Tabla je prvovrsten tolkalni inštrument v Indiji in svetu, star približno tristo let, ki poleg ritma proizvaja tudi glasbo. Ustad Zakir Hussain Allarakha Qureshi, rojen leta 1951 v Bombaju, se je table začel učiti pri treh letih, pri sedmih je imel, predvsem da bi pritegnil pozornost očeta, prvi javni nastop. Z dvanajstimi leti je začel koncertirati, z devetnajstimi poučevati na univerzi v Washingtonu. Njegov prvi, zadnji in najpomembnejši učitelj je bil njegov oče, legendarni tablist in največji mojster tega inštrumenta prejšnjega stoletja, Ustad Allarakha (1919-2000).

Glasbeni kritiki opisujejo Hussainove koncerte kot genialne, njegovo igranje pa kot najspretnejše, z nezmotljivo intuicijo, virtuoznim znanjem in nepredstavljivo improvizacijsko širino. Glasbeni genij in mednarodni fenomen je v svetu poznan po pionirskem spoju indijske klasične glasbe s starodavnimi in sodobnimi svetovnimi glasbenimi tradicijami. Nemara najprodornejši tovrsten spoj je zaznamovalo njegovo sodelovanje z Johnom McLaughlinom oziroma z leta 1973 vzniklo zasedbo Shakti, ki se je leta 1997 v nekoliko spremenjeni zasedbi, a z enako glasbeno držo reinkarnirala v Remember Shakti. Njegovo sodelovanje so zaznamovala še imena: George Harrison, Van Morrison, Airto Moreira, Joe Henderson, Charles Llyod, Mickey Hart, Pharoah Sanders, Billy Cobham, Mark Morris, Rennie Harris, Egdar Meyer, Bela Fleck in drugi. Z njegovo glasbo so bili opremlljeni številni hollywoodski in bollywoodski filmi, med drugim Bertoluccijev Mali Buda in Coppolova Apokalipsa zdaj. Leta 1996 je igral na otvoritveni slovesnosti olimpijskih iger v Atlanti, na nedavni mariborski koncert pa je prispel iz Londona, kjer je sodeloval na predotvoritvenih olimpijskih slovesnostih. Prejemnik številnih mednarodnih nagrad in priznanj živi med Bombajem in Kalifornijo in odigra v povprečju 150 koncertov na leto.

Zakir Hussain je prejšnji teden Slovenijo obiskal tretjič, tokrat v okviru Evropske prestolnice kulture. Prvič leta 1976 z zasedbo Shakti, drugič leta 2001 na Ljubljanskem poletnem festivalu z Remember Shakti.

Zasedbo Masters of Percussion, ki je mariborski koncert zaradi nepredvidljivega vremena namesto na Etno odru Židovskega trga odigrala v razprodani Dvorani Union, sestavlja šest glasbenikov, ki prihajajo z različnih koncev Indije. Kot je povedal Hussain, predstavlja njihov koncert nekakšen satelitski pogled na Indijo in njene različne glasbene tradicije; tako tolkalci kot izvajalci rag (indijska klasična glasba nastaja iz dveh glasbenih načel: rage, melodičnega vzorca, in tale, ritmičnega zaporedja) igrajo severnoindijsko in južnoindijsko klasično in ljudsko glasbo.

Na poti vaše glasbene izobrazbe je imel najpomembnejšo vlogo vaš oče kot vaš učitelj, guru in še marsikaj. Lahko opišete odnos med vami in očetom?

V Indiji in morda jugovzhodni Aziji je guru zelo pomembna oseba, ki ti bo kot oče. Od rosnih let naprej boš živel v hiši guruja, ki bo v celoti skrbel zate, za hrano, oblačila, glasbeni pouk - do takrat, ko boš pripravljen igrati koncerte. Ko se boš hotel poročiti, bo guru odgovoren tudi za to, dokler ne boš v celoti ustaljen v svojem življenju.

