokojitev po redni poti razrešili predčasno, zaradi zmanjšane sposobnosti zaradi zdravstvenih "ali drugih tehtnih razlogov". Na oba je tako legla teža neizmer(je)ne krivde.

Cerkvena informacijska megla, ki je le razpihovala govorice, je bila v hudem nasprotju z dostopnostjo do uradnih informacij, zato smo jo na Dnevniku poskušali razkaditi z dodatnimi, konkretnimi vprašanji, da bi nekako le vzpostavili vsaj temeljno zaupanje med vodstvom RKC in mediji ter da ne bi več ugibali, ampak vedeli. Da na vsa vprašanja morda na nadškofiji ne smejo odgovoriti zaradi notranjih cerkvenih pravil, bi ob jasni navedbi razlogov (če bi šlo za poseg v intimnost vpletenih, za navodila Svetega sedeža ali kaj drugega) razumeli in upoštevali. Vodstvu SŠK smo v želji, da bi bili jasni, zastavili blizu trideset vprašanj. V luči vsega, kar o umiku obeh nadškofov vemo danes, so kljub temu, da so povečini ostala neodgovorjena do danes, na novo aktualna. S časovne distance je namreč še jasneje, da sta temeljna kamna cerkvene komunikacijske strategije prikrivanje in zamolčevanje.

Neposredna vprašanja

Cerkveno vodstvo smo tedaj vprašali, ali in kdaj sta bila nadškofa seznanjena z zahtevo po umiku v zasebnost in ali so nuncija ali nadškofa Urana kaj povprašali o obstoju dekreta oziroma navodil iz Vatikana, saj preprosto ni verjetno, da bi o tako pomembnih zadevah nuncij ne govoril z nadškofom Stresom, ta pa ne z nadškofom Uranom. Ali bosta upokojena nadškofa morda morala v kakšen samostan, nas je še zanimalo. In ali je pomožni ljubljanski škof Anton Jamnik zavajal duhovnike, ko jim je dal ob neki priložnosti vedeti, da navodilo iz Rima o umiku v zasebnost dejansko obstaja. (O domnevnem Jamnikovem nastopu je na novinarski konferenci javno govoril Delov novinar Dejan Karba.) Nadalje smo spraševali, kaj sploh pomeni umakniti se v zasebnost; domnevali smo, da lahko na takšno načelno, teoretično vprašanje brez kakršnih koli zadržkov odgovori vsak doktor teologije. Za pojasnila smo prosili tudi v zvezi z nenavadno Uranovo izjavo (takšna se je zdela tedaj; zdaj je precej jasna), ki so jo na že omenjeni novinarski konferenci prebrali brez njegove navzočnosti, čeprav bi bila ta skupaj z odkritimi pojasnili zagotovo najbolj v prid "pomiritve" javnosti.

Begalo nas je naslednje. Nadškof Uran je v tej izjavi zapisal dve trditvi: da so "kasneje prišle strožje zahteve, povezane z očetovstvom, kakor navaja članek v ljubljanskem Dnevniku (...)" in da so "domneve o mojem očetovstvu neutemeljene". Ker v Dnevniku nismo zapisali, da so iz Vatikana "prišle strožje zahteve", smo prosili za pojasnila, kako naj izjavo razumemo, kaj pravzaprav msgr. Uran zatrjuje in kaj zanika. Vnovič nas je tudi zanimalo, zaradi katerega "tehtnega razloga" sta bila nadškofa predčasno upokojena oziroma ali je v obeh primerih šlo za zdravstvene težave. (Na to vprašanje pristojni do danes niso nedvoumno odgovorili.) Kar zadeva razloge za Uranovo upokojitev, se zdi slabo zdravje danes zelo verjeten razlog, a tudi tu ne gre brez dvomov. Msgr. Uran je namreč svoj 65. rojstni dan, imel ga je 22. januarja 2010, v veseli družbi proslavil v šentviških Škofovih zavodih. In vendar ga 24. januarja 2010 ni bilo videti na slovesni ceremoniji v stolnici ob umestitvi njegovega naslednika, kar je bilo najmanj nenavadno. Nadškofa Stresa smo tudi znova vprašali, kaj je res in kaj ne v zvezi z neustavljivimi govoricami o Uranovih domnevnih otrocih. Znova zato, ker smo mu tovrstno vprašanje zastavili že novembra 2010. Med drugim smo ga tedaj vprašali, "ali je očetovstvo ali priznavanje očetovstva kakorkoli vplivalo na Uranov (predčasni) odhod z mesta ljubljanskega nadškofa metropolita". Z današnjega zornega kota, glede na najnovejša pojasnila Cerkve, je bilo vprašanje več kot na mestu. Še posebej, ker je dr. Saje zdaj med drugim povedal, da se je ukrep (sankcija) zoper nadškofa Urana začel načrtovati oziroma izvajati še v času prejšnjega nuncija, temu pa se je v tistem času mandat iztekal; februarja 2011 je bil namreč že imenovan novi nuncij msgr. Janusz. Utemeljeno je torej mogoče domnevati, da vatikanski ukrep, ki zadeva domnevno očetovstvo, in odhod s položaja ljubljanskega nadškofa nista nepovezana.

