Leta 1992 v Barceloni je do brona prišel četverec brez krmarja v sestavi Jani Klemenčič, Sašo Mirjanič, Milan Janša in Sadik Mujkić. Zabava ob dvajseti obletnici je včeraj sijajno sovpadala z bronastim veslanjem Iztoka Čopa in Luke Špika v dvojnem dvojcu na aktualnih igrah v Londonu. Ob Blejskem jezeru, kjer so bili zbrani slovenski veslači in številne generacije slovenskih olimpijcev, je bilo tako še več razlogov za nazdravljanje. Med gosti je bil tudi Milan Kučan, ki se je držal bolj v ozadju, nekdanji slovenski predsednik pa se je na seznamu povabljencev znašel, ker je leta 1992 dobitnikom kolajn omogočil let v domovino s predsedniškim letalom.

Prvi bučen aplavz je zahromel že ob spremljanju posnetka, kako je bronasti četverec pred dvajsetimi leti prečkal olimpijski cilj. Lepi spomini so bili znova obujeni, trenutki zmagoslavja znova podoživeti, vse pa je bilo zgolj predigra za naslednji šest minut in pol, ko sta k najnovejšemu odličju v Londonu drvela Iztok in Luka. Resda je kazalo celo na zlato, a množica je bila navdušena tudi z bronom. "Važno, da je kolajna," je bil pomirjen Tomo Levovnik, nekdanji predsednik Veslaške zveze Slovenije, ki si je dirko ogledal kar stoje na stolu, da je lahko videl do velikega platna.

S kozarčkom rujnega so bronastemu odličju nazdravile tudi legende slovenskega športa. "Kolajna na olimpijskih igrah je vredna največ. Iztok in Luka sta naredila vse, a dva čolna sta bila močnejša," je dejal najboljši slovenski košarkar vseh časov Ivo Daneu, ki se s ponosom spomni svojih olimpijskih dosežkov: "Res je, da je bilo svetovno prvenstvo v Ljubljani enkratno doživetje, a v svoji karieri še vedno najbolj cenim srebrno kolajno iz Mehike leta 1968." Na sedanji rod slovenskih dobitnikov kolajn je ponosen tudi najstarejši še živeči slovenski olimpijec Marko Račič, ki šteje 92 let. "Pred začetkom iger sem dejal, da bom zadovoljen s tremi kolajnami. Jutri grem v London v živo gledat Primoža Kozmusa in upam, da bo ravno on prišel do tretje kolajne," pravi nekdanji tekač na 400 metrov. Čeprav je športni romantik, ga spremembe v športu ne motijo: "Včasih smo bili športniki zgolj iz svojega veselja, danes pa se je šport razvil v drugo smer. Življenje je drugačno, sam pa sem zadovoljen, da sem med mladimi, in upam, da bo tako čim dlje."

V večini primerov so športniki pri 40 letih veseli že, če lahko nastopijo na olimpijskih igrah, toda Iztok Čop je pri teh letih osvojil olimpijsko kolajno. "Ravno zato se Iztok razlikuje od preostalih športnikov. Večina se v poznih letih pohvali z udeležbo in ne s kolajno. Vedno moraš najprej narediti rezultat, šele na to pride boj za statusne pravice in vse ostalo. Vsi se moramo učiti od Iztoka, kaj pomeni, da si korekten do športa in da ti samo dober rezultat prinese zadovoljstvo," je razmišljal Tomo Levovnik, ki je Čopovo kariero spremljal vse od začetka. Prepričan je, da Čop spada med največje slovenske športnike: "V samostojni Sloveniji je zagotovo najboljši. V vsej zgodovini pa ga lahko postavimo ob bok Leonu Štuklju in Miru Cerarju." Poleg Iztoka Čopa je Levovnik izpostavil še dva junaka: "Vedno delamo veliko krivico Luki Špiku, ki je enakovreden partner Iztoku in ima prav vse kolajne z olimpijskih iger in svetovnih prvenstev. Neupravičeno je v Iztokovi senci. Izredna je tudi vloga trenerja Miloša Janše. Čeprav je pravnik, je v veslanju začel z največjo možno strokovnostjo, morda s celo večjo kot nekateri diplomanti fakultete za šport."

A niso samo kolajne, zaradi katerih so veslači lahko vzor. Levovnik je izpostavil še naslednji argument: "V veslanju nikoli ni bilo ekscesov in velikih problemov. Fantje so požrtvovalni, vedno borbeni in vzgojeni. To izhaja iz samega veslanja, kjer moraš najprej dobiti občutek za tehniko. Veliko je samodiscipline, kar postane način življenja. Zato so veslači prijazni in pozorni drug do drugega. V šali večkrat rečem, da je to edini šport, v katerem gredo skozi cilj z zadnjico."

Z leti naj bi se človek vsega navadil, kar pa ne drži za Iztokovo mamo Slavo Čop - vsaj kar se tiče nervoze med sinovimi tekmami. "Vedno bolj sem nervozna, tokratna dirka pa je bila višek v zadnjih dvajsetih letih, ker je bila zaključna v njegovi karieri. Vesela sem, da je končal, ker to je že presegalo meje moje zmogljivosti," je povedala in potrdila, da ni verjela, da bo Iztok vztrajal tako dolgo: "Praktično v nobenem športu ni mogoče vztrajati toliko časa. Prav zato je fenomen in ponosna sem nanj. Res je dober in trmast." Ravno s trmo je Iztok Čop uspel preseči vse v ovire v karieri, njegova mama pa nam je razkrila, po kom je podedoval to lastnost: "Že kot majhen je bil tak, saj nikoli ni hotel odnehati pri nobeni stvari. Pravijo, da ima to lastnost po meni."