Kako pa je lepote tega slikovitega obalnega mesteca na lastni koži doživel enaindvajsetletni Kitajec Jinwei Si, študent ljubljanske ekonomske fakultete na izmenjavi, ki prihaja iz manjšega (tako sam pravi) dvomilijonskega mesta na Kitajskem po imenu Wuhu?

"Bilo je prijetno in nostalgično. V Izoli ne bi mogel živeti, saj bi mi bilo dolgčas, a se bom tja zaradi čednih deklet in kopalnih užitkov zagotovo vrnil še v letošnjem poletju," je zaupal ob vrnitvi v Ljubljano. Mimogrede, tudi tempo življenja v naši prestolnici, v kateri se sicer odlično počuti, se zdi Kitajcu malce dolgočasen in precej počasnejši od tistega v domovini...

Nič posebnega nista odkrila

Na enodnevni izlet se je Jinwei odpravil skupaj s kolegom, rojakom Kechengom Tanom. O Izoli mladeniča prej nista veliko vedela, zapomnila sta si le, da leži ob morju, sošolci so jima povedali tudi, da je tam veliko prijetnih lokalov. Tako kot v Portorožu in Piranu, ki sta ju obiskala lani, sta tudi v Izoli pričakovala obilo počitniškega utripa, turistov, kopalcev in zabave. A ni bilo čisto tako - Izola se jima ni zdela kakšna posebna turistična točka, sta zaupala.

"Sicer zelo lepo urejeno mestece res ponuja nekaj znamenitosti in kulturnega pridiha, a se mi je zdelo bolj pisano na kožo tistim, ki si želijo miru, počitka in okušanja dobre morske hrane. Cene so bile prijazne študentskim denarnicam, a najbolj so me navdušili domačini. Zdeli so se mi pristni in naravni, prav nostalgično jih je bilo opazovati," je Jinwei povedal v uvodu mojega poizvedovanja.

Proti Obali sta se kitajska turista odpeljala z ljubljanske avtobusne postaje. Prek spleta sta si ogledala vozni red avtobusov in se odločila za odhod ob 8. uri. Vožnja, za katero sta plačala vsak po 12,90 evra, je bila prijetna, potnikov je bilo zelo malo, očitno zaradi rane ure in oblačnega vremena, sta razmišljala na glas. Daljši del poti sta prespala, a se jima je skoraj dve uri dolga pot zaradi številnih postankov vseeno zdela precej dolgotrajna.

Kot v labirintu

Ogled Izole sta začela s preučevanjem velikega zemljevida, ki sta ga našla na tamkajšnji avtobusni postaji. Hotela sta najti turističnoinformacijski center (TIC), a so jima preglavice delala imena ulic, ki naj bi bile na zemljevidu premalo pregledne in pomanjkljivo začrtane. Seveda nista obupala, znašla sta se s pomočjo GPS-napravice na mobilnem telefonu, ki ju je natančno vodila vse do TIC.

"Sprejela naju je nasmejana gospodična, zelo je bila ustrežljiva in tudi njena angleščina je bila brezhibna. Podarila nama je zemljevid mesta in nama na njem obkrožila znamenitosti, ki naj si jih ogledava. Na vprašanje, kje lahko kaj dobrega pojeva, nama je naštela nekaj gostiln, ki ponujajo tradicionalne izolske jedi, in nama za piko na i ob slovesu stiskala vozni red odhodov avtobusov proti Ljubljani. Zelo sva bila hvaležna za njene napotke," je Jinwei opisal izkušnjo v TIC.

Postanek ob pijači v bližnji kavarnici Coffeetime, ki si jo bosta naša izvidnika najbolj zapomnila po nesnagi v toaletnih prostorih, sta izkoristila za osvežitev in razmislek. Za prvi cilj sta izbrala ogled Manziolijeve palače, o kateri jima je dama v TIC pojasnila, da je danes sedež italijanske skupnosti.

