V gostilni je gruča ljudi govorila italijansko. Na robu, kjer se Srednja Evropa prelomi v Mediteran, je zgradil kulturni center, duhovno središče in gostilno. Kraj se zdi ustrezen. Na tem robu se neha Franc Kafka in začne Srečko Kosovel.

"Vipavci bi bili užaljeni, če bi rekli, da je to Vipavska dolina," je rekel, ko sem ga vprašal, ali se ima za prebivalca historične goriške pokrajine. "Mi smo gorjani. Tukaj je tekel zid, ki je pomenil mejo med Kranjsko in Goriško. Dva soseda sta bila, vsak na eni strani meje. Tega, ki je bil na goriški strani, je skrbelo, če lahko za veliko noč nareže kuhan pršut že v soboto zvečer ali mora počakati na nedeljo zjutraj. Zakon je bil tak, da je moral na goriški strani počakati do nedelje. Če je kuhan pršut nesel čez zid, pa ga je lahko rezal že v soboto zjutraj. Goriška je bila bogata in si je lahko privoščila nekoliko daljši post."

S hriba je dolina spodaj res videti kot bogata pokrajina blagostanja. Ko je na Sinjem vrhu še sneg, je spodaj že vse zeleno. Ko zgoraj trava začne šele zeleneti, v dolini cvetijo marelice. Vendar sedaj iz doline prihajajo skoraj samo zgodbe o propadu velikih sistemov. Meblo, Vozila, Primex, Mip, Primorje, Hit so pomenili svetilnike napredka. Danes so to ruševine za arheologe tranzicijske civilizacije. Ta teden se jim je pridružil Fructal, ki je tretje leto zapored znižal ceno za odkup breskev. Petindvajset centov za kilogram. To je zvenelo kot premalo. Še slabše je deloval naslov v Primorskih novicah, ki je napovedoval selitev podjetja v Srbijo.

"Ob večerih se včasih ob pogledu na dolino prav zamislim. Vsa je osvetljena, v njej pa je toliko žalostnih zgodb propada. Upam, da je res, kar pravijo, da je vsaka kriza motor za nekaj novega. Velike reči propadajo, rojevale naj bi se nove. Dobro. Ampak, ob tem so žrtve, in to je hudo."

Na Sinji vrh kriza ni prišla. Dobre ideje preživijo vse.

Jadralna padala in peki

Tudi v dolini pa se kriza čudno obnaša. S Sinjega vrha se vidi na zeleni travnik letališča v Ajdovščini. Tam so Aleš in Urban Valič ter Jošt Naprot razgrinjali jadralno padalo. Oba Valiča imata nekaj svetovnih rekordov v jadralnem padalstvu in sta konstruirala padala za korejske, španske in češke proizvajalce. Lani sta ustanovila svoje podjetje in od marca prodajata prvi model v treh velikostih. Na letališču sta se obnašala kot brata Wright med poletom prvega motornega letala.

"Padalo smo razvili in projektirali v Sloveniji, sešijejo ga pa na Hrvaškem. Tam je delovna sila cenejša. Od marca smo jih prodali sto. Za vsakega je treba od petdeset do šestdeset delovnih ur. Konkurirati moramo po vsem svetu. Računamo, da bomo na začetku prodali od petsto do šesto padal na leto. Na svetu se jih vsako leto proda trideset tisoč. Tisoč bi moralo biti naših. Poleti jih bomo prodajali na severni polobli, pozimi na južni."

V višjem rekreativnem razredu prodajata najboljše padalo na svetu. Tudi na tekmah z dražjimi tekmovalnimi padali se dobro obnese. V nekdanji kasarni blizu izvira Hublja sta si zamislila zelo dober elitni izdelek.

"Spomnili ste se pravi čas. Ves svet je v krizi, v dolini vsi veliki sistemi propadajo. Ljudje izgubljajo službe. Vi pa prodajate športni luksuz."

