Krvavi bazen

Na olimpijskih igrah v Melbournu leta 1956 je bila udeležba razmeroma slaba. Kitajci se jih niso udeležili, ker so dovolili nastopati Formozi, zaradi sueške krize so morali pogrešati Libanon, Irak in Egipt, zaradi sovjetskega napada na Madžarsko so v znamenje protesta na igrah manjkali športniki iz Švice, Nizozemske in Španije (čeprav so nastopali na konjeniških tekmovanjih, ki so bila v Stockholmu).

A tukaj bo govor o vaterpolu. Šestega decembra sta se v tekmi, ki je odločala o medaljah, pomerili moštvi Madžarske in Sovjetske zveze. Madžari so bili vedno dobri vaterpolisti in so kasneje osvojili tudi zlato medaljo, tekma, ki se je zgodila le mesec po krvavi sovjetski zasedbi Madžarske, pa je dobila ime Krvavi bazen in po njej so snemali filme. Madžarski hit Otroci slave, Tarantinov dokumentarec Bes svobodnih in avstralski Newsfront. Zakaj je zgodba tako pomembna? Zato, ker so se madžarski tekmovalci doma pripravljali na igre v pravih vojnih razmerah, in čeprav so se hitro odpravili na priprave v tujino, so bili v skrbeh za svoje družine in prijatelje. Sovjeti takšnih težav seveda niso imeli, njihovi vojaki (kakih 150.000 z zavezniki in z 2500 tanki) so krvavo čistili uporno Madžarsko (20.000 mrtvih in 250.000 beguncev).

Na tekmi ni bilo nobenega presenečenja, Madžari so bili veliko boljši in so gladko zmagali s 4:0, na koncu pa so se z nasprotniki še poigravali in jih provocirali. Ob glasnem spodbujanju publike, kakopak. Ko je do skrajnosti sprovocirani ruski vaterpolist Valentin Prokopov razbil arkado najboljšemu Madžaru Ervinu Zadorju, je publika pobesnela. Obkolili so bazen in hoteli obračunati z vaterpolisti Sovjetske zveze. Nekaj časa je kazalo zelo hudo, potem pa je (malce prepozno) prišla policija in rešila prestrašene športnike okupatorske države. Madžari so v naslednji tekmi premagali še Jugoslovane in osvojili zlato, Rusi so bili bronasti. Velik del madžarskih vaterpolistov in strokovnega vodstva se je po olimpijadi preselil na zahod. Ervin Zador, čigar fotografija z razbito arkado je zakrožila po svetu, je recimo postal trener slovitega ameriškega plavalca in legende olimpijskih iger Marka Spitza, ki je v Münchnu 1972 tudi po zaslugi Madžara osvojil sedem zlatih medalj.

Zlati trenutek 1980

Letnik 1980 nosi ameriški televizijski film The Golden Moment. Dramo o ljubezni in športu je posnel Richard C. Sarafian (Vanishing Point), v filmu je mrgolelo solidnih igralcev od O.J. Simpsona do Jacka Palanca, glavni vlogi pa sta odigrala Stephanie Zimbalist in David Keith (Častnik in gentleman). Ona je bila sovjetska gimnastičarka Anja Andrejeva, on Wayne Robinson, ameriški atlet, kandidat za zlato medaljo v deseteroboju.

Glede na to, da film nosi podnaslov Olympic Love Story, so bile stvari logične. Ameriški športnik in sovjetska športnica se zaljubita v času olimpijskih iger v Moskvi. Kar 200 minut dolgo ljubezensko zgodbo so prvič prikazali 25. maja… Kot da ameriški predsednik Jimmy Carter ne bi že 20. januarja zagrozil Sovjetom, da bodo ZDA bojkotirale moskovsko olimpijado, če se vojska Leonida Brežnjeva ne bo umaknila iz Afganistana. Rdeča armada se je namreč napotila v Afganistan za božič leta 1979, v deželi se je naselila na poziv komunistične afganistanske vlade. Napadli so islamske skrajneže, ki so jih bolj ali manj odkrito podpirali Pakistanci in Američani, pa tudi Kitajci. Kljub ljubezenskim obetom iz filma Zlati trenutek je v Moskvi manjkalo kar 65 držav (ZDA, Kitajska, Izrael, Pakistan, Južna Koreja, Zahodna Nemčija, Albanija, Kanada…), čeprav je nastopilo tudi nekaj športnikov iz držav, ki uradno niso prišle v Moskvo; ti so svoj bojkot proti vojni v Afganistanu izrazili tako, da so nastopili zgolj pod olimpijsko zastavo.