"Nisva bila čisto prepričana, da sva jo res našla, ulice so se nama zdele kot labirint. Čeprav je stavba delovala kot palača, si nisva upala vstopiti vanjo, saj nisva vedela, ali je to dovoljeno. Sledila sva zemljevidu in se sprehodila skozi staro mestno jedro, polno trgovinic, ki so ponujale spominke, in bogato z umetniškimi ateljeji in galerijami. Nisva si jih podrobno ogledala, najino zanimanje je namreč pritegnila cerkev sv. Mavra, ki sva jo ugledala pred seboj," je Jinwei nadaljeval svojo pripoved.

Zgolj opozorilo in brez zgodbe

Najbolj opazna izolska cerkev, ki stoji na najvišji točki nekdanjega srednjeveškega otoka, ju ni pustila ravnodušna. Na povabilo mladenke, ki sta jo opisala kot receptorko, sta si jo podrobno ogledala tudi od znotraj in se kar nista mogla načuditi njenim baročnim oltarjem, orglam in razstavljenim sakralnim predmetom. "Zanimivo in vredno ogleda, takih cerkva na Kitajskem nimamo," sta modrovala med seboj, ko sta zapuščala izolski grič.

O stari legendi oziroma "izolskem čudežu", povezanim z zvonikom cerkve sv. Mavra, s katerega je izolska golobica davnega leta 1380 v znamenje miru in blaginje iz kljunčka izpustila oljčno vejico, naša izvidnika nista vedela povedati ničesar: "Receptorka nama o tem ni pripovedovala, le opomnila naju je, da morava notranjost cerkve fotografirati brez uporabe bliskavic."

Njuno pozornost sta pritegnili tudi cerkev sv. Marije Alietske in Besenghijeva palača, v kateri sta sedež glasbene šole in poročna dvorana. "Ker so bila vrata zaprta, nisva upala vstopiti, zato sva se raje posvetila fotografiranju zunanjosti zgradbe. Tako kot celotno staro mestno jedro se nama je zdela čudovita. Očarana sva bila nad lepotami, ki so jih skrivale ozke uličice, ki so sprva delovale nekoliko zmedeno, a sva se jih kmalu privadila," Jinwei ni skrival, da sta imela s kolegom malce preglavic z orientacijo.

A nič zato, mestece sta opisala kot gostoljubno in prijetno za življenje domačinov. Zdelo se jima je naravno in v nasprotju s številnimi drugimi slovenskimi kraji, ki sta jih doživela, precej manj trženjsko usmerjeno. Ljudje v Izoli so skromni, a zelo zgovorni, nekateri mnogo preveč, sta še dodala.

"O moj bog!"

V mislih sta imela gospoda, na katerega sta naletela v muzeju Parenzana. Obiskala sta ga na priporočilo predstavnice TIC in kot sta povedala, ga ni bilo lahko najti. Stavba, v kateri se nahaja, namreč na prvi pogled deluje kot družinska hiša, zato sta si težko predstavljala, da se v njej res skrivajo zgodovinski zakladi.

"Pozvonila sva, sprejel naju je starejši gospod, pri katerem sva kupila vstopnici. Cena 1 evro in pol za enega res ni bila visoka, a notranjost muzeja bi lahko bila bolj čista, pa tudi gospod bi se lahko malce bolj uredil za svoje goste. A je bil vseeno nadvse navdušen nad najinim obiskom - kar celo uro si je vzel za naju in nama podrobno opisoval bogato fotografsko gradivo in dokumente, povezane s progo, železniške modele in velik zemljevid. Ni se pustil zmesti - tudi ko sva mu povedala, da slovensko žal ne razumeva, ni odnehal. Vzhičeno je mahal z rokami in razkazoval svoj muzej... Spoštujem njegovo vnemo, a učinka gospod ni dosegel. Prav nič ga nisva razumela in zdelo se je, kot da nikoli ne bo nehal govoriti! O moj bog, je bilo naporno!" je Jinwei v smehu obujal spomine.

Ura, preživeta v muzeju, se mu je zdela izčrpavajoča, gospod bi si lahko za turiste omislil kakšnega angleško govorečega vodnika, ogled muzeja pa bi sam raje priporočil otrokom in zgodovinskim poznavalcem, je sklenil.

Lignji na Kitajskem so okusnejši

Malce utrujena in jezna, da sta v muzeju izgubila preveč dragocenega časa, sta jo Jinewei in Kecheng mahnila do Trga republike. V gostilni Istra sta si privoščila okusno morsko kosilo.

