Razloži, kako je idejo države, katere namen je zagotavljati osnovne pogoje za dostojanstveno življenje državljanov, v zadnjih desetletjih zamenjala ideja države, ki mora biti, kot podjetja, čim bolj konkurenčna in katere dobički niso namenjeni državljanom, ampak lastnikom kapitala. Sašo Furlan ponuja v tem kontekstu ključen glas kritike in razmisleka sedanjega trenutka in možnih poti naprej.
Od ekonomistov Zbora za republiko in Inštituta Jožeta Pučnika smo lahko slišali, da se nam obeta kataklizma, ker zlato fiskalno pravilo še ni v ustavi. Pričakujemo lahko, da bo to tudi jeseni prevladujoča govorica, ki bo pozivala le še k več varčevanja in trdila, da alternativ ni. Ali obstajajo?
Seveda alternative obstajajo. A niso slišane. Vsak, tudi najmanjši odklon od dogme proračunske vzdržnosti in splošnih neoliberalnih dogem je v prevladujočih medijih diskreditiran kot bebav populizem. Kajti v zadnjih tridesetih letih smo tako rekoč na svetovni ravni priča konsolidaciji dogmatične neoliberalne, neoklasične ekonomije. Ta govorica prevladuje. Sam sem prepričan o nasprotnem. Katastrofa nas čaka, če bomo fiskalno pravilo zapisali v ustavo.
V Sloveniji ni nobene potrebe po tem, saj je javnofinančni dolg precej pod povprečjem EU. Zadolženost gospodinjstev je zelo majhna. Govoriti, da so država in delavci živeli onkraj svojih zmožnosti, je neumnost. Ne drži. Da to ugotovimo, zadošča, da pogledamo katerekoli podatke OECD ali Eurostata. Če je kdo živel onkraj svojih zmožnosti, sta to finančni in zasebni sektor. Kriza izhaja od tam. A to je tipično za kapitalistične krize, ki so krize zasebnega sektorja.
V Sloveniji smo imeli največjo akumulacijo dolga po letu 2004, ko se je začel gradbeni in nepremičninski bum. Slovenske komercialne banke so se na veliko zadolževale v tujini in kredite plasirale naprej slovenskim podjetjem. Edina, ki so v Sloveniji prekomerno zadolžena glede na evropsko povprečje, so slovenska podjetja. Po letu 2008, ko je prišlo do svetovne gospodarske krize, je nastopilo reševanje bank. Povsod, v Ameriki, v Evropi, v Sloveniji. Javni dolg se je močno povečal, ker se je pretok kreditov iz tujine do slovenskih komercialnih bank ustavil. Intervenirala je država, ki je sposojena sredstva iz tujine sama plasirala kot depozite v domače komercialne banke. Tedaj je narasel javnofinančni dolg do sedanje mere. A ni velik, po nobenih standardih.
Trenutno znaša 48 odstotkov, nemški javni dolg je preko 80 odstotkov. Govorimo o deležu glede na bruto domači proizvod. Kaj se s tem deležem zgodi, če vlade sledijo rigidni politiki zmanjševanja javne porabe, ki je sestavni del BDP?
Na kratki rok je v recesiji vsakršno krčenje javne porabe iracionalno, tudi z vidika kapitala. Kratkoročno namreč to avtomatično povzroči zmanjšanje BDP. Ker je javni dolg sestavni del BDP, njegov delež avtomatično naraste. Ker se zmanjša poraba, se zmanjšajo tudi prihodki, iz katerih se ta dolg odplačuje. Če pride zaradi tega do recesije, narastejo donosi na državne obveznice, kar pomeni, da je še težje refinancirati in odplačevati dolg.
Evropske politične elite, ki politiko varčevanja vsiljujejo na ravni celotne Evrope, niso neumne. Problem ni v tem, da ne vedo, da delajo škodo. Gre za dolgoročno strategijo, kako uničiti socialno državo, segmentirati delavstvo in znižati stroške delovne sile. V določeni meri gre za kreativno destrukcijo, kot je to poimenoval avstro-ogrsko-ameriški ekonomist in politični znanstvenik Joseph Schumpeter.
