Člani gibanja 15o so hoteli z vozički - bilo bi jih ravno dovolj za tista štiri vrata - zapreti vhod v parlament, da poslanci ne bi mogli izglasovati zakona o uravnoteženju javnih financ. Vendar jih je ustavila policijska blokada. Začeli so se prerivati, poslanci pa so se tačas nakapljali v službo in v nadaljevani maniri blitzkriega (se spomnite njihovih nočnih sej?) izglasovali še eno norost. Zakon, ki je posegel v petinštirideset drugih zakonov, je sesul socialno sliko države. Udaril je po celotnem spektru življenja - nosečnicah, otrocih v vrtcih, mladih družinah, (odpuščenih) delavcih, upokojencih in umirajočih. Udaril je tudi po šestnajstih invalidih iz Savinjske doline, o katerih je včeraj poročala naša kolegica Mojca Marot. Takšnih poročil o trganju socialnih mrež, da bi iz njihovih niti spletli mreže, ki lovijo bleščeče bonitetne ocene, je vsak dan več. Če na koga ukrepi (še) ne učinkujejo neposredno, učinkujejo posredno, ker učinkujejo na naše bližnje.

A ravno v tem, kako blizu in hkrati daleč smo si, je trik te asocialne politike. Gibanje 15o je bilo zaradi nje, po zgledu takšnih gibanj drugod, na ulicah že od lanskega oktobra. S svojimi telesi so pred navalom brutalnega kapitalizma, ki razoseblja vse (med)osebno, branili družbeno solidarnost. Teden dni pred usodnim glasovanjem so vso Slovenijo vabili pred parlament, da bi ustavili poslance.

Morda se je desetega maja komu zdelo, da se ga prerivanje pred parlamentom ne tiče.

Ampak počasi vsi pridemo na vrsto. Slovenija med največje spomenike svoje kulturne dediščine šteje fresko mrtvaškega plesa v Hrastovljah. Cena življenja pa je tudi tik pred smrtjo, ko naj bi si bili vsi enaki, vse nižja. Ljubljanski Hospic, spomenik dobrodelnosti in sočutju, bo, ker se (finančna) politika otepa odgovornosti zanj, vsak čas primoran zapreti vrata. Cena življenja je vse nižja tudi na njegovem začetku: v porodnišnicah so pravkar zaradi varčevanja nosečnicam ukinili enega od ključnih pregledov, s katerimi preverjajo razvoj še nerojenih otrok. Medtem pa finančnih trgov, ki jim vlada pošilja "signale", ne motijo izdatki za vojaške oklepnike, vojno v Afganistanu, termoelektrarno v Šoštanju in upravo Družbe za avtoceste. Zgolj ta nas bo zaradi prerivanj med strankami stala sto dvajset tisoč evrov več kot doslej.

Sociologi družbene patologije večkrat razlagajo s primeri iz obdobja nacionalsocializma. Tedaj se je evropska družba razgalila. Eden od družbenih fenomenov, ki jih je opisovala Hannah Arendt, je bila odsotnost kritičnega razmišljanja. Ljudi so odvažali s tovornjaki, a so vsi strmeli v prazno. Primerjava z odzivi na nacistični teror je danes za večino ljudi neznosna. Lahko poskusimo s čim sodobnejšim. Leta 1992 je slovenska politika iz vsega političnega in socialnega izbrisala več kot dvajset tisoč naših sosedov. Razlastili so jih premoženja in pravic. Do prve odločitve ustavnega sodišča sedem let pozneje so več kot deset tisoč izbrisanih tudi deportirali oziroma prisilili v odhod iz države. Nas pa so pripeljali do tega, da nismo razmišljali o posledicah. Zdaj so nam jih predstavili v Strasbourgu.

Če je kdo mislil, da ne bo nikoli tudi sam žrtev, se je uštel. Pred sprejemom Zujfa ni bilo treba biti doktor ekonomije, da bi predvideli posledice. Tisti, ki so šli šele julija s transparenti pred Zavod za pokojninsko in invalidsko zavarovanje, gredo lahko naslednjič pred parlament. Jeseni bodo tam sprejemali zakonodajo, ki bo stisnila za vrat delavce. Braniti moramo drug drugega.