Za naslednje igre v Los Angelesu raje niso posneli nobenega filma, pa ni pomagalo, Vzhodni blok je vrnil udarec: poleg Sovjetov so manjkali Poljaki, Bolgari, Čehi, Vzhodni Nemci, Madžari, Vietnam, Laos, Kuba, Severna Koreja, Južni Jemen, Mongolija, Etiopija, Angola, Iran, Libija, že tradicionalno Albanija in jasno Afganistan.

Renato William Jones

Šestinšestdesetletni William Jones ali krajše R. Williams, leta 1972 generalni sekretar svetovne košarkarske organizacije FIBA, je postal ena najkontroverznejših osebnosti v sodobni košarki. Bil je oče sodobne košarke, eden tistih, ki so amatersko košarko spravili na olimpijske igre. Na igrah v Münchnu je bil star že 66 let in seveda bil je zraven na finalni tekmi med ZDA in Sovjetsko zvezo. Devetega septembra 1972 bi pravzaprav moral imeti zgolj revijalno vlogo, podeliti bi moral medalje najboljšim po finalni tekmi.

V košarkaškem spopadu so se torej srečali Sovjeti in veliki favoriti iz ZDA, ki so do takrat osvojili vse olimpijske turnirje od začetka, od leta 1936 v Hitlerjevem Berlinu. Pa ne samo vse turnirje. Američani so od leta 1936 dobili vse tekme, ki so jih odigrali na olimpijskih igrah. Preden so se v bavarski prestolnici pomerili s Sovjeti, so, kajpak, zmagali tudi na vseh predhodnih tekmah olimpijskega turnirja. V svoji predtekmovalni skupini so zmagali sedemkrat, njihovi rezultati so bili nedvoumni: Japonsko so porazili z 99:33, Špance z 72:56, Egipt s 96:31, Brazilijo z 61:54, Kubo s 67:48, Avstralijo z 81:55, rezultat tekme s Češkoslovaško pa se je glasil 66:35. V polfinalu so nato "stresli" še Italijane z 68:38.

Sovjetska zveza na drugi strani ni bila tako prepričljiva, je pa res, da je vse tekme dobila, čeprav se je morala zdelo potruditi, saj sta v njeni skupini nastopili tudi Jugoslavija, ki jo je premagala s sedmimi točkami razlike, in Italija, ki so jo Sovjeti za sabo pustili za trinajst točk. V polfinalu so premagali Kubo, zgolj s 67:61.

Američani so bili torej favoriti, toda že po prvem polčasu so fantje v rdečih dresih in s srpom in kladivom na hrbtih že vodili proti Američanom. Pravzaprav so Sovjeti vodili vso tekmo in tisti, ki so poznali košarko, so vedeli, da gre za prelomno tekmo. Tri sekunde pred koncem je imel ameriški branilec Doug Collins po prekršku dva prosta meta. Enaindvajsetletni mladenič se ni dal zmesti in Američani so na tekmi prvič povedli s 50:49. Tekma naj bi se iztekla, Američani so se že veselili, a sodniki so kljub vsemu dovolili, da se je ura vrnila nazaj na tri sekunde, češ da je rdeča ekipa vmes zahtevala time out. Sovjeti so igro začeli iz outa, a se je ura prekmalu ustavila, zato so (kljub temu, da so se Američani spet noro veselili) ponovili met iz outa izpod svojega koša. Tokrat je sovjetska akcija potekala po zelo natančnem načrtu, čeprav naj bi bile tri sekunde že skoraj premalo za takšno akcijo. Ivan Edeško je izpod svojega koša podal dolgo žogo do visokega Aleksandra Belova, ki jo je sprejel v skoku, s finto izločil dva ameriška centra, ki sta ga pokrivala, in zadel izpod koša.