Odgovor je bil presenetljiv, odgovoril pa je Jošt Naprot, ki padala prodaja kupcem po vsej zemeljski obli.

"Čas je v resnici dober," je rekel. "Ljudje, ki ostanejo brez službe in imajo nekaj prihrankov, si mislijo: 'Nič, kaj pa naj zdaj počnem. Prej nikoli nisem imel časa zase, kupil si bom padalo, pa bom letel.' Za jadralno padalstvo potrebuješ veliko časa, stroški pa so nižji od smučanja. In letijo. Potem ko si dal tri tisoč evrov za padalo, nimaš nobenih stroškov več. Na hrib greš lahko tudi peš."

Vipavska dolina je za padalce idealna. Zjutraj narišejo, popoldne pa gredo na hrib preizkusit ideje.

Čez cesto pod letališčem so se tudi obnašali, kot da še niso slišali za krizo. V novi hali cveti proizvodnja strojev za majhne pekarne in opreme za slaščičarne.

"Kriza? Ja, kriza je, ampak je nenavadna," je rekel Žarko Trbižan, ki je skupaj s Stojanom Faganelom ustanovil podjetje in ga razvil v spodobno operacijo. Skupaj v njem dela trinajst ljudi. "Res je, da v Sloveniji naredimo iz leta v leto manj. Slovenci so tudi slabi plačniki, kar prej nikoli ni veljalo. V glavnem prodajamo v EU, v Francijo, Romunijo, Poljsko, Nemčijo in Grčijo. Ta stroj je pripravljen za v Grčijo, tukaj pa se dela eden za Francijo. Največjo komoro s 702 košaricama smo do sedaj naredili za Ameriko. Inženiring pa gre dobro v Ukrajini in Rusiji. Do leta 2008 smo šestdeset odstotkov dela opravili v Sloveniji, sedaj samo še 25 odstotkov."

Oba sta prej delala v Gostolu v Novi Gorici, ki dela velike pekarne. V manjših sta našla svojo nišo.

"Kriza se vidi v zmanjšanih investicijah. Mi prodajamo investicijsko opremo. Ljudje se ne odločajo za investicijo 100.000 evrov, če lahko popravijo stare stroje in najamejo dva delavca iz Slovaške. Banke pa tako izsiljujejo, da se kreditov ne splača vzeti. Kriza je. Hkrati pa mi iščemo dva tehnika in ju ne moremo najti. Ni navala na delovna mesta."

Vzdušje v podjetju je zmerno optimistično. Dela je zadosti.

Nekaj sto metrov naprej ulici vlada klinična depresija. Mastodont Fructal, ki je včasih sodeloval z naravo, ima sedaj težave z najbolj elementarno komunikacijo z družbo. Ta teden se je začela sezona odkupa breskev. Gneče ni bilo nobene. Skozi trdnjavski vhod so v eni uri zapeljali trije taktorji. Tam in ob nasadih proti Dornberku in Prvačini ni bilo nobenega veselja.

Ni treba preveč zaslužiti, ne sme pa biti premalo

"Mudi se mi, ker sem dobil ljudi, da mi breskve oberejo zastonj," je na majhni plantaži na bregu reke Vipave rekel Danilo Vodopivec. "Če bi jih moral plačati, se mi breskev ne bi splačalo peljati na Fructal. Lahko bi jih vrgel tukaj v Vipavo, ravno toliko bi se mi splačalo. Veste, koliko bom dobil za te breskve?"

"Petindvajset centrov za kilogram."

"Triindvajset bom na koncu morda res dobil. Prišli smo do meje, ko si ne moreš več delati iluzij. Letos bo v Vipavski dolini prišlo do selekcije. Videlo se bo, kdo bo še kmet in kdo ne bo, kdo bo gojil breskve in kdo jih bo opustil. Tukaj imam hektar in pol, ampak nasada ne bom obnavljal. Se preprosto ne splača. Ko so se odprle meje in smo prišli v Evropo, je sadjarstvo tukaj izgubilo ceno. Naša breskev je kvalitetna, ampak breskev ni več vredna nič. Še pred petimi leti smo od tega živeli. Fructal je zdaj ceno postavil tako nizko, da ne gre več."

