Ugibal sem, kdo bi lahko bil na oni strani telefona. Patetično besedovanje sredi običajnega dopoldneva ni ravno običajno za pogovor s sorodnikom, prijateljem ali sodelavcem; bolj bi bilo verjetno, da možak daje izjavo novinarju ali da diktira pamflet političnemu somišljeniku. Ni se mi zdel znan, ampak to še ne pomeni, da ne bi mogel biti neke vrste javna oseba; obrazov novejših politikov skoraj ne poznam, ker se izogibam televizijskim poročilom, da ne bi poslušal govoričenja ljudi, ki so ob osamosvajanju Slovenije hodili v otroški vrtec, kako so trpeli in še vedno trpijo pod komunističnim režimom. Na um mi je padlo, da človek govori v mrtvo slušalko, zato da bi govoril nam: Hyde park v supermarketu s pomembno razliko, da moj govorec ni nagovarjal poslušalcev in jih spodbujal k odzivom, temveč je pretil udbašem med nami brez tveganja, da bi se kdo odzval.

Kdo so za človeka, ki sem ga poslušal, udbaši? Težko je verjeti, da katerikoli Slovenec ni opazil, da so se nekdanji komunisti enakomerno razporedili po vsem političnem prostoru - s tega vidika bi se do neke mere celo strinjal, da pripadniki prejšnje oblasti tudi danes držijo v rokah njene vzvode. Z udbaši zmerjajo pripadniki desnih strank one na levi in ne obratno, zato mi ni bilo težko zaključiti, da je šlo za gorečega privrženca desne politične opcije, ki je udbaško retoriko uporabil za sataniziranje vseh pripadnikov levega političnega pola vključno s tistimi, ki so podobno kot on pred dvajsetimi leti hodili v osnovno šolo.

Temeljni razlog, zakaj se nisem mogel odtrgati od tega človeka, je bilo sovraštvo, ki je bruhalo iz njega. Moja prva reakcija je bilo upanje, da je vse skupaj nekakšen skeč in da se bo od nekod pojavila kamera, ki bo prekinila moreče vzdušje in se bo izkazalo, da gre za snemanje prizora iz kakega novega tipično slovenskega filma ali pa za dokumentarec o reakcijah ljudi, ki so izpostavljeni sovražnemu govoru. Nič takega se ni zgodilo, moral sem se sprijazniti z zaključkom, da je sovraštvo pristno in da je govornik vsaj v trenutku izrekanja svojih besed z vsem srcem sovražil neke anonimne udbaše, ki mu uničujejo življenje.

Taki dogodki me prizadenejo in ne morem si pomagati, da ne bi mislil na tistega, ki je po prepričanju mnogih, vsekakor pa po mojem, glavni tvorec in vzdrževalec cepitve Slovencev in sovraštva med njimi: na Janeza Janšo. Če bo v politiki še nadaljnjih dvajset let, se bodo današnji osnovnošolci takrat zmerjali z udbaši in kolaboranti, Janševi agenti pa bodo z gostilniških kozarcev zbirali material za DNK-analizo pripadnosti udbaški genetski liniji. Če ne bodo to počeli kar brez skrivanja.

Ali Janša sovraži na podoben način, kot sovraži govornik iz supermarketa? Podobna sta si po tem, da je njuno sovraštvo nenarejeno, iskreno, za Janšo lahko dodam, da je sistematično in trajno. Vendar je med njima tudi pomembna razlika: medtem ko prvi sovraži tiste, za katere misli, da so udbaši, Janša najprej zasovraži, nato pa objekte svojega sovraštva razglasi za udbaše.

Janša te dni poziva tiste, ki jih sovraži, naj ga podprejo. Naj ga zaradi krize, v kateri tičimo, sprejmejo kot nekoga, ki je edini sposoben spraviti Slovenijo iz sedanjih težav. Človek, ki v svojem dvajsetletnem delovanju v politiki ni zamudil nobene priložnosti, da ne bi delil Slovencev, in da takrat, ko je bil v opoziciji, ne bi nenehno spotikal vsakokratne oblasti, danes kliče svojim političnim nasprotnikom: bodite drugačni od mene, podprite me pri reformah, ki sem jih takrat, ko ste jih predlagali vi, preprečeval, podprite me zato, da bom jaz še naprej lahko takšen, kot sem bil vedno: da bom reforme uporabljal zato, da bom z njihovo pomočjo obračunaval s tistimi, ki jih sovražim.

Sovraštvo je pri Janši močnejše kot želja po oblasti: nisem prvi, ki je ob njem pomislil na priliko o kači, ki ji pri prečkanju reke pomaga neka druga žival, ki zna plavati: skušnjava, da bi jo pičila, je premočna in tako utoneta obe.

Ampak v Janševem primeru se kar naprej ponujajo novi plavalci.