Za razliko od Igralca Televizijec, ki je prav tako zamujal v službo, ni igral zaskrbljenosti. On je svet na svoje zamujanje že navadil in mu zato ni bilo treba igrati družbeno sprejemljivejše inačice samega sebe. Ne, on je lahko ležerno vandral čez trg v tihem pričakovanju hvaležnosti, ki je bo deležen, če se bo tistega dopoldneva slučajno privlekel na cilj.

Malo zatem je Davkoplačevalec s pogledom prestregel še Režiserja, ki je pil kavo. Odvisno od dneva Režiser kavi reče vaja, sestanek ali kreativna lenoba, čeprav je vselej le kava. Nasprotno od Igralca in Televizijca Režiser tudi ne more ničesar zamuditi, ker se zanj vse začne šele z njegovim prihodom in zato lahko zapravlja svoje dopoldneve z vso brezbrižnostjo tega sveta.

Z nadvse podobno sproščenostjo se je malo pred enajsto uro dopoldan po mestu premikal Pisatelj, ki je Davkoplačevalcu že od daleč deloval kot nekdo, ki ni resnično nikamor namenjen, temveč se le javno navdušuje sam nad seboj, ker se mu je po več dneh končno uspelo spraviti od doma.

V svoji brezciljnosti je bil Pisatelj na prvi pogled zelo podoben Glasbeniku, a je Davkoplačevalec, potem ko je slednjega nekaj časa pozorno opazoval, kako ob kozarčku rdečega ždi v enem izmed lokalov, ugotovil, da gre pri njem za drugačne vrste zgodbo. Glasbenikova budnost po prekrokani noči je bila zanj namreč herojski podvig in želel si je, da bi jo spoštovali tudi drugi.

Na koncu je Davkoplačevalec opazil še Slikarja, ki je pri ljudeh očitno skušal ustvariti utvaro, da že od rane zore ustvarja v svojem ateljeju in da je opoldne prilezel na svež zrak samo zato, da si malo zbistri misli in se pripravi na nadaljnje delo. V očeh Davkoplačevalca pa je bila ta utvara pravzaprav edina stvar, ki mu jo je do opoldanskega sprehoda uspelo ustvariti.

In ravno ko je Slikar izginil za vogalom in je Davkoplačevalec pomislil, da je s Kulturniki za tisti dan opravil, se je iz svojih zavodov, društev in uradov proti preostalim prostim mizam v mestnih lokalih nenadoma zapodila podivjana horda Kulturnih delavcev, prepričanih, da si po uspešno izpolnjeni prošnji za subvencijo Ministrstva za vse in še kulturo zaslužijo dolg počitek na toplem opoldanskem soncu.

Obupanemu Davkoplačevalcu ni preostalo drugega, kot da se tudi sam pridruži množičnemu brezdelju. V želji, da bi se pomiril, je srkal kamilični čaj in poslušal, kako Kulturniki kramljajo o svojih umetniških zagatah, kakor se sploh ne bi zavedali dejstva, da družba grmi v prepad.

Ves obupan je zato začel s pogledom iskati nekoga, ki ne bi bil odvisen od z njegovim denarjem napolnjenega mošnjička kulturnega ministra, in zagledal je skupinico srednješolcev, ki je sedela na obrežju reke. Zazrl se je vanje, misleč, da ga bodo razuzdani najstniki vsaj za hip pomirili, a ga je kmalu spet oblilo. Nenadoma je namreč dojel, da pouk na srednjih šolah še traja in da se pred njim ne nahaja skupinica marljivih mladih ljudi, pač pa da zre v bodoče Kulturnike, ki zdaj, tu pred njim, neopravičeno izostajajo od šole.

V tistem se je Davkoplačevalcu posvetilo, da so Kulturniki v resnici prav tisti luftarji iz zadnjih klopi, ki so redno zamujali na ure slovenščine, spali med poukom biologije in obvezno manjkali, ko bi morali biti izprašani zgodovino. Dojel je, da so Kulturniki prav tisti brezobzirneži, ki so se vselej zanašali na pomoč drugih, na čitljive zapiske sošolke iz prve vrste, na prišepetavanje sošolca z očali ali na usmiljenje učiteljice, ki je vedno znova nasedala njihovemu šarmu. In spomnil se je, kako zelo so mu šli takrat na živce in kako nepravično se mu je zdelo, kadar so se jim sošolke hihitale in se zaljubljale vanje samo zato, ker se jim je iz nekega razloga njihovo nezanimanje za ves svet zdelo neskončno privlačno.

Davkoplačevalcu je bilo zdaj vse jasno. Problem slovenske kulture je bil problem slovenskega šolstva, ki je vzgajalo vedno nove generacije Kulturnikov, jih puščalo živeti v prepričanju, da so nekaj posebnega, in jih nato odlagalo na pleča vseh tistih pridnih ljudi, ki so med poukom vselej poslušali učiteljico, si zapisovali vsako njeno besedo, se skrbno pripravljali na vsako preverjanje znanja in se pri tem zanašali le sami nase.

A namesto da bi Kulturniki danes te marljive ljudi vsaj malo cenili in jim bili hvaležni za to, da iz leta v leto podpirajo njihov nekoristni obstoj, si je mislil Davkoplačevalec, oni od njih zahtevajo vedno več razumevanja in spoštovanja, predvsem pa vedno več denarja zase in za svoje "projekte". Namesto da bi vsaj v teh hudih časih ponižno sklonili glave, oni, usodno prepričani v lastno nepogrešljivost in izjemnost, od družbe brezsramno zahtevajo vse in še več. In pri tem so pripravljeni celo trditi, da brez njih in njihove ničvredne kulture družbe sploh ne bi bilo.

In zato smo tam, kjer smo, je zaključil besni Davkoplačevalec. Ker narod, ki ima takšne Kulturnike, se upravičeno boji svoje prihodnosti.