V sosednji vasi je Matjaž Berce na svojo hišo nabil tablo, da je to posestvo in ne kmetija.

"To sva z ženo naredila nalašč, ker sva imela projekt razvoja kmetije v samostojno posestvo, ki bo primerljivo s posestvi v Italiji. Začela sva s petimi hektarji, danes jih imava trideset. V Italiji so primerljiva posestva velika dvesto hektarjev."

Stanka Berce je enologinja. "Se spomnite priprav na Evropo?" je vprašala med smehom in rekla, da se v Sloveniji kmetom ni sanjalo, kaj pomeni vstop v Evropsko unijo.

"Slovenski kmetje se na Evropo sploh niso pripravili. Z Matjažem sva bila še študenta in sva si mislila, da bi se bilo zares dobro informirati. Hodila sva po Italiji in gledala, kaj delajo oni. Zaskrbelo naju je. Rekla sva si, da če hočeva preživeti, morava delati tako kot oni. Moramo proizvesti in prodati v količinah, ki bodo omogočale, da bomo živeli in se razvijali. EU je prinesla ceneno sadje na naše police in od takrat tukaj s sadjem ni več življenja. S petindvajsetimi centi, ki jih plačuje Fructal, ne pokriješ niti stroškov. Šli smo v vino. Pred dvajsetimi leti smo začeli postavljati vinotoče in prodajati vino. Danes jih imamo štirideset. V hiši sem naredila laboratorij za preizkušanje vin, ves čas pa gledava okoli, kaj se da narediti, da bodo ljudje kupovali."

Pod latnikom so bili trije lavorji breskev, ki so jih lupili in rezali na kose.

"To bo šlo v našo marmelado," je rekla gospa Berce.

"Poglejte v Leclerc v Ljubljani, tam je v akciji. Še čisto na začetku sva razmišljala, da v prodaji breskev za industrijsko predelavo ni perspektive."

"Meni je oče rekel, da je vse, kar gre na Fructal, njegovo, vse, kar sama prodava, pa je najino," je rekel Berce.

"Breskve sva naložila v avto in v prikolico in jih vozila po Sloveniji, na Fructal pa ni šla niti kila več. Žena in jaz sva prodala petdeset ton breskev z avtom in prikolico. Ampak za breskve potrebuješ prvorazredno zemljo, ki se z leti utrudi. Breskve so podvržene pozebam, mi smo pa zelo visoko. V glavnem smo jih opustili. Kar pridelamo, tudi sami predelamo v sok in marmelado. Sadovnjake smo zamenjali z vinogradi. Vino lahko podajaš dve leti, tudi tri. Zdaj imamo trideset hektarjev vinogradov, primarna proizvodnja je urejena. Ko uredimo še predelavo in klet, bo posestvo primerljivo s tujimi posestvi."

Stanka Berce je rekla, da se ji zdi smiselno proizvajati podobno naravno vino, kot so ga delali njeni nonoti. "Ampak hkrati moramo od tega živeti. Ni treba preveč zaslužiti, ne sme pa biti premalo. Mi prodajamo sadna, sveža, dobra vina po zmerni ceni. To ni butična cena. Mi smo industrija, ki mora pokriti samo sebe. Imamo vina po dva evra liter in buteljke, ki jih je pil predsednik države. Ampak tudi odprto vino v vinotoču mora biti dobro vino. Mora biti tehnološko brezhibno in zdravo."

Franc Vodopivec v Dornberku je svoje vinograde preusmeril v vrhunska vina, ki jih prodaja po visokih cenah. V Vipavski dolini so vinogradi majhni, obdelovanje je težko, produkcija je nizka, edini izhod se mu zdi vrhunsko vino z visoko ceno.

