Kako sta doživela finale, v katerem sta po atomskem startu dolgo časa celo premočno vodila?

Čop: Čutim olajšanje, da je zaključek kariere vseeno spodoben, a ostaja kanček grenkega priokusa. V boju za zlato bi bila bolj enakovredna, če bi bili pogoji z vetrom povsem enakovredni. Če bi mi pred 14 dnevi nekdo ponudil kolajno, ne bi razmišljal niti za trenutek, ampak bi jo zagrabil. Če ne bi šla tako pogumno v tekmo, bi bilo tudi bron težje osvojiti. Ko je bilo najbolj potrebno, sva bila najbolj odločna in samozavestna.

Špik: Srečen, vendar ne popolnoma zadovoljen, ker je veter naredil razlike med progami.

Ali bi bilo mogoče v finišu iztržiti več od brona?

Čop: Iztržila sva maksimum. Zadnjih 50 metrov me je zelo bolela roka, ker je treba zaradi vetra veslo stiskati še bolj. Roka ni več sledila ritmu.

Kaj sta naredila drugače od svetovnega prvenstva lani na Bledu, ko sta bila peta?

Čop: S pripravljenostjo, kakršna je bila tukaj, bi na Bledu osvojila zlato kolajno. 14 dni po svetovnem prvenstvu sva se usedla ter se odločila, da greva naprej. Veliko sva delala na tehniki, ritmu, spremenila način dela, da vse ni bila le rutina. Velike zasluge gredo zdravnici Nadi Kozjek Rotovnik, saj sva bila vseskozi pod njenim nadzorom, da nisva pregorela.

Ali lahko primerjata osvojene olimpijske kolajne?

Čop: Vsako kolajno je težko osvojiti, zato nerad delam primerjave med njimi. Marsikdo ni resno računal na naju. Na OI je na kocki precej več, zato se komu vedno zalomi. Kar malo sem se ustrašil, ker sem bil večer pred tekmo preveč miren, pred polfinalom sem bil bolj nervozen. Na dan tekme sem čutil srce, odšteval minute, to je bilo znamenje, da bom v nastop vložil vse, kar znam, kajti brez adrenalina in nervoze to ni mogoče.

Špik: Lesk pove vse. Zmagati na olimpijskih igrah je pač več kot biti tretji. A vendarle drugače gledam na ta bron kot na zlato v Sydneyju, ko ni bilo veliko razmišljanja, vse je šlo enostavno. Atene so bile že malo drugačne, v London pa sva ogromno vložila.

Legendarni angleški veslač Steve Redgrave je dejal, da ga lahko takoj ustrelijo, če se še kdaj usede v čoln, pa je nato vztrajal še en olimpijski ciklus. Iztok, ali je bila to resnično vaša zadnja tekma?

Čop: Kakšen izmed njegovih tekmecev se ne bi pretirano sekiral, če bi Redgrava nekdo ustrelil. Zame so bile to zadnje olimpijske igre. Bal sem se, da bom imel spekter vseh uvrstitev od prvega do šestega mesta, a na srečo nisem bil peti. Vesel sem, ker se lesk ene kolajne ponavlja. S tem moram biti zadovoljen. Ob začetku kariere nisem niti sanjal, da bom kdaj olimpijski prvak.

Kakšni so vajini načrti za prihodnost?

Čop: Jeseni si bom začrtal nove poti. Počel bom tisto, kar je zaradi Londona mirovalo od novembra lani, torej dosedanji posel in veslanje za rekreativce, imam še nekaj idej v mednarodni smeri.

Špik: Jaz že vem, kaj bom, a zakaj bi vam povedal. Izzivov je veliko, nekaterim je izziv to, da njihov otrok v šoli dobi petico. Ne bom se jih ustrašil.

Luka, je izziv to, da Iztoka ujamete po število osvojenih kolajn?

Špik: Izziv je vse, kar še nisi dosegel. Eden je, da osvojim kolajno brez Iztoka.

Iztok, boste postali športni funkcionar?

Čop: Pustimo času čas. V športu vedno vem, kaj bom dobil za vložek. Ko ne gre, veš, kaj moraš delati, da se izvlečeš, v politiki ni tako, zato je težko delati z ljudmi, ki držijo fige v žepu in jim le teče čas do upokojitve.

Kako sta doživljala drug drugega, ko sta v treh različnih obdobjih osvojila komplet kolajn na olimpijskih igrah in še pet na svetovnih prvenstvih?

Čop: V enojcu sem Luko doživel kot zahtevnega tekmeca, sicer pa kot partnerja v čolnu. Dvoboji v enojcu so pripomogli k večjim uspehom v dvojnem dvojcu. Zorel je skozi leta. Na začetku se ni niti zavedal, ker nama je vse uspevalo, čeprav stvari niso bile tako preproste, kot so se zdele njemu. Če doslej ni videl, kaj je profesionalen pristop, je videl zdaj, kako je treba delati.

Špik: Vsako izmed treh obdobij je bilo malo drugačno. Zadnje dve leti sva najbolj kompaktno funkcionirala, najbolje sva se ujela, čeprav je starostna razlika enaka, dejansko pa se manjša oziroma je ni več.

Kakšna bo proslava?

Špik: Ni časa. Je toliko obveznosti, da še do svoje torbe in sendviča nisem prišel.