In kaj nam je tedaj, novembra 2010, odgovorilo vodstvo ljubljanske nadškofije? Nadškof Stres govorice o domnevnih otrocih msgr. Urana zavrača kot "neosnovano obrekovanje" in "nedopustno blatenje" njegovega ugleda, so nam sporočili iz nadškofije. Vprašanje o očetovstvu so ignorirali. Ergo: glede na to, da so tudi iz Rima zahtevali odgovore, povezane z domnevnim očetovstvom, je upravičeno vprašanje, ali niso tudi v Rimu nagnjeni k obrekovanju in blatenju visokih slovenskih klerikov. Ali pa je dovoljeno zmerjati le slovenske medije?

Manever mimikrije

Kakorkoli, odgovorov na zastavljena vprašanja nismo nikoli dobili. Z aroganco, s katero se je v preteklosti Cerkev pogosto odlikovala, ko je šlo za razkrivanje bolečih cerkvenih dogajanj, so nam odgovorili, da so že vse povedali 8. maja. Kar je bil seveda le prozoren izgovor za nadaljnji molk. A molčali so lahko le, dokler ni naposled prekipelo enemu od župnikov, ki je udaril po mizi z resnico.

Priljubljeni upokojeni nadškof mora iz Slovenije po nalogu rimske kongregacije za škofe, je šentjakobski župnik Vlado Bizant sporočil svojim župljanom in posredno vsej šokirani slovenski javnosti. Med vrsticami je dal vedeti, da je msgr. Urana doletela krivična kazen. Cerkveno vodstvo je tako dobilo novo priložnost, da končno javnosti verodostojno pojasni, zakaj sta bila upokojena nadškofa umaknjena iz javnosti, in še posebej, zakaj mora eden od njiju tisti, za katerega se je doslej domnevalo, da rajši poje, kot špekulira na borzi, in rajši birma, kot se upira avtoritetam za kazen celo zapustiti domovino. Še celo nekdanjemu ekonomu ljubljanske nadškofije Martinu Špingerju, ki si je v devetdesetih privoščil precej resne kršitve cerkvenih moralnih zapovedi, ni bila izrečena tako ostra kazen. Špringerja so "izgnali" le v samostan na Dolenjskem.

Cerkveno vodstvo z nadškofom Stresom na čelu je zapravilo tudi to novo priložnost, da bi popravilo ali pojasnilo dosedanje skrivalnice s svojimi vse bolj razočaranimi duhovniki, verniki in širšo javnostjo. V izsiljeni, prepozni in pomanjkljivi "skupni izjavi" (25. julij) sta Stres in Uran povedala le tisto, česar ni bilo več mogoče skriti: da iz Slovenije odhaja pokorno, po nalogu Rima. Ob tem sta v izjavi po nepotrebnem mahnila po prenašalcih "ponovnih govoric", ki da so sprožile "nemir" in "nezaupanje", in po tistih, ki da so "nelagodje" izkoristili za ponovno izražanje nestrpnosti in predsodkov do katoliške cerkve. Manever mimikrične pretvorbe aktivnega subjekta v žrtev zunanjih, Cerkvi nenaklonjenih sil sicer v Cerkvi pogosto uporabijo, ko je treba skriti moč in (so)odgovornost, a tokrat je bil zares neprimeren. Ne zato, ker kdo ne bi dogajanj izrabil tudi za pritlehno obračunavanje s Cerkvijo, temveč zato, ker tokrat to res ni bilo temeljno vprašanje.