"Ta trenutek seveda ni najbolj ugoden za dražja vina. Vendar se hkrati pije manj in bolj kakovostno. Perspektiva je tudi v sadjarstvu in zelenjavarstvu. Tukaj so delovna mesta in možnosti razvoja," je rekel s pogledom na svoj nasad breskev, ki je bil posajen za prodajo sadja Fructalu.

"Industrijska predelava breskev v Fructalu je postala žalostna zgodba. Če so govorice o selitvi proizvodnje v Srbijo resnične, bo to spremenilo dobršen del doline. Izvirni greh je bil storjen pri prodaji podjetja. Tisoče rok je desetletja pozimi v mrazu, na burji in poleti na peklenskem soncu delalo, da je nastal Fructal. Zaradi nekaj pobalinskih manevrov sedaj vse zgineva. Fructal je bil narejen, da bi predeloval sadje iz doline."

Cena breskev je vsako leto nižja. Kmetom se zdi, da so prišli do roba, ko se nasadov ne splača več obnavljati.

"Mi imamo velik nasad, ki smo ga posadili prav za Fructal. Letos bi ga morali obnoviti. Kako naj se odločimo? Negotovost je prevelika."

Pripomnil sem, da se razlika med osemindvajsetimi in petindvajsetimi centi ne zdi dramatična.

"Razlika med 25 in 28, kolikor smo dobili lani, zame pomeni plačilo obiranja in gnojenja. Je to dovolj dramatično? Ljudje si mislijo, da dva ali trije centi ne pomenijo nič. Pri tisočih kilogramov pomenijo zelo veliko. Meni pomenijo razliko med tem, da imam minimalen dobiček ali izgubo.

Letošnje leto je prelomno. Z naslednjim letom se zaključuje evropski program, ki je predelovalce zavezal, da bodo imeli za pet let sadovnjake in so na ta račun dobili subvencijo. Nasadi so dotrajani in se jih veliko ne bo obnavljajo. Nekaj jih bomo vzdrževali za neposredno prodajo."

Razmišlja, da je preveč problemov prišlo hkrati in da se bo dolina res spremenila. Ko ima hudič mlade, jih ima vse hkrati. Ljudje slabo zaslužijo, imajo nizke pokojnine in iščejo cenejšo hrano.

"Politika se tudi ni obnašala gospodarno in je v državo brez pogojev spustila velike distributerje, ki so izrinili domačo proizvodnjo. Mi pa smo sedaj v položaju, ko se mora znajti vsak sam. V krizi je to najslabši položaj, v katerem se lahko znajdeš."

Najstarejši slovenski ekonomist

Na krizo naletiš na vsakem koraku. Eni jo razumejo kot grožnjo, drugi kot priložnost, tretji kot povišano stopnjo negotovosti. Od kod je prišla in kaj jo je zakrivilo, je nekoliko skrivnostno. Nihče pa tukaj ne kupi ideje, da ljudje premalo delajo in živijo nad svojimi zmožnostmi. Alojz Slavko Zupan je v Prvačini ostro protestiral, da bi bilo na krizi kaj skrivnostnega ali nerazumljivega.

"Dajte no," je rekel v veliki stari hiši sredi naselja. "V kapitalizmu krize res niso nobena skrivnost. Sedanjo so zakrivile banke z brezvestnim kreditiranjem. Če banke ljudem brez jamstva posojajo denar in si same sposojajo daleč več, kot imajo kapitala, bodo propadle. Če to delajo vsi, bodo prej ali slej propadli upniki in dolžniki, položaj pa bo reševala država, ki bo denar tako ali drugače pobrala državljanom. Kaj je na tem skrivnostnega?"

Zupan je najstarejši slovenski ekonomist. Lani je praznoval sto let. Spomni se, kako je leta 1914 njegova sestra shodila in kakšno veselje je bilo v hiši. V tridesetih letih prejšnjega stoletja je bil zaposlen v zavarovalnici Feniks v Ljubljani, med drugo svetovno vojno je bil interniran v taboriščih Gonars in Renicci, kjer je skoraj umrl od lakote. Potem je dal skozi prisilno delo pri Nemcih in vodstvene položaje v podružnici Narodne Banke v Kopru, v Jugobanki, v trgovinski in gospodarski zbornici.