V Indiji verjamemo, da je guru kombinacija treh kreatorjev tega sveta in univerzuma: Brahme, Vishnuja in Mahesha. Ženska trojica božanstev je Ganga, Jamna in Saraswati. Moški bogovi predstavljajo ustvarjalno energijo, ženske boginje pa so tiste, ki ohranjajo energijo in ravnovesje v življenju.

Guru je kombinacija tega trojstva, je celo več kot to, je nekdo, ki te bo za roko vodil skozi življenje do trenutka, ko se boš pripravljen soočiti z njim. Zrasel sem s temi občutki in v tej atmosferi; oče mi je bil guru, prijatelj, dobrotnik, kolega - od mojih najzgodnejših let mi je predstavljal popoln univerzum. Pouk igranja je bil le del učenja. Učenje je pomenilo opazovati ga, pogovarjati se z drugimi glasbeniki, vaditi, učiti druge, skratka, opazovati ga pri vsem, kar je počel. Vsi vidiki človekovega obnašanja v svetu glasbe in umetnosti so bili del procesa učenja. Pri tem je treba razumeti tudi, v kakšnem svetu živiš, kajti šele tedaj lahko ceniš svet kot celoto. Takšno je bilo moje mladostno obdobje z njim, od trenutka, ko mi je dva dni po rojstvu v uho šepetal prvi tin-tal ritem, do prvih nastopov na koncertih.

Tudi zdaj se še vedno vračam nazaj, k spominom, poslušam posnetke in se učim. Kadarkoli se mi porodi kakšno vprašanje, še vedno pomislim nanj, in v več kot polovici primerov tudi najdem odgovor v nečem, kar je nekoč rekel. Guru te lahko le pripravi na vse možnosti, ti posreduje potrebne informacije, ti pa se moraš biti zmožen v danem trenutku spomniti, česar te je naučil. Vedno, ko se pojavi vprašanje, se vrneš v svoj spomin, kjer boš našel nekaj, kar je nekoč rekel in kar se ujema s tvojim trenutnim vprašanjem.

Vaš oče je torej še vedno vaš učitelj?

Še vedno je in zmeraj bo moj učitelj, do dne, ko bom preminil. Ko sem se začel pojavljati na odrih, mi je rekel, ne poskušaj biti guru ali mojster, poskušaj biti zgolj dober učenec.

In prav to sem zmeraj opazil tudi pri njem. Vsak dan je poskušal najti nove ideje, nove kompozicije, poslušati nove glasbenike. Govoril mi je, poslušal sem tega in tega glasbenika in igral je to in to, zelo zanimivo je, moraš ga slišati. Ko je šel prvič v Ameriko, mi je prinesel plošče jazz, rock in pop glasbenikov in mi govoril, poslušaj to.

Ves čas se je učil, in to je nekaj, kar opazujem tudi v vsakdanjem življenju; greš ven in vidiš nekaj, česar do tedaj še nisi videl. Če se boš držal kot mojster, boš rekel, ah ja, v redu je. Če pa si učenec, boš vselej videl globlje in rekel, aha, morda lahko kaj uporabim. To je prava drža. Torej, vedno bom učenec, do dne, ko bom umrl.

Izhajate iz muslimanske družine, kjer ste častili tudi Saraswati, Shivo, Krishno in druge hindujske boginje ter bogove, hkrati pa ste hodili v katoliško šolo. Med iskanjem svojega mesta med tremi različnimi religijami ste ga, kot ste nekoč dejali, našli v glasbi. Lahko opišete ta proces iskanja lastne identitete in kako je to vplivalo na vaše življenje in vašo glasbo?

Ko malo odrasteš in si star osemnajst, devetnajst let, želiš iti v svet in najti svoje življenje, svojo pot. Srečuješ se z mnogimi vprašanji in odgovori, ko v nekem trenutku ugotoviš, da so pravi odgovori na tvoja vprašanja doma, pred tvojim nosom, da ti jih ni treba iti iskat na Mount Everest.