Vsaka kriza v kapitalizmu, kot je vedel že Karl Marx, je kriza hiperprodukcije. Do te pride zaradi presežne akumulacije kapitala. Edina možnost, da se zažene nov kapitalistični cikel, je, da se to vrednost uniči. Recesija je orodje reševanja kapitalističnih kriz. Skrčijo se vse proizvodne kapacitete in ustvari velika brezposelnost. Ta pritisne na mezde, ki se znižajo, in s tem se zažene nov cikel.
Glavna paradigma danes je neoliberalna, neoklasična, ki pravi, da je treba celotno javno porabo skrčiti takoj. Druga paradigma, keynesianska, pravi, da je treba oblikovati fiskalne stimuluse in z njimi okrepiti gospodarsko rast, kar bo omogočilo lažje odplačilo javnega dolga. Ker imamo hiperakumulacijo kapitala, je dejstvo, da bi tudi keynesianska paradigma v trenutni situaciji težko delovala. Kapital mora biti uničen, da se zažene nov cikel. A na tej točki se gre vprašati, ali želimo živeti v sistemu, ki terja periodične krize. Te uničijo družbeno bogastvo, ki se ustvari tekom prejšnjih let. Želimo živeti v sistemu, ki zahteva pavperizacijo delavstva, osiromašenje večine prebivalstva? Logični sklep bi bil, da potrebujemo nov produkcijski način. Ne potrebujemo le nove paradigme kapitalizma. Razmisliti moramo o kapitalizmu alternativnih načinih produkcije. Lahko rečemo o socializmu, ki je možna alternativa. In pri tem nisem nostalgičen. Ne želim glorificirati preteklih režimov v Sovjetski zvezi ali celo v Jugoslaviji. Gre preprosto za to, da moramo poiskati neko novo idejo.
O tem se razmišlja. Ena od idej je ekonomija izobilja (economy of plenitude), ki med drugim predvideva krajši delavnik. Vi opozarjate, da grški delavci delajo v povprečju 42 ur na teden, nemški pa 38, v nasprotju z vsemi populističnimi stereotipi. Krajši delavnik, brez nižanja plač, zahteva načrtno idejo o čim širši razdelitvi dobičkov in prihodkov. Ali današnji politični programi ponujajo kaj takega?
Vse to je možno, a glede na trenutna razmerja moči zelo težko. Kakršenkoli redistributiven ukrep, ki prenese družbeno bogastvo od vladajočih razredov k delavskemu razredu ali drugim nižjim slojem, je vsekakor hvalevreden in ga velja podpreti. A to ni dovolj. Razmišljati je treba tudi o preoblikovanju načina produkcije. Treba se je vprašati ne samo, kako prerazdeliti bogastvo, ampak kako ustvariti pogoje za načrtovanje produkcije, ki ne bo temeljila na profitu, ampak bo služila zadovoljevanju družbenih potreb.
Ste lahko konkretnejši?
Govorim na zelo abstraktni ravni. Nima smisla slikati raja na zemlji. Če bi vprašali srednjeveškega meniha, kako bo videti kapitalizem, ga ne bi znal opisati. Podobno težko je danes opisati prihodnji sistem. Moramo razmišljati o alternativah. Na abstraktni ravni lahko rečem, da bi moralo iti za sistem, kjer produkcije ne bi poganjali dobički. Bila bi v skladu s potrebami in zahtevami družbe, ki bi se na demokratičen način odločala, kaj, kako in zakaj ustvarjati.
Je rešitev v radikalnih spremembah? Revolucionarna se zdi danes desnica. So morda spremembe v smeri do ljudi prijazne družbe majhne, ki bodo popravile sistem, ne pa ga revolucionarno spremenile?