"Ko sem leta 1931 prišel od vojakov, je bila najhujša kriza. Pa sem sredi krize dobil službo v podružnici dunajske zavarovalnice Feniks. Dobro sem znal nemško in so me radi vzeli. Banke so takrat na mah zaprle svoja vrata, po deželi je bilo vse zaprto. Kaj je bil odgovor? Veliko se je zidalo. Pokojninski zavodi so zidali po Ljubljani. Pokojninski zavod je sezidal Nebotičnik v Ljubljani. To je bila pametna akcija. Sezidali so gimnazijo, palačo Grafika, plačo Triglav. Namo. Vse to je bilo postavljeno v času najhujše krize. Tako se rešuje krizo. Potem pa pride svetovna vojna, ki vse postavi na glavo."

Rešitev je samo v ustanovitvi slabe banke. Tako kot v tridesetih letih prejšnjega stoletja se bo tudi v drugem desetletju enaindvajsetega ustanovila slaba banka.

"Imenovala se je privilegirana agrarna banka. Sedež je imela v Nebotičniku v Ljubljani. Oni so pobrali vse slabe naložbe in dolgove bank. Drugod so se odprle nove vloge s petodstotnimi obresti na vezane depozite."

Iz svojega arhiva je potegnil letak Mestne hranilnice ljubljanske iz leta 1936.

"Kdaj bo konec krize?" je bral z njega.

"Ko bodo denarni zavodi zopet dajali nova posojila, ko bodo ta nova posojila omogočala izvajanje javnih del, šol, cest, regulacij in tako dalje. Drugič, poživljenje gradbene dejavnosti, in tretjič, olepšanje zunanjosti naših krajev."

Bral je brez očal in z iskricami v očeh.

"Kaj se doseže s takšnimi investicijami?

Zaposlitev tisočev in desettisočev ljudi, poživljenje obrti, industrije, trgovine in kmetijstva, zboljšanje življenjskih pogojev vsega naroda, zmanjšanje javnih izdatkov za socialno skrb, zmanjšanje javnih bremen."

Odložil je letak in suho konstatiral, da se niti problemi niti govorica od leta 1936 niso bistveno spremenili. Tudi to ne, da gre finančnim institucijam tudi v krizi dobro.

"V zavarovalnici Feniks smo dobivali plačo v tuji valuti vse do konca leta 1931. Imeli smo petnajst plač. Vsake štiri mesece smo dobili dvojno plačo, ena je bila za obleko, božičnico pa smo lahko porabili, kot se nam je zdelo. Zavarovalnica je imela svoj počitniški dom v Salzburgu. Na podeželju je bilo težje. Za svojo začetniško plačo bi lahko kupil kravo."

Njegov sosed je najboljši mesar v dolini. Tomaž Faganel je hotel biti mesar že kot otrok in se je izšolal na živilski šoli v Mariboru, od koder je šel v službo na MIP v Novo Gorico, ko je to bilo še veličastno podjetje.

"Ko sem videl, da stvari ne gredo pravo pot, sem se odločil ostati doma," je rekel med vrstami salam in pršutov, ki jih jemlje v roke kot otroke.

"Najel sem garažo, naredil sem hleve, začel rediti prašiče in izdelovati mesne izdelke, kot so jih delali nekoč. Ohranili smo stare recepte. Uporabljamo samo sol, poper in česen, stolčen v vinu. Nič drugega. Vsa skrivnost je v sušenju na zraku, brez dima, brez česarkoli. Samo zrak Prvačine. Sušilnica je tukaj v vasi. Mi smo eni redkih, ki delamo salame in pršute po starem. Začel sem sam, sedaj nas je devet in imam dve mesnici. Poznajo nas od Kuzme do Italije. Ne hodim jaz k njim. Oni pridejo do mene."