Vse, kar sem imel storiti, je bilo opazovati očeta. Bil je častilec Saraswati, hkrati pa je ob petkih molil v mošeji in me poslal v katoliško šolo. Zanj je bilo povsem v redu, da sem v šoli pel himne, se učil psalme in hodil k maši, prav tako, da sem zgodaj zjutraj, pred šolo, šel v madraso študirat Koran. In zanj je bilo pomembno, da sem se učil glasbo, ki je prišla od Saraswati, Krishne, Shive, Ganesha.

Ko sem razmišljal o zmedi vseh teh elementov, pri njem tega nikoli nisem opazil. Vselej sem videl umirjeno, sproščeno sprejemanje vseh teh elementov. Ko sem razmišljal, ali je kateri od teh elementov bolj pomemben in drugi manj, sem spoznal, da so bili zanj vsi enako pomembni. Beseda Bog zanj ni pomenila zgolj Alaha ali zgolj Saraswati, Krishno ali Shivo, pomenila mu je ves ta duh, ki je združen postal ena energija. Energija, ki je tako močna, da je ustvarila univerzum, planet, nam dala življenje, zrak, svetlobo, glasbo in možgane, da lahko vse to razumemo.

Nekoč ga je nekdo vprašal: "Poješ in igraš pesem Hari Om. To je hindujska pesem in ti si musliman."

Odvrnil mu je: "Zame je to zgolj drugo ime za Boga."

Ker sem Allarakha, še ne pomeni, da ne morem biti Harirakha. Prav tako naj se po islamski tradiciji ne bi dotaknil stopal odrasle osebe. Lahko se prikloniš v pozdrav, a se ne dotakneš stopal. Na tla greš lahko le pred Alahom in nikomer drugim. A oče mi je rekel, če vidiš mojstra, guruja, in če čutiš, da bi se priklonil pred njim, stori to, v redu je. V tem pogledu je bil zelo odprt, sposoben sprejeti vso to energijo in postati ta energija, zanj ni bilo razlik.

A to sem razumel šele potem, ko sem iskal odgovore zunaj. Vse, kar mi je bilo storiti, je bilo vrniti se domov in ga opazovati to živeti. V tem smislu mi je bilo preprosto razumeti položaj učenca, kjer je vsa ta energija v funkciji mojega vodje.

Obstaja mnogo učiteljev in vsi imajo veliko hiš, iz katerih so izšli. A na koncu bodo živeli v tvoji hiši. Zato potrebuješ prostor v svoji hiši, ki je tvoje srce, da jih velikodušno sprejmeš in skrbiš zanje.

Leta 1970 ste pri devetnajstih letih nadomestili očeta zaradi bolezni na koncertu v sloviti newyorški dvorani Fillmore East. To je bil vaš prvi obisk Združenih držav, po tistem ste tudi začeli poučevati glasbo na univerzi v Washingtonu. Kaj se je takrat zgodilo v vaši glasbi, kako je to odkritje vplivalo na vašo percepcijo igranja tabel?

V tem pogledu moram reči, da je srečno naključje, da so table tolkalo. Ni mi treba skrbeti za melodijo, harmonijo, kontrapunkt ipd. Ko sem prišel v Ameriko, sem si mislil, igral bom in učil in vse bo v redu. Nenadoma sem se znašel v situaciji, ko so mi začeli postavljati vprašanja, na primer, kako bi pojasnil rago, vzporedno lestvici v zahodnem svetu. Ker se v Indiji ne postavlja vprašanj, ampak zgolj počne, kar te guru uči, vprašanj nisem bil vajen.