Premik proti bolj socialni politiki gotovo ni nujno revolucionaren. A mislim, da bi moral biti ali bi vsaj morali težiti k revolucionarni spremembi sistema kapitalističnega načina produkcije, v katerem živimo. Revolucije se ne dogajajo čez noč. In nedvomno gre podpreti vsakršno, tudi blažjo reformo, ki lahko izboljša položaj delavstva, študentov in drugih progresivnih sil. Revolucionarne in gradualne spremembe se ne izključujejo.
Kdaj je prišlo do tega, da kriza pomeni konec obljube boljšega življenja? Od leta 1954 je veljalo, da bo vsaka generacija živela bolje od prejšnje. Na tem je zgrajena Amerika in na tem se je gradilo Evropo. Potem so se čez noč pojavile statistike, da večina ljudi misli, da bodo njihovi otroci živeli slabše kot oni. Čemu služi pričakovanje slabšega?
V zadnjih letih se je uveljavila zelo bizarna govorica o žrtvovanju.
Ki je krščanska. Trpljenje...
Celo liberalci, po svoji ideologiji racionalni posamezniki, ki delajo za maksimizacijo svojih koristi, so se pripravljeni odreči svojim dohodkom, da bo država konkurenčnejša. Nacionalni interes, raison d'État, je postala konkurenčnost države.
V petdesetih letih prejšnjega stoletja so vsi vladajoči politiki ponujali državo blaginje, socialne storitve in visoke mezde. To je bilo plod zelo močnega delavskega gibanja tako v Evropi kot v ZDA. Povojni režim, ki je trajal do prihoda Ronalda Reagana in Margaret Thatcher, je temeljil na tem, da je oblast morala najti kompromise s sindikati. Morali so sprejeti ukrepe v dobro delavskega razreda. V sedemdesetih je prišlo do sistemske krize kapitalizma: velik padec profitne mere se je manifestiral kot kriza stagflacije v ZDA, ki se je razširila v Evropo, sledile so naftne in fiskalne krize. In vladajoči razredi so lahko obnovili dobičkonosnost le tako, da so potolkli delavski razred. Oslabili so sindikate in segmentirali delovno silo. S tem so nadaljevali skozi osemdeseta leta in govorico o delavskem razredu je zamenjala govorica o srednjem razredu. Tony Blair je nato v devetdesetih letih dejal: "Sedaj smo vsi srednji razred."
Nič več niso obljubljali, da bo vsak imel nekaj od njihove igre kapitalizma. O zagotavljanju osnovnih socialnih storitev od brezplačnega zdravstva do šolstva se ni več govorilo. Govor je bil le še o konkurenčnosti: "Uvesti je treba te in te ukrepe, da bo naša država bolj konkurenčna." A konkurenca pomeni izkoriščevanje. Zelo bizarno je, da se je samo izkoriščevanje legitimiralo z izkoriščevanjem. V zadnjih dveh letih postaja situacija še bizarnejša. Program Gregorja Viranta na zadnjih volitvah je bil: "Volite me, odpustil vas bom, znižal vam bom plače in uničil socialno državo. Volite me." Bizarno.
Kako v tem položaju misliti ekonomijo?
Predvsem se danes poskuša ekonomijo prikazati kot apolitično. Kot eksaktno, transideološko znanost. A to ni. Če pogledamo izvore klasične ekonomije, gremo lahko do ljubljenca neoliberalcev, Adama Smitha. Smith, če ga dejansko beremo, je daleč od tega, da bi bil protoliberal ali protoneoliberal: bliže je meščanskemu socializmu. A v njegovem času je bila ekonomija del moralne filozofije. Z Davidom Ricardom in Karlom Marxom se začne ekonomska govorica predstavljati kot politična ekonomija. Jasno je bilo, da politika in ekonomija nista ločeni. Šele v drugi polovici 19. stoletja pride do delitve. Podobno kot zgodovina se ekonomija osamosvoji od zelo širokega humanističnega spektra vednosti in se hkrati dehistorizira. Podlaga temu je zmotna liberalna ideologija, da imamo tri ločene sfere: državo, civilno družbo in trg, ki so med seboj popolnoma ločeni. Kasneje pride tudi do rigidne formalizacije, matematizacije ekonomije in tedanji neoklasični ekonomisti dobijo popoln monopol nad tem, kaj se sme povedati o ekonomiji. Politologi, filozofi in sociologi naj o ekonomiji ne bi vedeli nič, saj niso del te eksaktne znanosti.
