Večina najzvestejših Kauzerjevih navijačev si je njegov olimpijski nastop ogledala na kraju dogodka. V Londonu so bili vsi njegovi najbližji na čelu z očetom Petrom Kauzerjem starejšim, ki je tudi njegov trener. Doma je ostala zgolj partnerica Janja, ki septembra pričakuje rojstvo deklice in si je Kauzerjev finalni nastop ogledala pred domačim televizijskim sprejemnikom. Tisti, ki so ostali v Sloveniji, so že zjutraj začeli okupirati tradicionalno zbirališče, ko na največjih tekmah proti cilju drvi Peter Kauzer. Kljub tisoč petsto kilometrski razdalji je njegova navijaška skupina, ki je v teh dneh razdeljena na dva tabora, ostala v medsebojnih stikih. Tako je slovenska baza vseskozi iz Londona prejemala informacije, kaj se dogaja s Petrom in kakšno je njegovo počutje pred odločilnim dnem.

Preko sto ljudi je v bojni zeleno-beli opravi v središču Hrastnika pesti držalo že v času polfinala, ko je Kauzer s številko ena na prsih postavil najboljši dosežek. Prepričani so bili, da njihov junak na Otoku kuje zlato odličje. Bližje ko je bilo finale, več je bilo ljudi, a kljub temu jih je bilo manj kot pred štirimi leti, ko so bile olimpijske igre v Pekingu. Navijanje je bilo vse glasnejše, predvsem so bili pogosti vzkliki: "Pero! Pero! Pero!" Za nekaj minut so potihnili le v zadnjih trenutkih pred Kauzerjevim startom, ko so bili navijači povsem napeti. Njihovi izrazi na obrazu so postali resni, živčnost pa so preganjali s kajenjem in grizenjem nohtov.

Morda so slutili, da jih čaka razočaranje, morda jim je misel zašla v čas pred štirimi leti, ko je Kauzer enako razočaranje doživel na olimpijskih igrah v Pekingu, v obeh primerih pa so imeli prav. Nosilec slovenske zastave je vzdihe žalosti sprožil že kmalu po startu z dotikom tretjih vrat. Manjkale niso niti kletvice, ki pa niso bili namenjene Petru, ampak njegovi smoli na največjih dirkah. Da je vsega konec, je bilo vsem prisotnim jasno, ko je Kauzer izgubil ritem na sredini proge.

"Ostali sva brez besed," končnemu vrtnemu redu nista mogli verjeti sestri Suzana in Danijela Odžić, ki sta bili med najglasnejšimi, ko je Peter drvel proti cilju. "Za nas je še vedno najboljši, saj je svoje mojstrstvo že večkrat potrdil. On je naš svetovni prvak, kar ostaja še naprej. Kljub temu je šesto mesto vrhunski dosežek, tovrstnih uvrstitev pa Slovenci ne znamo ceniti," sta pristavili simpatični sestri, ki pričakujeta, da Peter Kauzer zdaj ne bo končal s kariero: "Zdaj ne sme obupati, saj mora vztrajati do naslednjih olimpijskih iger v Riu de Janeiru. Upajmo, da bo pri njemu držal pregovor, da gre v tretje rado. Če bo tekmoval v Riu, bova tam zanj navijali tudi midve."

Nekaj starejših gospodov se je izognilo gneči na dvorišču, saj so se raje umaknili v notranjost lokala. Kljub temu jim ni bilo nič manj vroče. "Prav moker sem postal, ko je Peter začel delati napake," je priznal Jaka Jerkovič, ki je dodal: "V življenju je vedno tako - ko ima hudič mlade, jih ima veliko. Enako je bilo z Benjaminom Savškom dan pred tem. Kljub temu je šport lep. Žena ni hotela gledati olimpijskih iger, toda ko sem jo prepričal in je videla, zakaj se gre, je postala še večja navijačica kot jaz."

Kakšno spoštovanje gojijo do Petra Kauzerja, naj bi bil Hrastničanu dokazali v petek, ko se bo najboljši slovenski kajakaš vrnil domov skupaj z navijači, ki so ga spremljali v Londonu. Med tistimi, ki bodo Kauzerju v domovini med prvimi stisnili v roko, bosta tudi sestri Dijana in Suzana: "Fešta bo! Še vedno bomo imeli dobro voljo in nazdravili s Petrom ter z vsemi, ki so bili z njim v Londonu. V vsakem primeru smo ponosni na Petra."

Že danes pa bi se lahko Peter Kauzer povzpel na Triglav. Sicer ne bi šlo za pravega Petra Kauzerja, ampak za njegovo kartonasto skulpturo, ki bi jo v primeru zlate kolajne na najvišjo slovensko goro ponesla dva člana navijaške skupine. Iz Hrastnika bi se odpravila natanko ob polnoči, nazaj pa bi se vrnila še preden se bosta danes za najvišja mesta na olimpijskih igrah borila Luka Božič in Sašo Taljat.