Delovala je kot stroj, ki je tekmice predčasno pošiljal domov ali v repesaž. Najtežji dvoboj je imela v finalu proti Kitajki Lili Xu, edini, ki je proti slovenski šampionki zdržala pet minut boja. Okrog pol šestih po slovenskem času sta Urška Žolnir in trener Marjan Fabjan zmagoslavno dvignila roke v zrak. Slovenski judo sta ob bučni podpori pripeljala do zlate olimpijske kolajne.

Po letu 2004 ste osvojili svojo drugo olimpijsko kolajno, tokrat najžlahtnejšo. Kakšni so občutki?

Sem brez besed. Občutek je nor. Trenutno se še ne zavedam, da sem olimpijska prvakinja. Želja vsakega športnika je, da sploh nastopi na olimpijskih igrah, da pa pride povsem na vrh, je nekaj norega.

Kako bi opisali vaš najlepši in bržčas tudi najbolj naporen športni dan v življenju?

Bilo je noro. Vse se je poklopilo, lepo se je vse skupaj stopnjevalo. Na začetku sem bila še malce lesena. Nisem še imela pravega občutka, v kakšni formi sem. Nisem si upala iti vseh metov povsem na polno. Iz borbe v borbo je šlo boljše, občutek je postajal enkraten. To je tisto, ko na treningu umiraš in dobivaš vedno težje nasprotnike. Izgubljaš živce, ampak vztrajaš. Vse to je bilo včeraj poplačano. Morda je s strani vse skupaj bilo videti, da je šlo gladko. A verjemite mi, da se je bilo predvsem psihično težko skoncentrirati, da ne bi naredila kakšne napake. Prve tri dni nastopov v judu na olimpijskih igrah ste se lahko prepričali, kako so šampioni izgubljali. Tudi sama sem bila med nosilkami rangirana visoko, kljub temu pa si napake na takšnem tekmovanju ne smeš privoščiti. Ves čas sem si govorila: 'Urška sprosti misli in se le bori.'

Strokovnjaki pravijo, da ste imeli tudi kar ugoden žreb. Se strinjate?

Se. Po prvi borbi z Nemko (Claudio Malzahn – op. p.) sem čutila, da bi to lahko bil moj dan. Ko pa sem v četrtfinalu premagala Izraelko (Alice Schlesinger – op. p.), ki me je premagala na evropskem prvenstvu v Čeljabinsku, sem vedela, da se lahko uvrstim zelo visoko. Še pomembnejše je, da so izgubljale tiste judoistke, ki jih ne bi imela najraje za nasprotnice. Tako je denimo v četrtfinalu Francozinja (svetovna prvakinja Gevrise Emane) izgubila proti Mongolki (Munkhzayi Tsedevsuren – op. p.), kar mi je ustrezalo. Francozinja bi imela proti meni zelo samozavesten pristop. Tedaj sem si rekla, da moram to izkoristiti in iti do konca. Hvala bogu, da se je izteklo, kot se je. Kitajko (Lili Xu – op. p.) sem v preteklosti že premagala, zato sem šla v boj optimistično. Verjetno ne bom spala vso noč, saj ne verjamem, da se mi bo uspelo umiriti.

Ste pričakovali, da boste tekmice premagovali tako suvereno predčasno z iponi?

Nisem. A sem bila odločena, da grem dominantno v borbo, kar mi je ves čas dopovedoval Fabi. V takšnem ritmu tekmice prej ko slej storijo napako, kar sem dobro izkoristila. Na začetku sem še čutila nekaj utrujenosti, saj sem morala v dveh mesecih zbiti šest kilogramov, kar je precej naporno. Zato so prve borbe vedno kritične, saj je precejšnja razlika, če vadiš z 68 kilogrami, na tekmi pa jih imaš 63 oziroma malce več, ker se po tehtanju naješ. Zadnji kilogram sem izgubila dan pred tekmo.

Kako pa lahko izgubite kilogram na dan? To bi storil marsikdo med nami?

Imamo posebno trenirko, v kateri se z naporom zelo potiš. To ni hujšanje. To je zbijanje kilogramov. Hujšati pa sem začela dva meseca prej, saj bi bilo sicer zadnjih 14 dni preveč naporno.

Lahko opišete, kako ste zdržali izjemno naporen olimpijski ciklus?

Najprej sem si postavila etapni cilj – nastop na svetovnem prvenstvu. Ko se je izšlo, sem čutila, da moram vztrajati do Londona. Po drugi strani se moram zahvaliti trenerju, ki je pripravil enkraten program. Vsaka čast, da je spravil na olimpijske igre pet judoistk, saj je vsaka zgodba zase.

Trener Marjan Fabjan je med vašimi nastopi zelo glasen in aktiven. Kaj vam svetuje?

Predvsem skrbi za to, da mi ne pade tempo. Da sem ves čas zbrana, da ne popušča koncentracija.

Ste med finalno borbo slišali navijanje s tribun?

Ne. Vedno sem osredotočena zgolj na borbo in trenerjeve nasvete. To je vse.

Vaš trener Marjan Fabjan pravi, da se bosta v mesecu dni odločila, ali boste nadaljevali kariero ali se odločili za kaj drugega. Kaj pravite?

Pustimo zdaj to ob strani. Naj najprej prespim ta uspeh.

Kaj boste počeli do konca olimpijskih iger?

Iz našega kluba sta tu še Ana Velenšek in Lucija Polavder. Treba se bo potruditi, da bosta tudi oni dosegli odmeven rezultat. Navajena sem na to, po svojih borbah sodelujem z njima in tako bo tudi tokrat.