Namen ekonomije znotraj ideje države pa naj bi bil danes kaj?
V obliki, ki obstaja danes, je njen namen legitimacija specifične oblike kapitalizma, neoliberalizma. Mene zanima ekonomija v podobnih okvirih, kot je zanimala Marxa. Ni se imel za ekonomista. Pisal je zgolj kritiko politične ekonomije, kritiko tedanjih meščanskih ekonomistov, Smitha, Ricarda in ostalih. Danes potrebujemo kritiko prevladujoče ekonomske govorice. Ta se dela, da je neideološka, strokovna, natančna, a je v resnici prepredena z oblastnim propagandnim jezikom.
Kdo nam danes razlaga, v kakšnem svetu ekonomije živimo?
Poleg Johna Keynesa, Friedricha Hayeka in Miltona Friedmana, najbolj znanih ekonomistov, obstaja tudi Marx. Ni bil zgolj glasnik revolucije. Bil je predvsem odličen ekonomist. Marxa se drži slaba avra zaradi izkušnje z realsocializmom. A njegova diskreditacija je v tem pogledu neupravičena. Njegove teorije ne moremo povezovati s tem, kar se je zgodilo kasneje. Marxova Kritika gotskega programa je radikalna kritika ideje državnega socializma. Problem z Marxom je, da ga nihče dejansko ne bere. O njem pišejo banalnosti ali širijo po internetu citate, ki sploh niso njegovi. Marksistični ekonomisti od Andrewa Kilmana do Guglielma Carchedija in Michaela Robertsa so pomembni, ker so Marxa vzeli resno. Pretehtali so vse argumente, ki mu nasprotujejo. In nato logično in konsistentno pokazali, zakaj ti ugovori ne zdržijo.
Naredili so zelo konsistentne, empirične in teoretske analize kapitalizma zadnjih trideset let. O kapitalistični krizi pišejo na razumljiv in dostopen način.
Kaj pa berejo ljudje pred finančnimi institucijami, ki so ponudili alternativni razmislek o finančnem kapitalizmu v okviru gibanja Occupy?
Kolikor vem, ne berejo veliko ekonomije, ki se jo vsekakor splača brati. Med njimi so bolj popularni filozofi in politični teoretiki, kot so Antonio Negri, Alain Badiou in morda Jacques Ranciere.
Vzhodna Evropa velja za kraljestvo bedakov, ker je tako veselo sprejela vse, kar so ji ponudili Američani in EU. Strumno je šla brez razmisleka v demontažo socialnega sistema, ki je bil edino varovalo, da ta relativno nerazvit konec sveta ne pade v revščino. Ponuja vzhodna Evropa svoj lasten kritični razmislek tega, kaj se ji je zgodilo?
Poznam le peščico avtorjev iz vzhodne Evrope. Ne smemo pozabiti, da je bil proces tranzicije zelo krut. Šli so v neoliberalno paradigmo: sprivatizirali so celotno javno premoženje, deregulirali kapitalske tokove in trg delovne sile. Skoraj vse države v vzhodni Evropi, vključno z baltskimi, so čez noč prešle v realnost z 20- ali večodstotno brezposelnostjo. Z velikimi zamahi se je demontiralo socialno državo, kar je otežilo kakršnokoli organizacijo upora. Kajti ko deindustrializiraš državo, uničiš javni prostor tovarn, kjer se ljudje lahko zbirajo, kjer so prej živeli kot kolektiv in se s pomočjo sindikatov ali delavskih organizacij upirali izkoriščanju. Narava režima, v katerem zdaj živijo, nasprotuje organiziranju delavcev. Kot drugod obstajajo tudi tam glasovi, ki na to opozarjajo. Velik problem je dovzetnost teh držav za vzpon desnice, dejansko za vzpon fašizma. Kajti ko se razgradijo vezi solidarnosti, se iščejo druge oblike identifikacije, druge oblike združevanja, ki bi homogenizirale ljudi. Te oblike pa so lahko zelo reakcionarne.