Tako sem spoznal, da moram o glasbi, ki jo igram in učim, vedeti več. Spoznal sem tudi, da obstaja več tisoč let afriške glasbe, indonezijske glasbe, kitajske klasične glasbe, da je tu zahodna klasična glasba s svojo sedemsto, osemstoletno zgodovino, pa jazz, blues, soul, gospel... Bilo je toliko globoke tradicije po vsem svetu, o kateri nisem vedel ničesar. Poznal sem zgolj majhno pičico - predstavljajte si veliko sliko, sestavljeno iz majhnih pičic, jaz pa sem bil zgolj ta mala pičica.

A pri tem je bilo zanimivo to, da sem se kot tolkalec lahko naučil te vzorce in igral te ritme. Moje znanje igranja tabel mi je dovolilo, da sem jih vpletel v svoje igranje. Učenje je kmalu postalo zabavno: od prvotnega občutka strahu, da ničesar ne znam, do občutka sreče - res ne vem ničesar o tej glasbi, a se imam možnost učiti. Table so bile zmožne sprejeti vse te informacije in jih projicirati vase. Najprej sem poskušal igrati konge, džembe, bobne, igral sem vsega po malem.

Nekoč sem sedel v studiu z Georgeem Harrisonom in mu rekel, da bi rad igral bobne in rock glasbo. Odgovoril mi je: razlog, da sediš tukaj z mano, je to, da imaš nekaj edinstvenega. Imaš talent, da zelo dobro igraš table. Nato je dodal: poglej mene, učil sem se igrati sitar pri Raviju (Shankarju, op. J. V.), vendar na koncertih ne bom igral sitarja, ker ga ne znam igrati tako dobro kot kitaro. Lahko pa glasbo, ki sem se jo naučil z igranjem na sitar, prenesem v igranje kitare in na ta način izkažem spoštovanje do te glasbe.

Takrat sem spoznal, da sem iskal zunaj svojega doma, da se nisem ozrl nazaj in pogledal v svoj dom od zunaj. Ko je Armstrong šel na Luno in od tam videl planet Zemljo, videl čudovito modrino oceanov, je rekel: bil je tako čudovit pogled, bilo je razodetje, na kakšnem čudovitem planetu živimo.

Podobno je bilo zame veliko razodetje, da je glasba, ki jo imamo v Indiji, izjemno globoka oblika glasbe, ki mi daje prostor in dovoli, da vanjo prenesem tudi ostale informacije. Ob tem spoznanju sem opustil misel, da bi bil latino tolkalist ali jazzovski bobnar. Odločil sem se to glasbo inkorporirati v igranje tabel. In ko sem se začel učiti na ta način, sem opazil, da se je moj način igranja tabel povsem spremenil.

Ko sem poslušal stare igralce tabel, ki obvladajo ves tisti material in igrajo svoj čudoviti repertoar, zelo hitro, močno, jasno, kristalno, hkrati pa ne dovolijo tablam, da spregovorijo zase, sem se vprašal, kaj ti lahko table povedo, če jim daš priložnost? Ko sem poslušal Maxa Roacha, Armanda Perazo ali Tonyja Williamsa, sem opazil, da niso igrali le ritma in vseh tistih neverjetnih vzorcev, ampak so prav tako igrali harmonijo, melodijo. Bilo je zanimivo gledati, ko so izbirali svoje simbole, čeprav se sliši le "čššš", "čššš", a vsi so imeli različne tone, s katerimi niso ustvarili le ritma, temveč tudi melodijo.

To je bilo nekaj, kar mi je odprlo ušesa, in začel sem to iskati na tablah, ki omogočajo igranje tonov in harmonije na basovskem bobnu, bayanu. Spoznal sem, da je moje igranje tabel postalo bolj odprto na način ritmičnosti, hkrati pa postalo tudi melodično. Poleg tega je pridobilo na izražanju, postalo je bolj bogato, dobilo več občutka, več duše, več emocij. Ugotovil sem, da sta bila moj prihod na zahod in zajemanje znanja pri vseh teh učiteljih zame zelo srečna okoliščina.