"Kaj dobrega nama lahko priporočate?" sta vprašala mlado natakarico. "Vse je dobro!" jima je odgovorila. "Ponujate kakšne izolske specialitete?" nista bila najbolj zadovoljna z njenim odgovorom. "Pravzaprav ne. Si bosta ogledala naše jedilnike?" je mladenka nadaljevala v svojem slogu...

Res sta si jih, drugega jima ni preostalo. Tartufi, za katere jima je damica povedala le, da gre za gobe, ju niso premamili. Jinwei se je kljub temu, da mu morska hrana ne diši preveč, odločil za lignje na žaru, njegov kolega je izbral različico s škampi.

"Bilo je okusno, a lignji so bili precej mastni. Na Kitajskem jih pripravimo brez olja in z odličnimi omakami, zaradi katerih nimajo značilnega vonja, pri vas v Sloveniji pa ima morska hrana ostrejši okus po morju," je Jinwei primerjal slovenske in kitajske morske dobrote.

Ne park, ampak manjši vrt

Ogled parka Pietro Coppo sta si naša izvidnika omislila v popoldanskem času. Priporočil jima ga je študentski kolega, doma iz Ajdovščine. "Predstavljala sva si, da bova naletela na ogromne zelenice, cvetoče vrtove, fontane, morda celo na kakšno jezerce, zato kar nisva mogla verjeti svojim očem, ko sva ugledala le manjšo zeleno oazo, v kateri so ljudje počivali na klopeh. Ni bilo videti, da gre za park, prej za majhen vrt. A vseeno se nisva dolgočasila - zabavali so naju otroci, ki so v paviljonu za koncerte in prireditve pridno vadili na svoje glasbene inštrumente in se pripravljali na svoj večerni nastop," sta priznala.

Ker sta med ogledom Izole nekje izgubila svoj zemljevid, sta ponovno obiskala TIC in vprašala, kaj si še lahko ogledata. Predlagali so jima vožnjo do Kopra, kjer lahko več doživita, a sta se raje odločila za sladoledno osvežitev v hotelu Delfin in zatem sprehod ob obali. Želela sta raziskati Izolo, ne Kopra.

Pešačila sta do znamenitega mandrača, kjer sta občudovala ribiške barke. Seveda se nista odrekla niti ogledu marine, Petelinjega rta s svetilnikom in mestne plaže, ki je bila tistega dne kljub oblačnemu vremenu polna kopalcev. "Žal sama nisva vzela kopalk s seboj, zato si kopanja nisva mogla privoščiti, a saj se bova zagotovo še vrnila na tisto lepo urejeno plažo," sta se tolažila.

Srečo je treba deliti

Tudi panoramski izlet z ladjico ali ribiško barko, za katerega tokrat ni bilo časa, si bosta v prihodnje zagotovo privoščila, sta sklenila, potem ko sta se zaradi pozne popoldanske ure in nadležnih komarjev že ozirala proti izolski avtobusni postaji. Časa do odhoda avtobusa proti Ljubljani je bilo bolj malo. Zadnji avtobus iz Izole sicer odpelje ob 19. uri, a jima skoraj dve uri in štirideset minut dolga vožnja, očitno polna postankov, ni dišala. Raje sta se odločila za odhod ob 18. uri, ta vožnja je namreč trajala skoraj uro manj. Kdo bi vedel, zakaj je bila vozovnica za dva evra in šestdeset centov cenejša v primerjavi z jutranjo vozovnico v nasprotno smer, morda je šlo za drugo avtobusno podjetje, sta se spraševala. Zadnje minute svoje izolske izvidnice sta preživela v slaščičarni Diana, kjer so ju, kot sta povedala, presenetili z najbolj prestižno sladoledno kupo, kar sta jih kdaj okusila. "Bila je čudovita, tudi na pogled. Prav takšna, kot so bila dekleta, ki sva jih srečala v Izoli. Toliko lepotic na enem mestu še nisva videla, očitno jim morsko podnebje dobro dene," sta družno ugotavljala, potem ko sta najlepše med njimi zato, da jih bodo lahko občudovali tudi njuni prijatelji, ponosno ovekovečila s svojim fotoaparatom.