Če pogledamo položaj delavcev v zahodnem svetu, vidimo, da med brezposelnimi prevladujejo mladi, hkrati je največ novega zaposlovanja v najslabše plačanih poklicih, med delavci, ki imajo najnižje plače, pa so vse starejši in vse bolj izobraženi. Med revnimi je večina takih, ki delajo, a ne zaslužijo dovolj. Kakšne posledice ima to za politično telo? Gre za strategijo ali je to le delovanje svobodnega trga?
Ko govorimo o trgu delovne sile, vedno govorimo o plačnih razmerjih. Mezde se ne določajo s tem, da bi se izenačili silnici povpraševanja in ponudbe, ampak z razrednim bojem, s sindikalnimi pogajanji. Na globalni ravni pa tudi v Evropi in Sloveniji se v zadnjih treh desetletjih radikalizira trend zelo visoke brezposelnosti. Če pogledamo zahodnoevropske države v petdesetih in šestdesetih letih, brezposelnosti skoraj ni bilo. Bila je največ dvoodstotna, tako v zahodnih kapitalističnih kot v socialističnih državah. To ni pomenilo le zagotovljene službe za skoraj vse, ampak so imeli delavci nasproti kapitalu tudi zelo veliko pogajalsko moč. Delodajalci jih niso mogli izsiljevati, ker ni bilo velike armade brezposelnih.
Delavci, tudi zaposleni v velikih, fordističnih tovarnah, so bili vseeno homogeni. Bili so kolektiv. Imeli so močno zastopstvo v sindikatih. Imeli so veliko moč. In ta moč upada. V osemdesetih letih so ekonomisti začeli govoriti o naravni stopnji brezposelnosti. Celo v nekaterih evropskih dokumentih in dokumentih OECD najdemo absurdne zapise, da je denimo 6-odstotna brezposelnost naravna.
V petdesetih letih, ko je v Veliki Britaniji brezposelnost narasla na 3 odstotke, je bila reakcija sindikatov takojšnja. Odločno so rekli, da je taka stopnja brezposelnosti nesprejemljiva. Trideset let kasneje naj bi bilo to naravno. Seveda ni. Gre za jasno posledico napada kapitala na delavce.
Na drugi strani zmanjšujejo moč delavcev tudi politike fleksibilizacije. Fleksibilizacija naj bi omogočala večjo mobilnost delavcev, delodajalec naj bi lahko kadarkoli rekrutiral delovni nalogi najbolj primerno delovno silo. Z vidika kapitala to morda drži. A z vidika delavcev pomeni prekarnost le nestalno, slabo plačano, negotovo zaposlitev in konstanten strah pred izgubo zaposlitve. Fleksibilizacija segmentira delavstvo, onemogoči kolektivni upor, hkrati pa delavce drži v konstantnem strahu pred izgubo zaposlitve. Mnogi si zato niti ne upajo protestirati proti izkoriščanju, katerega žrtve so, saj se bojijo, da lahko v vsakem trenutku odletijo na cesto.
Je govorica o krizi postala dimna zavesa za ukrepe, ki še zadnje ostanke družbenega bogastva prelivajo v roke ozke elite?
Seveda, dominantna govorica želi vselej prikazati trenutno stanje in politike, ki se jih implementira, kot nujne in neizbežne.
Vi se strinjate, da so neizbežne?
Seveda se ne.
Zakaj ne?
Ker ne gre za trditev, ki bi bila osnovana na kakršni koli logiki. Morda le na logiki moči vladajočih razredov. Ne gre za to, da je njihov argument iracionalen in bom jaz ponudil racionalnega. Gre za razmerje moči. Gre za boj. Kapital in politične elite poskušajo uveljaviti svojo agendo, svoj načrt. A nobena politična ideologija in tako tudi kapitalizem in neoliberalizem nista večna. To pomeni, da se ji moramo le upreti.