Za krizo je slišal, videl je pa še ni. Veliko podjetje, v katerem je delal, ni propadlo zaradi krize, ampak zaradi neumnosti menedžerjev, požrešnosti, sovraštva in nadutosti. Svojega posla se loteva s pametjo in ljubeznijo. Živi v majhnem svetu, ki ima svoja pravila.

"Furlanija ima svežo salamo, ki se suši šest tednov," je povedal, zakaj je dvajset kilometrov stran salama nekaj čisto drugega kot pri njem. "Naš šalam se suši od treh mesecev do sto dni. Bolj šalam dozori, bolj diši. Furlani dajejo noter muškatni orešček in zelišča, mi pa nič. To je naša lokalna salama. Že v Volčji Dragi ne moreš narediti takšne. Moja ambicija je rasti zgolj toliko, kolikor nam omogoča, da ohranimo isto kvaliteto."

Kriza živi v strahu pred prihodnostjo

Nič ne spodbudi želje po duhovnosti bolj kot dvajset metrov pršutov in salam, ki se sušijo v vrsti. Tako mora biti v raju. Prašiči tam živijo posmrtno življenje.

Stopil sem do župnika na Slapu Franca Kralja, ki je nekaj desetletij poučeval zgodovino na škofijski gimnaziji v Vipavi. Živi na zanimivem kraju. V sosednji vasi Manče sta bila rojena ban Natlačen in Eva Irgl.

Vprašal sem ga, kako se vidi kriza z zvonika njegove barokizirane gotske cerkve.

"Ljudje živijo od prihrankov," je upravičil blagostanje, ki ga dolina še vedno kaže v obnovljenih hišah in veselju do življenja. "Nekaj jih je bilo. Ljudje pa se bojijo govoriti o blagostanju, ker se bojijo, da bo šlo slabše. V tem strahu pred prihodnostjo slišite krizo. Kdor je bil prej reven, je reven tudi zdaj. Kdor je bil v srednjem razredu, mu še vedno ne gre tako zelo slabo, boji pa se, da bo šlo slabše. Velikega pomanjkanja pa v resnici ni. Čeprav nas župnike vedno bolj naprošajo, naj karitativne dejavnosti pomagajo, kjer je stiska. In tudi stiska je tukaj, čeprav se skriva."

Potem pa je rekel, da so bili ljudje tukaj vedno ustvarjalni.

"Vedno se čudim, kako je mala goriška dežela dala toliko uglednih kulturnikov in zavednih Slovencev," je rekel v cerkvi, kjer so oltarji stisnjeni gosto skupaj. Od pisca Škofjeloškega pasijona patra Remualda, ki se je pisal Marušič in je bil doma iz Štandreža. V devetnajstem stoletju Valentin Stanič, pa Matija Vrtovec, ki je Prešerna v Podnanosu navdihnil za pisanje Zdravljice.

"Od tukaj so Gregorčič, Pregelj, Bevk, Velikonja, Magajna, če omenim samo znana imena."

Za dolino pravi, da jo je naredila bitka med Habsburžani in Benečani, v kateri so zmagali Habsburžani. Vendar je romanski svet močno pritiskal in oblikoval značaj ozkega pasu med hribi in Krasom.

"Temu sledite v priimkih."

Furlan, Krnel, Trebižan, Pižent so zelo običajna družinska imena. Še posebej v Spodnji Vipavski dolini srečate Brumate, Koglote, Pelicone. Izrazito furlanski priimki.

"Tukaj se je vse prepletlo, dolina je odprta na zahod. To slišite v jeziku, ki je poln romanskih vplivov. Ljudje so tudi bolj zgovorni od drugih Slovanov, ki ne znajo govoriti s celim telesom."

Mejna področja značaja ne menjajo hitro. Meje ni več. Vendar je na vsakem koraku slišati o njej. Brezposelnih da ni videti, ker hodijo delat čez mejo. To pa zveni res nenavadno in čudno.