Ko enkrat postaneš kolesar, to ostaneš za vedno, zato z njimi sodelujem bolj za svojo dušo. V strelstvu delam z Rajmondom Debevcem že od Pekinga 2008, zadnje leto pa tudi z Živo Dvoršak," je začel pogovor Urban Komac, eden izmed štirih slovenskih fizioterapevtov v glavni olimpijski vasi, ki jim poveljuje Khalid Nasif.

Komac je v vlogi fizioterapevta na olimpijskih igrah tretjič. "Izmed vseh so mi najbolj všeč prav igre v Londonu, ker so bolj evropske od Pekinga 2008, predvsem pa je organizacija veliko boljša, kot je bila na zimskih igrah 2006 v Torinu. Zaradi razmetanosti tekmovališč so bile igre v Torinu brez duše, zato je bilo vse skupaj bolj podobno tekmam svetovnega pokala v smučarskih skokih. V Londonu je vse tako kot mora biti: okusna hrana, dobra nastanitev, pogoji za delo so imenitni, zlasti na tekmovališču za kajak," je bil zgovoren Urban, ki je navdušen še nad prijetnim in domačim vzdušjem ter polnimi tribunami, kjer so gledalci izjemni poznavalci.

Delovni dan začenja ob šesti uri, od sedmih do devetih skupaj z zdravniki dela v ambulanti slovenske reprezentance, nato se preseli na treninge in tekmovanja, od kjer se vrača okoli 17. ure. "Tedaj se začne glavnina našega dela z masažami tekmovalcev, ki trajajo vsaj do desetih zvečer. Na masažni mizi pri meni se na dan zvrsti šest do sedem športnikov, ena masaža pa traja od pol ure do štirideset minut. Če so zraven še terapije, so nekateri dnevi zelo naporni," je delovni dan opisoval Komac, ki je na vprašanje, če imajo športniki posebne želje, odgovoril: "Najlažje je delati s tistimi, s katerimi sodelujem skozi sezono. Tisti, s katerimi se srečamo prvič, povedo svoje želje. Kot fizioterapevt si nekje vmes med trenerjem in tekmovalcem, zato si včasih tudi malo psihologa. S tistimi, s katerimi sodelujem že nekaj let, jih tako dobro poznam, da vem, kdaj moram biti ob njih in kdaj se moram umakniti. Včasih ni nobene potrebe, da si na treningu, a greš zraven le zato, da imajo fantje dober občutek za vsak primer, če te potrebujejo. Gre bolj za občutek varnosti."

Bolj kot se bliža tekma, večji je pritisk na tekmovalce, pa tudi trenerje, ki včasih zaradi tega ne morejo spati. "Ni tekmovalca, ki bi bil povsem miren. Nervoza je pozitivna ali negativna, če je ni, je nekaj narobe," je klepet sklenil Komac, ki je bil na letošnjem svetovnem prvenstvu skupine B v Ljubljani tudi fizioterapevt v slovenski hokejski reprezentanci. V Londonu mu je ostala neizpolnjena le ena želja. Ker so tekmovanja razprodana, mu ni uspelo priti do dveh vstopnic za tekmovanja v gorskem kolesarstvu.