Ima danes ideja demokratizacije kapitala kakšno pomensko vrednost?
Danes je težko povezati kapital in demokracijo. Imamo formalno demokracijo, na kateri temelji kapital, in imamo trg, na katerem vladajo svoboda, enakost in lastnina. A ko pridemo v tovarno, se demokracija konča. Obstajajo različne tehnike, ki omogočajo delavcem soupravljanje podjetij, ki jim dajejo glas pri odločanju o produkcijskem procesu. To bi lahko poimenovali za demokratizacijo kapitala, a kapital deluje na podlagi maksimizacije profitov če bodo profiti ogroženi, ne bo nobenih preprek, da se demokracija eliminira. Kajti kapital omogoča demokracijo le do mere, ko demokracija ne ogroža kapitala. Dlje je ne pusti.
Gibanja Occupy so združevala tako ogorčenje nad ekonomskim kot tudi nad političnim sistemom. Protestniki so vztrajali, da to ni demokracija, da stvari niso pravične. Kaj je v krizi?
Dezintegracija ekonomskega sistema gre z roko v roki z dezintegracijo demokracije. To lahko vidimo na evropski ravni pri privatizaciji in varčevalnih ukrepih v Grčiji, ki jih z neko zelo neokolonialno taktiko uvaja trojka evropska komisija, Mednarodni denarni sklad in Evropska centralna banka. Ti ukrepi bodo izpeljani za vsako ceno, ne glede na to, da so Grki že štiri leta na ulicah.
Ko so v avtoritarni državi, v diktaturi ljudje dva meseca na ulicah, ponavadi pride do padca oblasti in morda, ne vedno, tudi do spremembe politike. V EU se to ne dogaja in to je zelo zaskrbljujoče. Če se spomnimo grških volitev, ne moremo mimo izjemne propagande proti Syrizi s strani vseh mednarodnih medijev. Navajali so gladke neresnice. V Syrizi so ves čas ponavljali, da niso za izstop iz evra in želijo le na novo določiti pogoje reševalnega paketa. V resnici so imeli precej zmeren, keynesianski program, a so jih vseeno diskreditirali kot radikalce, skoraj teroriste, ki hočejo poriniti Grčijo nazaj v kameno dobo.
Naslednji korak k razpadu same buržoazne demokracije je uvedba fiskalnega pakta in zlatega pravila. Če se na referendumu ne bomo mogli odločati niti o tem, koliko bo država trošila, je s tem ljudstvu odvzet še poslednji mehanizem odločanja. Državljanom je odvzeto, da bi odločali o politiki, ki ima dejansko pomembne učinke na vsakdanje življenje, na materialni in socialni standard ljudi. Če se v ustavo zacementira politika zlatega pravila, bo vsak odklon od dogmatične neoliberalne agende nelegalen, protiustaven. To je bizarno. Gre za avtoritarno vsiljevanje ene same paradigme.
Pa vidite v gibanjih Occupy, v revoltu, ki se je zgodil, možnost za spremembe, za nekaj novega? So glasovi, ki opozarjajo, da hočejo socialno EU, dobili zvočnike?
Dobili so jih. A najglasnejši hrup še vedno prihaja iz zvočnikov vladajočih razredov. V EU sta to gotovo Angela Merkel in Mario Draghi. Njun načrt je drugačen od opozicijskih glasov.
Ocuppy z vsemi različicami v Evropi je bil gotovo inspirativen. Nobene spontane množične vstaje ljudi ne gre podcenjevati. A zavedati se je treba omejitev. Gre za zelo razdrobljena pluralna gibanja. Ne ponujajo množičnega organiziranega kolektiva, ki bi lahko na državni ali transnacionalni, evropski ravni lansiral politike, ki bi konkretno učinkovale. Ti glasovi morda prihajajo v javno govorico in se za hrbtom vpletajo v vladajoči diskurz, ga gradualno spreminjajo. A to ni močna politična sila, ki bi lahko tekmovala s trenutnimi vladajočimi elitami.