Američani so se pritožili na vse instance in povsod izgubili. Glavni sodnik tekme, izkušeni Brazilec Renato Righetto, ni hotel podpisati zapisnika, češ da se je o dodatnih treh sekundah odločil kar sam sekretar košarkarske organizacije R. Williams. Williams pa se ni dal zmesti. Kljub temu, da ga je takrat verjetno zasovražila vsa Amerika, je izjavil, da se morajo tudi Američani naučiti izgubljati, čeprav mislijo, da imajo prav. Čez nekaj let je priznal, da ni imel nobenih pooblastil, da se je na tako pomembni tekmi odločal mimo sodnikov. Američani pa po verjetno največji košarkarski tekmi vseh časov niso hoteli sprejeti srebrnih kolajn, tudi zato, ker so trdili, da so bili na vseh pritožbenih stopnjah v večini sodniki iz komunističnih držav.

Jim Thorpe, indijanski profesionalec

Dolgo je veljalo, da smejo na igrah nastopati zgolj amaterji. V zadnjih letih se je to spremenilo tako drastično, da lahko nastopajo celo košarkarji, ki zaslužijo več deset milijonov dolarjev na leto. Leta 1912, ko so nastopali v Stockholmu, pa ni bilo tako. Na olimpijskih igrah je tako v peteroboju kot v deseteroboju zmagal Jim Thorpe, ameriški Indijanec, ki je bil kasneje tudi eden izmed prvih športnih zvezdnikov v ZDA. Ko se ni ukvarjal z olimpijskimi igrami, je bil doma aktiven praktično v vseh moštvenih športih - nastopal je v bejzbolu, ameriškem nogometu, košarki…

A leta 1913 je Worcester Telegram poročal, budna očesa konservativnih športnih funkcionarjev pa prebrala, da je robustni Indijanec kot mlad fant poleti nastopal za Rocky Mount iz Severne Karoline v vzhodnokarolinski bejzbolski ligi. Zaslužil naj bi 2 dolarja na tekmo in 35 dolarjev na teden. Thorpe se je branil, da je bil v letih 1909 in 1910 premlad, da bi razumel, da ne sme dobiti denarja, a ni nič pomagalo. Olimpijski medalji so mu vzeli in ju želeli predati srebrnemu Švedu Hugu Wieslanderju, ki pa ju iz solidarnosti ni hotel sprejeti. Thorpa so od tistih dni vabila v svoje vrste prava profesionalna moštva in s športom je ne samo veliko zaslužil, pač pa postal eden najpomembnejših ameriških športnikov vseh časov.

Po mnogih letih pregovarjanj so osvojeni medalji vrnili Thorpovim otrokom leta 1983, trideset let po njegovi smrti. Razlog je bil strogo pravne narave: pritožba leta 1913 je prišla po pretečenem 30-dnevnem roku. Mimogrede, družini niso vrnili pravih medalj, ker so jih medtem ukradli iz muzeja, kjer so ju hranili. Jim Thorpe, ki je postal po športni karieri hud alkoholik, pa ima v ZDA zdaj celo svoje mesto z več kot 4000 prebivalci Jim Thorpe v Pensilvaniji.

Dopingiral se je s pivom

Za olimpijske funkcionarje je Hans Gunnar Liljenwall človek, ki je uporabljal nedovoljena poživila, za mnoge druge pa človek, ki je enostavno spil pivo ali dve preveč. Na mehiških olimpijskih igrah leta 1968 so švedskemu tekmovalcu v modernem peteroboju Liljenwallu pri pregledu našli v krvi velikih 0,81 promila alkohola. Kasneje se je izkazalo, da je pil, da bi se umiril pri streljanju s pištolo, izjavil pa je, da je spil zgolj dve steklenici piva. Bronasto medaljo, ki jo je osvojil, je moral vrniti. Še več: švedsko moštvo, ki bi sicer gladko zmagalo v ekipnem delu tega tekmovanja, je bilo diskvalificirano.