Ljudje so me spraševali, zakaj je tvoje igranje tabel drugačno od igranja drugih tablistov. Odgovoril sem, da sem imel srečo, ker sem dobil tudi druge informacije, ki sem jih lahko uporabil. V tistem času v Indiji ni bilo običajno, da bi tablisti potovali po svetu, zato tudi niso imeli priložnosti dobiti teh drugih informacij. V zadnjih petnajstih, dvajsetih letih so se stvari spremenile, mnogo tablistov potuje po svetu in imajo priložnost razširiti svoje ideje in ušesa.

Če ostanemo pri disciplini, ki je pri igranju tabel še posebej potrebna; obstaja repertoar in obstajajo pravila, ki se jim mora glasbenik popolnoma podvreči. Hkrati v Indiji verjamete, da ima vsak inštrument dušo, da ga je treba le prebuditi, da spregovori. Kako je ob enormni količini zahtevane discipline in nenehnem piljenju tehnike igranja mogoče prebuditi dušo instrumenta?

Videti moraš, ali te bo inštrument sprejel, ali bo duh inštrumenta rekel ja. Samo če imaš rad svoj inštrument, če to, kar počneš, počneš z ljubeznijo, če izkažeš to ljubezen, se lahko zgodi ta spoj. Podobno, kot če ljubim vas: najprej vas moram prepričati, da vas ljubim, šele potem lahko čutite navdih, da mi odgovorite, rečete ja, ne ali karkoli. Torej, biti moram sposoben to izraziti svojemu inštrumentu. O njem ne razmišljam kot o službi v smislu, opraviti moram svojih pet ur na dan in potem bom prost. Igranje mora postati tvoje življenje in to moraš razložiti duhu znotraj inštrumenta. Pokazati mu moraš svojo ljubezen, pokazati veselje, ki ga občutiš, ko se ga dotakneš.

Ko sem bil star štiri leta, sem šel na koncert svojega očeta. Sedel sem za njim na odru. Pripravljal se je, uglaševal table in koncert se je začel. Nenadoma sem se začel smejati in se čudil, zakaj se nihče drug ne smeji. Nato sem pogledal očeta in videl, kako se smeji, bilo je toliko veselja na njegovem obrazu! Nenadoma ni bil več star petdeset, štirideset let, temveč petnajst, dvanajst let.

Ta podoba se mi je za vedno vtisnila v spomin, pojavila se je tudi danes. Če ne čutim veselja in sreče, ko se dotaknem svojega inštrumenta ali ko sem blizu njega, se tudi inštrument ne bo počutil srečnega biti ob meni, ne bo mi odgovoril. Imel sem srečo, da sem zmeraj, od vsega začetka, čutil to veselje, ljubezen do svojega inštrumenta.

Lahko intenzivna vadba neskončnih struktur in improvizacijskih možnosti prepreči ta preplet?

Ne, vadba je koristna, a vsebuje mnogo delov. Vadba je razmišljanje o glasbi, je poslušanje sveta okoli sebe, je govoriti ritem, igrati ritem, samo biti zraven inštrumenta ali se ga dotakniti. Vse to je pomembno.

Ko sem bil mlad in sem potoval, mi je oče rekel, tvoj inštrument je zelo sveta stvar, poskrbi, da se ga ne bo dotaknilo nič slabega. Ko sem pri dvanajstih, trinajstih letih potoval z vlakom za dan ali dan in pol in si nisem mogel privoščiti vozovnice za sedež, sem na tla položil časopis in sedel nanj.

Vendar tabel nikoli nisem položil na tla, vedno sem jih držal v naročju. Tudi ponoči sem spal tako, s tablami v naročju, in nisem dovolil, da bi jih kdo brcnil ali kaj odložil nanje. Zame je bilo pomembno povedati inštrumentu, vem, kdo si, in rad te imam, spoštujem te za to, kar si, prosim, sprejmi me. Vadba je tudi to.