Ta vidik baročne umetnosti se najpogosteje istoveti s stvaritvami velikih mojstrov tako v severni kot v južni Evropi, pa naj gre za slikarje, kiparje ali arhitekte.

A barok ima tudi drugi obraz - izjemno obsežno in raznoliko likovno produkcijo žanrskih prizorov, tihožitij in fantazijskih motivov, pod katere so se podpisovali številni avtorji, katerih imena so danes večinoma znana le strokovnjakom, specializiranim za to zgodovinsko obdobje ali navedeno motiviko, kar seveda ne pomeni, da se teh tem niso lotevali tudi vrhunski holandski, flamski, italijanski, francoski in španski ustvarjalci. Prav to alternativo si je za izhodišče razstave, ki je zdaj na ogled v züriškem Kunsthausu, izbrala tamkajšnja kustosinja Bice Curiger, ki se je spomnimo kot glavne kuratorke lanskega beneškega bienala.

Paleta avtorskih nagovorov

Pod oznako Deftig Barock in s podnaslovom Od Cattelana do Zurbarána je v razstavišču predstavljenih nekaj manj kot sto likovnih del, nastalih v baročnem in današnjem času. Curigerjeva je namreč z njihovim izborom poskušala potegniti nekaj vzporednic v upodabljanju minljivosti in izmuzljivosti življenja kot temi, ki se v osnovni opredelitvi človeškega bivanja v zadnjih štirih stoletjih ni prav nič spremenila, drugačne so le zunanje, materialne, tehnične in čutno-nazorne oblike njene reprezentacije. Iz baroka ohranjene slike in kipi se neposredno soočajo s fotografijami, stripi, instalacijami in videom, kot preusmeritev pogleda iz sodobnosti v zgodovino, ki je hkrati izziv konvencionalnim postavitvam razstav starih mojstrov, ne glede na to, ali so zasnovane po kronološkem ali tematskem načelu.

Paleta videnj baročne čutnosti, pobožnosti, grobosti, kmečke preproščine, grotesknosti in ljudske robatosti se pred gledalci niza v upodobitvah prvinskega erotizma, verskih slavij in priprošnjištva, popivanj in nebrzdanega žretja, spačenih obrazov in najrazličnejših pohabljencev, mučenj in klanj ter bolj ali manj bohotnih tihožitij, tematskih dispozitivov simbolnih različic opominjanja na ničevost vsega zemeljskega, ki se navadno enači s tipologijo Vanitas, se spremeni v dialog nasprotij, kjer različni avtorski nagovori razkrivajo, na koliko načinov se je moč lotiti še tako banalnega pripetljaja ali izjave. O tem pričajo dela holandskih slikarskih virtuozov, kot so Pieter Aertsen, Jan Steen in David Teniers ml., ob boku jim stojita imenitna Španca Jusepe de Ribera in Francisco de Zurbarán, pa Francoz Simon Vouet, če naštejemo le najbolj slavne. Preostala dela so prišla iz madridskega Prada, londonske National Gallery, dunajskega Kunsthistorisches Museuma in fonda domače hiše ter iz mnogih zasebnih zbirk.

Dialog baroka s sodobnostjo

Nekoliko manj transparentna je provenienca sodobnih stvaritev, precej skrivnosten pa je tudi ključ, po katerem so bile izbrane. Če je med njimi najbolj izpostavljen prispevek kontroverznega Maurizia Cattelana, se zdi geometrijska kiparska konstrukcija Oscarja Tuazona tujek v postavitvi, medtem ko sta legendarni ameriški stripovski avtor Robert Crumb in kipar Urs Fischers svojim skrajno enostavnim objektom - iztegnjenim jezikom, ki štrli iz luknje v sredini ortogonalne površine - tako rekoč na identični valovni dolžini kot njuni baročni predhodniki. Fotografu Jürgenu Tellerju sta pred Leonardovo Mono Lizo (posnetek je dejansko nastal ob izvirniku v pariškem Louvru, ne s simuliranjem pred kopijo ali reprodukcijo slovite Gioconde) goli pozirali ameriška igralka Charlotte Rampling in brazilska manekenka Raquel Zimmermann, pendant tej rafinirani estetski reprezentaciji pa bi lahko bila slikarska ponazoritev gostilniškega razvrata v delu bolonjskega manierista Bartolomea Passerottija (1529-1592).

Prav nasproten tip primerjave, konceptualno vzporednost, pa evocira portretna paradigma ameriške fotografinje Cindy Sherman v razmerju do populistične manire domišljijskega pristopa k portretiranju, na kakršnega naletimo zlasti pri manj znanih, pogosto tudi anonimnih slikarjih na Nemškem in Nizozemskem. Z avtorskim videom so v razstavo vključeni Paul McCarthy, Mike Kelley in Marilyn Minter, medtem ko v spremljevalnem programu potekajo projekcije filmov Matthewa Barneya in Dereka Jarmana. Ključno vprašanje teh dialoških soočenj pravzaprav ni identificiranje "baročnih" elementov v izbranem segmentu sodobne umetniške produkcije, temveč predvsem preverjanje možnosti, kako likovne stvaritve, nastale v različnih časovnih obdobjih in v različnih pojmovno-smiselnih formacijah, lahko med seboj komunicirajo, se v določenih vidikih dopolnjujejo ter na svojski način provocirajo gledalca tako na percepcijski kot na miselni ravni.

Na prvi pogled se sicer zdi, da je bila izbira razstavljenih stvaritev sodobnih avtorjev skoraj povsem arbitrarna, toda kleč je drugje: züriška kustosinja s svojo razstavo navsezadnje aludira na vse prevečkrat pozabljeno kontinuiteto zgodovinskega spomina, ki jo dandanes premnogi kuratorji in sami umetniki ignorirajo in se obnašajo, kot da svet obstaja šele od njihovega rojstva dalje, zgodovina umetnosti pa naj bi se začela z njihovim vstopom na kulturno prizorišče. Konec leta se bo razstava v nekoliko spremenjeni in lokaciji prilagojeni verziji preselila v Guggenheimov muzej v španskem Bilbau.