Sicer pa so bile igre v Ciudadu de Mexicu prve letne igre, na katerih so se resno lotili merjenja nedovoljenih substanc v telesih tekmovalcev, in zato je Hans Gunnar Liljenwall prvi športnik, ki je moral zaradi poživil vrniti medaljo. Če smo še bolj natančni, seveda lahko ugotovimo, da so dopinške teste prvič uporabili na zimskih olimpijskih igrah istega leta v francoskem Grenoblu, a tam niso našli nobenega športnika, ki bi grešil. So bili laboratoriji še preslabo opremljeni ali pa športniki še niso dovolj dobro poznali prepovedanih poživil? V naslednjih letih se je namreč začelo zares. Leta 1972 so v Münchnu odkrili sedem športnikov (štirje so bili dobitniki medalj, ki so jih seveda zato izgubili), v Montrealu jih je bilo že enajst, trije z medaljami. V Moskvi niso odkrili niti enega napačnega vzorca, a kaj, ko so športni zdravniki in biologi ravno takrat odkrili, da lahko športniki uporabljajo testosteron in še nekaj podobnih reči, ki jih testi še niso prepoznali. Tako velja, da so bile igre v Moskvi najbolj "dopingirane" igre vseh časov. V nadaljevanju so izboljšali tehniko in v Los Angelesu odkrili dvanajst kršilcev, dva sta imela medalji. V Seulu je bilo kršilcev deset, štirje so imeli medalje. V Barceloni je bilo pet dopingiranih športnikov, pri kitajski odbojkarici Wu Dan so v krvi našli sledi strihnina. V Atlanti sta bili dve dopingirani športnici, leta 2000 v Sidneyju pa spet kar dvanajst, od tega osem s kolajnami. V Atenah se je število povzpelo na šestindvajset, nekateri niso hoteli oddati testa, ujeli pa so tudi dva zadrogirana konja - tako Waterford Crystal kot Goldfever sta v svojih kategorijah osvojila zlati medalji, ki so ju morali vrniti. V Pekingu se je vse skupaj nadaljevalo z osemnajstimi primeri, spet so nedovoljena poživila odkrili pri veliko konjih, na letošnjih igrah v Londonu pa so do trenutka, ko o tem pišemo, uporabo dopinga dokazali že trikrat.

Popravljene krivice

Jim Thorpe bi letos praznoval 100 let od svojih olimpijskih zmag. Olimpijski komite je vrnil medalje še štirim športnikom, kanadskemu smučarskemu deskarju Rossu Rebagliatiju, ki je osvojil zlato v Naganu, so v krvi našli THC, mu odvzeli medaljo in mu jo nato vrnili, saj THC ni bil na seznamu prepovedanih snovi. Podobno je bilo z Mario Luisa Calle, kolesarko iz Kolumbije, ki je dokazala, da ob osvojitvi bronaste medalje v Atenah v krvi ni imela heptaminola. Beloruska tekmovalca Vadim Devjatovski in Ivan Tihon, ki sta v Pekingu osvojila srebro in bron v metu kladiva, sta ostala brez medalj, ker so v njuni krvi našli preveč testosterona. Ugotovili so, da so v laboratoriju v Pekingu opravili teste brez vseh procedur.

Včasih pač krivice tudi popravijo. Bomo videli, kako bo z Aro Abrahamianom, švedskim rokoborcem v grško-rimskem slogu, ki je na olimpijskih igrah v Pekingu v polfinalu izgubil borbo s kasnejšim prvakom Italijanom Andreo Minguzzijem. Abrahamian in njegov trener sta na vso moč protestirala, zahtevala pregled posnetkov, prepričana sta bila, da je Italijan zmagal zaradi sodniške odločitve. Še več, prepričana sta bila, da je mednarodna rokoborska organizacija do skrajnosti korumpirana in da se je zarotila proti Švedu. Bronasto medaljo, ki jo je osvojil, je Abrahamian sicer sprejel, se rokoval na podelitvi, potem pa svoj bron demonstrativno pustil na sredini borilne blazine in mirno odkorakal. Zaradi obnašanja in obtoževanja (zaradi kršenja olimpijskega fair play duha) so tako njega kot njegovega trenerja diskvalificirali, poslali domov z iger in mu, jasno, odvzeli bronasto medaljo. Po dolgih pritoževanjih na različnih sodiščih so večino kazni švedski rokoborski organizaciji izničili, ostalo je le še to, da švedskemu tekmovalcu Mednarodni olimpijski komite vrne bronasto medaljo, ki jo je nesporno osvojil. Če bi malce poenostavili, rokoborcu nočejo vrniti brona, ker se je grdo obnašal do olimpijskega komiteja. In ko se komite nekaj odloči, težko spremeni svojo odločitev. Jimu Thorpu so vrnili kolajne šele po enainsedemdesetih letih. Treba je vedeti, da gre za pri komiteju za izredno konservativen organ, ki se vedno odloča strogo po pravilih in ki navadno brezpogojno podpre sodnike ali svoje funkcionarje.