V Franciji gibanje Occupy ni doživelo odmeva, ker so se obetale volitve. Ljudje so še vedno verjeli v moč demokratičnih sprememb. Izvolili so Françoisa Hollanda. Kaj smo z njim dobili?
Premik se je zgodil v govorici. Da se Hollande ni uprl, ampak ponudil le kompenzacijo varčevanja z ukrepi za rast, dokazuje, da do radikalne spremembe ni prišlo. Hollande ne predstavlja preloma. Morda je v Franciji obetavnejša stranka Rdeče fronte Jean-Luca Melenchona, ki je radikalneje nastopila proti trenutni politiki varčevalnih ukrepov in dobila na volitvah nezanemarljiv delež glasov.
Ampak do radikalnih razmislekov pride v radikalnih situacijah. Kaj se lahko naučimo iz grške reakcije? Vzpostavili so zadruge, blagovno in storitveno menjavo. Gre za defenzivne mehanizme. Syriza ni radikalna sila.
Syriza ima potencial, da se radikalizira. Kajti ne gre za tipično socialdemokratsko stranko. So koalicija več kot desetih skupin, od zelenih, evrokomunistov, maoistov, trockistov do socialdemokratskih strank, kot je Synapsismós, iz katere prihaja Alexis Tsipras, sedanji vodja Syrize. Obstaja notranji, konstruktivno kritičen dialog. Hkrati je to stranka, ki ima veliko ljudi na terenu. Od samih začetkov protestov leta 2008, ko je policija ustrelila 15-letnega Michalisa Kaltezasa, je bila Syriza zraven in edina, ki je podprla proteste že tedaj. Vse druge stranke so trdile, da gre za iracionalno razbijaštvo, ki nima zveze z bedo socialnega položaja, v katerem so se znašli. Iz tega se lahko veliko naučimo. Syriza je stranka, ki je združila institucionalno levico proti varčevalnim ukrepom in je tesno povezana tudi z lokalnimi, uličnimi gibanji. To je najboljša formula in strategija za uspeh. Široka leva stranka, ki ima bazo med aktivisti na ulicah.
Je njihovo delovanje defenzivno ali imajo tudi ofenzivno strategijo?
Tu bi se strinjal, da levica ostaja na defenzivni strani. Pravi revolucionarji so danes desničarji, ki imajo pozitivno agendo. Nimajo težav, ki jih imamo levičarji. Ko je treba povedati, kot bi rekel Lenin, kaj storiti, ima desnica vselej na pladnju vse recepte: skrčiti je treba javno porabo, znižati javni dolg, sprivatizirati banke in podjetja, fleksibilizirati trg delovne sile. Obstajajo standardizirani recepti, uveljavljeni v javni govorici z zelo močnim tonom, na organiziran način. Levici tega primanjkuje. Pozitivna agenda je problem. Levica je glede na trenutna razmerja moči sposobna oblikovati konservativen, keynesianski socialdemokratski program, ne pa kaj radikalnejšega.
Če lahko citiram Janeza Janšo, ki pravi, da če ne bomo naredili A in B, bomo končali kot v Grčiji, to pomeni, da bomo končali tako, da bo neka bizarna politična koalicija tu počela isto, kar sedaj vladajoča koalicija počne v Grčiji. Vsi neoliberalci počno isto. Kaj se lahko naučimo iz grške rezistence?
Težko je reči. Ne vem, če je ta dinamika takšna, da se geografsko prenaša. V Sloveniji je situacija precej drugačna. V Grčiji je Syriza koalicija več kot desetih levičarskih strank. V Sloveniji nimamo niti ene.
Imamo poskus gibanja TRS.