Mediji, tudi šentjakobska Oznanila med njimi, so se zatekli h "govoricam", med katerimi so se mnoge izkazale za dejstva, zgolj zato, ker so jim uradni viri zaprli vrata. Da je zdaj zanikano očetovstvo vendarle igralo neko vlogo v "pogovorih" med Uranom in Rimom (po nekaterih informacijah naj bi bila vir nesporazuma "nejasna" navodila kongregacije za škofe), je uradni tiskovni predstavnik SŠK potrdil šele potem, ko mu ni kazalo drugega, če se ni hotel zaplesti v laž.

Po tankem robu med informiranjem in zamegljevanjem je hodil tudi z zatrjevanji, da se s pojasnili v Cerkvi niso takoj oglasili, ker niso bili seznanjeni s podrobnostmi. Kdo pa jih je sploh spraševal o podrobnostih?! Ali da niso pristojni komentirati odločitev Svetega sedeža. Kot da je navedba dejstev, na primer zakaj, čemu in kam odhaja nadškof, že komentar odločitve. Verjeli bi mu le, če bi jasno in odkrito povedal, zakaj o tem ne more ali ne sme govoriti. Pričakovanje medijev in javnosti, da bo cerkveni vrh zmogel jasno besedo o tem, kaj se vendarle dogaja človeku, ki so mu tako v Ljubljani kot v Rimu pred časom tako zelo zaupali, da so ga izbrali za ljubljanskega nadškofa, pač ni nekaj, kar je mogoče kar tako obiti, z nekaj papirnatimi "pojasnili".

A jasnost in odkritost, ki se na koncu vedno izkažeta za dobrodejno strategijo, pač nista odlika cerkvenega komuniciranja z javnostjo. Tudi resnica je v Cerkvi, kot kaže, raztegljiva kategorija. Kako si je sicer mogoče razložiti faux pas, ki se je primeril Sajetu ob koncu prej omenjenih Odmevov.

Svarilo

Javnost, ki pač ne pozna dinamike in kronologije dogajanj, je namreč skušal prepričati, da je bil nadškof Uran odvezan javnih pastoralnih dejavnosti in (začasno) poslan v Trst "ravno zaradi tega, da se pomiri javnost, ker so se eni razdelili na facebooku, drugi v drugih medijih...". Tajnik Slovenske škofovske konference je s to trditvijo zamenjal vzrok in posledico in znova zameglil že tako komajda brlečo resnico. Ko je kongregacija za škofe po naših zanesljivih rimskih podatkih sredi letošnjega aprila obema nadškofoma ukazala, naj se umakneta z vseh javnih pastoralnih funkcij nadškofu Uranu je obenem izrekla sporni ukrep , slovenska javnost ni bila prav nič vznemirjena. Za ostro kanonsko sankcijo, ki ni doslej doletela še nobenega slovenskega škofa, sploh ni vedela. O tej kazni za Urana ni bilo govora niti na že omenjeni novinarski konferenci 8. maja, čeprav mu je bila že prisojena! Vznemirjeno javnost je torej lahko v tistem času predstavljal le ozek krog cerkvenih mož, ki so bili s kaznijo seznanjeni, ali ozek krog ljudi, ki jih je domnevno sporno Uranovo početje tako ali drugače prizadevalo. Sajetov zdrs ni bil nobeno naključje, celo nadškof Stres je v intervjuju v Družini (1. avgusta) ponovil, da gre Uran v Trst, da se pomirijo govorice. Pa to še ni vse. Nadškof je bralcem takole mimogrede razkril tudi glavne krivce za Uranovo trpljenje, ki ne le da so javno spregovorili o domnevnem očetovstvu, še Vatikan so nagnali v ukrepanje. In kdo so po Stresu ta peklenska semena? To so "časopisi, ki so pred leti začeli širiti govorice o njegovem (Uranovem) očetovstvu in so ravno s tem sprožili ukrepe Svetega sedeža". Tako, zdaj vemo, kdo prišepetava Benediktu XVI. Slovenski mediji kajpak.

Doziranje, manipuliranje in zamolčevanje resnice nikoli ne prinese "pomiritve" in nikoli ne razreši "nelagodja". Kolateralna škoda prikrivanja in zvračanja pa prej ali slej zadene vse vpletene. In ni tako gotovo, da ima aktualno cerkveno vodstvo še dovolj časa za polno resnico o vseh dogajanjih v slovenski Cerkvi, ki bo prinesla tako želeno katarzo in ponudila priložnost za nov, popolnejši mozaik o kaznovalcih in kaznovanih, o krivih in nedolžnih, o grehu in kazni... Sveti sedež je za zdaj slovensko katoliško cerkev posvaril. To je bistvo primera "Uran".