Mogoče je TRS sila, ki ima določen potencial. Bila je edina stranka, ki je na volitvah eksplicitno zavrnila neoliberalno agendo. A če jo primerjamo s Syrizo, je organizacijsko v slabšem stanju in njena agenda je vse preveč medla. Slovenski politični prostor mi ne ponuja nič, za kar bi lahko volil. Če bi bil Nemec, bi volil za Die Linke, kot Francoz za Melenchona, kot Grk za Syrizo, kot Slovenec žal ne morem za nikogar.
V zadnjem letu vidimo aktivno politiko napada, kako razmontirati javni sistem izobraževanja. Od osnovnih šol do javnih univerz. Kako razumeti ta napad na javno šolstvo, ki je od nekdaj veljalo za lestev, ki omogoča družbeno mobilnost?
Napad na javno šolstvo lahko mislimo v kontekstu splošnega napada na socialno državo in hkrati kot projekt ideološke hegemonije zelo antiintelektualistične govorice, ki se je institucionalizirala predvsem z bolonjsko reformo. Politične elite in kapital so se osredotočili na poslednje ostanke javnega. Z množičnim krčenjem javnih sredstev za visoko šolstvo bo prišlo do zelo visokih šolnin, četudi minister Žiga Turk deklarativno pravi, da jih ne uvaja. A s tem, ko je sredstva za fakultete znižal v tako veliki meri, bodo fakultete dejansko prisiljene v uvedbo šolnin. Od tod naprej si lahko obetamo zgolj pot, po kateri so že šli v Veliki Britaniji. Tam je stopnja zadolženosti študentov med najvišjimi v Evropi.
Pred 14 dnevi je priplaval ven izračun, da je v offshore bankah 21 bilijonov dolarjev. BDP ZDA je 15 bilijonov. Večina teh 21 bilijonov je v rokah 90 tisoč ljudi. Kako razumeti, da je takšno bogastvo v rokah tako ozkega kroga ljudi?
Gre za visoko raven monopolizacije na ravni finančnih institucij pa tudi industrije. Ponovil se bom trend, ki je omogočil, da je tako velika količina bogastva skoncentrirana v rokah tako malega števila ljudi, traja že trideset let. Prihaja do enormne redistribucije bogastva od delavcev h kapitalistom.
Kapital ne mara konkurenčnosti, ustvariti hoče monopol. Konkurenčnost držav je irelevantna. A monopol nad bogastvom se zdi nekaj novega.
Pri monopolih, konkurenci in svobodnih trgih je treba vedeti, da od samega začetka kapitalizem nikoli ni funkcioniral, kot to opisujejo v učbenikih neoklasične ekonomije. Prostemu trgu svobodne konkurence je bil morda blizu le britanski kapitalizem v 19. stoletju. V 20. stoletju smo bili daleč od tega. Ideja, da se je država umaknila iz gospodarstva, ne drži. Največji promotor vitke države, Ronald Reagan, ni želel skrčiti državnega aparata. Kot pravi Pierre Bourdieu, se je skrčila leva roka države, desna, represivna, pa se je okrepila. Reagan je subvencioniral domača telekomunikacijska podjetja, podpiral je domače monopole, državno blagajno je razširil do v zgodovini nevidenih razsežnosti. Sredstva je preusmeril iz sociale v vojsko. Šel se je militantni keynesianizem za bogate.
Pri sredstvih v offshore zavetjih gre za velikansko količino fiktivnega kapitala. Vse od osemdesetih, devetdesetih let smo priča veliki inflaciji trga kapitala. Gre za rast vrednosti vrednostnih papirjev, delnic in obveznic. Istočasno množično rastejo in se širijo različni finančni derivati in izvedeni vrednostni papirji, ki predstavljajo še novo plast finančnega posredovanja, nad trgom kapitala, ki ga poznamo na borzi. Če primerjamo vrednost trga finančnih derivatov s svetovnim BDP, vidimo, da je vrednost trga finančnih derivatov približno dvanajstkratnik vrednosti svetovnega BDP. Gre za novo obliko premoženja. In ta enormna vrednost finančnih instrumentov, s katerimi se trži, je akumulirana v rokah ozkega kroga ljudi.
